Piše: mag. Tadej Ian, politolog, družboslovec in publicist
Že od leta 1896 slovenski levičarji svoje politične agende uresničujejo na račun narodnozavednih Slovencev. Slovenski levičarji se prikazujejo kot slovenski nacionalni rešitelji, a so v resnici odločilno pripomogli in še vedno pripomorejo k temu, da smo se Slovenci zaradi domačih in svetovnih levičarskih spletk znašli pred grožnjo izginotja.
Več kot stoletje in četrt levičarji zavajajo, da jim je mar za slovenstvo. Tako le govorijo, saj so njihova dejanja vedno bila v škodo slovenstvu. Levičarji so namreč internacionalisti in ne nacionalisti. To pomeni, da se zavzemajo za stanovsko mednarodno povezovanje. V preteklosti je bilo to stanovsko povezovanje delavcev, za interese katerih so se politično leve stranke zavzemale. Danes, ko levičarji branijo interese domačih delavcev le še na papirju, pa gre za ideološko mednarodno povezovanje enako mislečih. Ustroj levih strank in levičarjev je od nekdaj tak, da so jim somišljeniki iz drugih narodov dosti bližji in pomembnejši kot sonarodnjaki z drugačnim svetovnim nazorom.
Smrt narodnega mučenika Ivana Cankarja
Začelo je je leta 1896, ko so se slovenski levičarji organizirali v Jugoslovansko socialdemokratsko stranko. Njihov predsednik Etbin Kristan se je najprej zbližal z velikim zavednim Slovencem Ivanom Cankarjem, a ste se razšla, ko je Kristan razkril svoje levičarske karte. Cankar, ki je imel sicer visok čut za socialo, se namreč nikakor ni mogel oz. hotel sprijazniti z idejo klasičnega levičarja Kristana, ki se je začel zavzemati za poenotenje kulture, jezika in pisave južnoslovanskih narodov. Kristanove ideje niso bile prav nič presenetljive, saj je bilo njemu kot socialdemokratu najpomembnejše to, da bi se slovenski delavci (beri: levičarji) laže povezali in bili močnejši. To pa bi bilo bistveno lažje, če bi govorili en jezik, imeli eno kulturo in eno pisavo. Idej tedanjih slovenskih socialdemokratov ne smemo zamešati z jugoslovanstvom desnega klerikalca Antona Korošca, ki je bil najmarkantnejši slovenski politik med obema vojnama. Korošec je v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev in kasneje v Kraljevini Jugoslaviji branil interese slovenstva, a je želel povezavo s Kraljevino Srbijo, ker se je bal, da bodo Italijani, Avstrijci in Madžari slovensko ozemlje brez vojaške zaščite srbskega kralja razkosali in dokončno izkoreninili slovenstvo. Na drugi strani pa je Kristanova klasična levičarska agenda tako vznemirila Cankarja, da je v skrbi za slovenski nacionalni interes v zadnjem trenutku javno grmel proti združevanju države Slovencev, Hrvatov in Srbov s Kraljevino Srbijo, zato so ga srbski agenti v Ljubljani zaznali kot moteči element in ga pretepli do smrti. Tedanja oblast je seveda to prikrila, toda atentat na Cankarja je ostal »nesrečen padec po stopnicah v pijanosti« tudi po zmagi komunistične revolucije v Jugoslaviji, saj je bilo tudi za internacionalistične jugoslovanske komuniste moteče, da je bil tako velik Slovenec proti Jugoslaviji.
Raznarodovalna revolucija namesto osvoboditve
Slovenski komunisti med obema vojnama so bili z vidika slovenskega nacionalnega interesa še vse kaj hujšega kot Kristanovi jugoslovanski socialdemokrati. Njihova strategija je bila jasna. Alfa in omega mednarodne politike je bila Sovjetska zveza. Nacionalizem in sploh vsi narodi so bili moteč element, celo del reakcionarstva, ovira revoluciji proletarcev vseh dežel, ki bi po dokončni internacionalni zmagi komunizma nad kapitalizmom odpravili tudi narode. V taki uniformni mednarodni skupnosti bi zmagoviti komunisti gotovo težili k odpravi manjših narodov in njihovih jezikov, da bi poenostavili politično »poslovanje«. Zato je raba pojma »narodnoosvobodilni boj« s strani jugoslovanskih komunistov samo potreba dnevne politike in prevara vseh narodnozavednih Slovencev, ki so odšli v partizane v sveti veri, da branijo slovenstvo, v resnici pa so šli podpret raznarodovanje. V komunistični Jugoslaviji je bil namreč tihi načrt, da se dolgoročno odpravijo posamezni narodi in da se vzpostavi jugoslovanski narod z enotnim jezikom in kulturo. Zaradi gospodarske nesposobnosti komunistov se je to na srečo izjalovilo. Kompromis ekonomskega reševanja je bila federalna ustava leta 1974, ki je nasledila prejšnjo centralistično, in na njeni podlagi se je Slovenija lahko tudi osamosvojila. Brez nje bi slovenstvo dotolkli komunisti v pol stoletja. Pomemben dejavnik so bili ekonomski migracijski tokovi iz drugih jugoslovanskih republik v Slovenijo, zaradi katerih bi Slovenci postali v Sloveniji manjšina, podobno, kot so zaradi ekonomskega priseljevanja v Doneck in Lugansk za časa Sovjetske zveze tam postali manjšina Ukrajinci.
Spletke sodobne slovenske tranzicijske levice
Po slovenski osamosvojitvi je slovenska tranzicijska levica, v kateri gre za samooklicane »ponosne naslednike« komunistične oblasti med letoma 1945 in 1990, zaradi odsotnosti lustracije rovarila naprej. Tokovi migrantov z ozemelj nekdanje Jugoslavije v Slovenijo se nadaljujejo. Razlika je le v tem, da po novem Statistični urad RS ne sme več spraševati rezidentov Slovenije po nacionalnosti. Glede na to, da se je odstotek Slovencev v Sloveniji z 88,3 v letu 1991 zmanjšal na samo 83,06 v letu 2001, je tak ukrep prikrivanja celo logičen, da med zavednimi Slovenci ja ne bi prišlo do preplaha, da izginjamo.
Komunistična internacionala 20. stoletja je morda mrtva, toda vse bolj radikalna in v totalitarno komunistično preteklost nostalgično zazrta svetovna levica se je sparila z globalizacijsko – lahko bi rekli – ekonomsko radikalno desnico. Tudi slednja je internacionalistična, ker ji je nacionalna država trn v peti, saj omejuje divji kapital, ki se v razmerah divje globalizacije pospešeno preliva v roke peščice najbogatejših. Pri levičarjih in globalistih gre navidezno za nenaravne zaveznike, a v tem primeru imajo isti cilj – uboj nacionalne države in internacionalizacijo svetovnega prebivalstva. Glavno orožje te spletke so mednarodne migracije iz držav svetovnega juga, Azije, Afrike in Latinske Amerike torej, v Evropo in ZDA. Če jim ta nakana uspe, bo v nekaj desetletjih v Evropi in ZDA nastala rasno mešana in politično enoznačna (vse bolj z levimi ideologijami indoktrinirana) gmota prebivalstva, ki bi – tokrat upravičeno – postavila pod vprašaj smisel obstoja nacionalne države. Globalisti bi tako imeli prosto pot pri tokovih kapitala, ki bi bil v takih okoliščinah neomejeno svoboden, levičarji pa bi imeli prosto pot do mednarodnega političnega oz. ideološkega prevzema sveta.
Da ne bo pomote, slovenska levica je tu zraven, o čemer pričajo politike zadnjih levih slovenskih vlad. Migracijska politika in dejansko odprta meja Golobove vlade je nov udarec za zavedne Slovence, saj je popolnoma usklajena z agendo, opisano v prejšnjem odstavku. V takšni distopični prihodnosti, ki nas čaka, če bodo globalistično-leve nakane uspele, ne bo prostora za slovenstvo, kot ga poznamo. Slovenstvo bi v taki prihodnosti imelo le približno tak pomen, kot ga imajo slovenske narodne noše, ki jih med nastopi danes oblečejo folklorne skupine. Vsi vemo, da so noše »naše« in da so jih vsak dan nosili naši predniki, a kar ne moremo si predstavljati, da je to del nas, ker se zdi, kot da gre za neko daljno, prav nič aktualno, lahko bi celo rekli mrtvo preteklost. Tako bodo na slovenstvo, ki ga danes v naših srcih še prav dobro in toplo čutimo, gledali tisti ljudje, ki bodo v naših krajih živeli čez 50 let, če uspe globalistično-levi prevrat – Slovenci bodo le še na papirju. Nikoli ne verjemite levičarju, če vam razlaga, kako je narodno zaveden. Če je res narodno zaveden, ni pravi levičar.
