Pisatelj Boris Pahor danes slavi 105 let in ob tej priložnosti praznuje tudi izid dveh novih knjig: knjige Darke Zvonar Predan z naslovom Boris Pahor – Najini pogovori in Brez Kocbekovega sodelovanja ne bi bilo Osvobodilne fronte. Pahor še vedno govori zanosno in ostaja neomajen pri svoji ideji o samostojnosti in samozavesti slovenskega naroda.
Boris Pahor vse svoje dolgo življenje opozarja na nevarnosti totalitarnih režimov, katerih žrtev je bil tudi sam, ter na nujnost samozavestne, pokončne drže v najširšem pomenu besede, ki lahko temelji le na dobrem poznavanju zgodovine in lastne identitete.
Tako ni naključje, da je ob njegovi 105-letnici izšla tudi knjiga o Edvardu Kocbeku in njegovi vlogi v Osvobodilni fronti. Z njo je želel Pahor še enkrat opozoriti na vlogo prijatelja, krščanskega socialista, v času druge svetovne vojne in na krivico, ki se mu je zgodila v povojnem času, ko se ga je hotela oblast odkrižati.
Pahorjevo najbolj znano delo je še vedno Nekropola, v kateri opisuje taboriščno izkušnjo in s katero je zaslovel tudi po Evropi. Kot je pisatelj že večkrat poudaril, so ga v tujini prepoznali prej kot doma. O državi Sloveniji ima tržaški pisatelj vedno jasno mnenje.
Boris Pahor si želi, da bi Slovenija našla način, kako predelati preteklost, “obžalovati, kar je treba obžalovati, in drugo pustiti ob strani”.
“Naj bo mrtvo, kar je bilo, in naj živi ideja o enotnosti in bratstvu v sporazumu za rešitev slovenske države,” pravi Pahor. To misel bi napisal tudi v oporoki, kar pa ne bo storil, ker, kot sam pove, poudarja vselej eno in isto. In svoje stališče bi rad ponovil še velikokrat, predvsem mladim, da bi se ti bolje zavedali svoje umeščenosti v svet, svoje preteklosti in svoje prihodnosti.
Kot je na petkovi predstavitvi knjige o Kocbeku povedal Pahor, sam rojstnega dneva ne bo praznoval. Ko se je rešil taborišča in pozneje jetike, si je dejal, “da se bo vsak dan poklonil skrivnosti življenja, da ostaneš živ”.
