Stavanger je mesto ob jugozahodni obali Norveške. V meščanih sta religija in krščansko življenje globoko zakoreninjena, premorejo najstarejšo katedralo v državi, kar je za ljubitelje multikulturnosti zelo moteče. A ne gre samo za levičarje, v tekmo, kdo bo bolj empatičen in politično korekten, so se vključili celo krščanski demokrati, ki so pred letošnjim božičem islamski skupnosti donirali okoli 100.000 evrov, da neko sto let staro cerkev spremeni v mošejo.
Nič drugače ni drugje po Evropi. V Hamburgu so odprli mošejo Nur, potem ko je muslimanski investitor iz arabskega sveta kupil cerkev in jo podaril mestni islamski skupnosti. Podobno je na Nizozemskem, v Veliki Britaniji in Franciji. Najočitnejši primeri spreminjanja cerkva v muslimanske verske centre v deželi tulipanov so mošeje Al Fateh, Sultan Ayoub in Osman Ghazi, v Franciji sta dominikanska cerkev v Lillu in cerkev svetega Jožefa v Parizu spremenjeni v mošeji, v Veliki Britaniji naj bi v tem stoletju zaprli kar 500 cerkva, hkrati se je pojavilo približno toliko muslimanskih molilnic in mošej. Koliko je teh ne samo arhitekturnih, ampak kulturnih tujkov na stari celini, ne ve nihče. Celo vedno natančni Nemci nimajo podatka o njihovem številu v svoji državi. Ocene se gibljejo od 2.350 do 2.700. V Sloveniji je za zdaj en sam večji islamski center z mošejo, in to v Ljubljani, čeprav je slišati ideje (zahteve) po vsaj še dveh mošejah v prestolnici, poleg drugih v Mariboru, Velenju, Kopru in na Jesenicah. Skoraj 80 odstotkov denarja za ljubljansko mošejo je prišlo iz Katarja, države, ki podpira islamske teroriste. Tudi sicer večino islamskih centrov na stari celini nadzorujejo radikalne skupine, ki menijo, da je nakup cerkve in njeno spreminjanje v mošejo ena od oblik džihada v korist Alaha.
Vprašali se boste, zakaj na to opozarjam za božič, ki je vendarle čas nežnosti, ko novorojenček, to najbolj krhko in ranljivo bitje na svetu, objema človeštvo. Ni bolj srčnega in čustvenega krščanskega praznovanja, kot sta prav pričakovanje in veselje ob veliki skrivnosti Jezusovega rojstva. Iz stoletja v stoletje je svetloba, ki je prihajala iz majhnih dlani Edinorojenega, ogrevala srca naših prednikov, upanje se je prenašalo iz roda v rod, varovanje bližnjega je bila obljuba. Gospodar naših življenj se je rodil v revščini, zavetje je našel v jaslih hleva. Tako je na ta svet prišel naš Odrešenik, ki ga slavimo v templjih, kamnitih cerkvah, zgrajenih njemu v čast. In vsako leto se odpravimo skozi temno in mrzlo noč k polnočnici, da bi se poklonili Bogu, ki je postal človek.
Toda vprašam vas, koliko časa bomo to še lahko počeli. Rušijo naša svetišča, vdirajo k našim ognjiščem, strašijo naše otroke, sučejo nože in mečejo bombe pred naš dom. Ni daleč čas, ko nas bodo slabonamerni prišleki s pomočjo domačih kulturnih marksistov, ki že desetletja sistematično uničujejo, kar nam je bilo stoletja sveto, povsem izgnali iz cerkva in nas pregnali v skrite kotičke, da bomo lahko za zatemnjenimi okni kot v času socializma molili k Zveličarju. Krščanski simboli, med katerimi sta cerkev in križ najmočnejša, se bodo povsem umaknili, kataklizmične spremembe utegnejo spremeniti naš način življenja.
Drage bralke in dragi bralci, adventni čas je del naše kulture, ko se s hvaležnostjo spominjamo tudi svojih prednikov, ki so nam ohranili tradicijo in nam jo izročili v varstvo, da jo predamo svojim otrokom, ti pa naprej svojim. Tega ne smete nikoli pozabiti, za to se je vredno boriti. Druge priložnosti morda ne bo več. Če bo treba iti do konca, bomo tudi šli; ne samo do roba, ampak čezenj. Skrajnost bo takrat dobila povsem nov pomen, ko bo treba (spet) zavarovati tiste, ki jih imamo radi. In če nas bodo zaradi ljubezni do domovine, družine in vere imenovali pošasti, bomo to breme sprejeli na svoja ramena. In na novo napisana zgodovina nas bo slavila.
Zaradi poudarjanja naših vrednot in ljubezni do slovenstva je tudi revija Demokracija moteča tej vladi in parazitskim aktivistom, ki s pomočjo in z zlorabo pravosodja ter organov pregona s svojimi umazanimi, zavistnimi in pohlepnimi rokami segajo po nas in skušajo v nas zadušiti svobodoljubnega duha. A zaradi vas, drage bralke in dragi bralci, ki ste se po svojih najboljših močeh in zmožnostih z nakupom revije ali donacijo pogumno postavili med nas in njih, postajajo groteskno anemični, ker tako mogočnega ščita, kot ga z molitvijo držite nam v bran, ne more premagati nobeno zlo. Imejte vero, da bo prišel čas, ko bomo podrto spet zgradili, vzeli nazaj, kar so nam iztrgali, našli, kar je bilo izgubljeno, in obnovili tradicijo, ob kateri so zrasli čudoviti ljudje.
V imenu uredništva vam želim blagoslovljen božič in novorojeno Božje dete naj v vaše domove prinese luč.
Tekst je bil kot uvodnik objavljen v tiskani izdaji revije Demokracija
