Piše: mag. Tadej Ian
V Sloveniji doslej nismo imeli resnične demokracije. Tako je zato, ker so mlado slovensko državo takoj po osamosvojitvi začeli ugrabljati in so jo naposled skoraj v celoti ugrabili ter slovensko demokracijo transformirali v fasadno demokracijo zgolj zaradi mednarodnih potreb. Podporniki demokracije upamo, da bo sedanji Janševi vladi uspelo prekiniti ta začaran krog in da sile teme nikoli več ne prevzamejo oblasti na Slovenskem.
V Sloveniji marsikaj slišimo o demokraciji. Nekateri pravijo, da nam je v demokraciji v več pogledih slabše, kot nam je bilo v času socialistične diktature. Drugi pravijo, da demokracija kot institucija ne deluje in da je Slovenija šolski primer, ki to dokazuje. Tretji pravijo, da je demokracija preživeta državna tvorba in da je Slovenija dokaz za to. Četrti pravijo, da bo slovenska demokracija ogrožena, če ne bo v njej trajno vladal samo en (levi) politični pol. Peti pravijo, da nam je v Sloveniji slabo ne glede na to, kdo vlada (levi ali desni pol), in da je za to kriva demokracija.
Vse navedeno temelji na naivno posvojeni predpostavki, da v Sloveniji dejansko imamo demokracijo. Ali jo imamo res? V bistvu je nimamo prav zares. Zakaj? Slovenija je zgolj fasadna demokracija po principu ugrabljene države. Fasadna demokracija po definiciji pomeni, da so demokratične institucije le fasada ali krinka za mednarodno javnost, medtem ko dejansko moč v ozadju drži ozka skupina ljudi. Ugrabljena država pa po definiciji pomeni, da so ključni podsistemi (mediji, javna uprava, sodstvo itd.), ki bi morali biti nevtralna infrastruktura države, trajno ugrabljeni s strani neformalnih omrežij. Če pride na oblast opozicija, ki ima namen vladati v smeri javnega dobrega, kot je to pri sedanji Janševi vladi, se sproži mehanizem, ki demokratičnim silam otežuje vladanje in poskrbi za to, da na naslednjih volitvah spet pride nazaj na oblast tista politična opcija, ki jo »ugrabitelj« podpira.
Temelj za ugrabitev Slovenije in transformacijo v fasadno demokracijo
V Sloveniji je ozka skupina ljudi ohranila vzvode moči iz časa državnega socializma v letih 1945–1990. V tem času je bila v Sloveniji na oblasti komunistična partija, kot je za državni socializem običajno. Politična konkurenca ni smela obstajati. Toda pri vladanju, katerega temelj je ideologija, ki se kaže kot absolutno plemenita oz. brezmadežna, je težava oblastnikov, ki zase želijo nadstandardno udobje in ugodnosti, kako priti do teh dobrin in ugodnosti, ki jih običajna raja nima oz. jih ne more imeti na voljo. Težava državnega socializma je namreč plansko gospodarstvo, ki je ekonomsko od tržnega manj uspešno, zato je povprečen državljan v državnem socializmu relativno reven. Oblastniki, ki imajo vse niti v državi v rokah, pa ne želijo biti revni, četudi je ideologija takšna, da naj bi bili v državnem socializmu vsi enaki, torej tudi enako revni. Zato v vsakem državnem socializmu obstaja državna podtalna struktura, ki oblastnikom in tistim, ki so jim blizu, omogoča, da pridejo do nadstandarda – pa naj bodo to ameriške cigarete, viski, parfumi ali pa najsodobnejši in najdražji mercedes. In te podtalne strukture so bile v času državnega socializma močno in trdno razraščene tudi v Sloveniji. Ko se je Slovenija osamosvojila, so bile vse uradne državnosocialistične strukture odpravljene. Toda podtalne strukture so ostale. Ljudje, ki so jih nadzirali, so v Sloveniji zaradi odsotnosti lustracije ohranili pomembne družbene in politične položaje. V letih po osamosvojitvi so nekdanje obstoječe podtalne državnosocialistične strukture predelali tako, da so jih prilagodili v smeri ugrabljanja mlade slovenske države. To ni bil proces, ki bi se zgodil hitro, čez noč, pač pa se je v mladi slovenski državi širil tako, kot se v človeškem telesu širi rakava tvorba, ki sčasoma preplavi celotno človeško telo.
Življenje v fasadni demokraciji in ugrabljeni državi
Fasadna demokracija je politični sistem, ki ima na zunaj vse formalne znake demokracije, a v ozadju realna moč ostaja v rokah avtoritarnega voditelja, ene stranke ali ozke elite. Gre torej za demokratično fasado, ki skriva nedemokratično vsebino. Volitve redno potekajo in na glasovnicah je več kandidatov, vendar proces ni pošten. Vladajoča elita vnaprej poskrbi za izid prek nadzora nad volilno komisijo, oviranja opozicije ali manipulacije z glasovi. Opozicijske stranke sicer formalno obstajajo, vendar nimajo enakih možnosti. Soočajo se z medijsko blokado in administrativnimi ovirami ter v skrajnih primerih s sodnim pregonom ali ustrahovanjem. Medijska krajina je le navidezno svobodna. Ključni nacionalni mediji so neposredno ali posredno pod popolnim nadzorom oblasti, medtem ko so neodvisni mediji potisnjeni na rob ali označeni za tuje agente. Vladajoča elita brez sramu uporablja državni aparat, javni denar, policijo in sodstvo za ohranitev svoje oblasti in uničevanje političnih nasprotnikov. Zakoni in ustava na papirju izgledajo odlično, a se v praksi izvajajo selektivno. Za navadne državljane in opozicijo veljajo stroga pravila, za vladajočo elito in njihove prijatelje pa zakoni ne veljajo. Elementi vsega naštetega so prisotni v Sloveniji.
Ugrabljena država ne deluje več za javno dobro, ampak postane orodje za bogatenje in zaščito ozke skupine ljudi. Zakoni, predpisi in odloki se ne sprejemajo v javnem interesu, temveč so napisani tako, da neposredno koristijo določenim podjetjem ali posameznikom (npr. davčne olajšave za izbrane, monopolni položaji, prilagojeni javni razpisi). Ključne neodvisne institucije, kot so protikorupcijska komisija, računsko sodišče, policija, tožilstvo in davčna uprava, so nevtralizirane. Na njihova čela so nastavljeni zvesti kadri, ki skrbijo, da se finančni kriminal vladajočih ne preganja. Pravosodni sistem postane asimetričen: navadni državljani so strogo kaznovani, medtem ko so ugrabitelji države imuni pred zakonom. Če se proces proti njim sploh začne, se namerno zavlačuje do zastaranja ali pa se konča z oprostilno sodbo. Državna podjetja, zdravstveni sistem, infrastrukturni projekti in javna naročila postanejo bankomat za elite. Cene projektov se umetno napihujejo in posli se dodeljujejo izključno povezanim podjetjem. Meja med legalnim poslom, politiko in včasih organiziranim kriminalom povsem zbledi. Strokovnost pri zaposlovanju v javnem sektorju in državnih podjetjih ne pomeni ničesar. Edino merilo za napredovanje je absolutna zvestoba ugrabiteljem sistema. Elementi vsega naštetega so prisotni v Sloveniji.
Zakaj iluzija fasadne demokracije in do kdaj bo sploh potrebna
Slovenija je članica Evropske unije, OECD in zveze Nato. To pomeni, da mora izpolnjevati formalne pogoje: imeti mora redne volitve, parlament, ustavo, sodišča in zakone, ki na papirju izgledajo popolnoma demokratično. Zato mora biti slovenska ugrabljena država fasadna demokracija. Če v Sloveniji ne bi bilo potrebe po fasadi demokracije, bi Slovenija postala pokroviteljska/klientelistična avtokracija. Država, ki najbliže nam deluje po tem principu, je Belorusija. V Sloveniji bi bilo torej točno tako kot v Belorusiji oz. morda malce bolj mehko. Če Evropska unija zapade v krizo ali celo razkroj in svet zapade v multipolarno hladno vojno, v kateri bo Evropa le kmet na šahovnici treh porajajočih se velesil, bo v primeru, če slovenski volivci to dopustijo, Slovenija postala točno to, kar je danes Belorusija, in kasneje točno to, kar je danes Rusija. V to smer gre namreč program slovenskega levega podzemlja.
V končni fazi je vse odvisno od slovenskega volivca. Dokler je Slovenija fasadna demokracija, obstaja rešitev, ki je pot nazaj v pravo demokracijo. V trenutku, ko bi se v Sloveniji začel dogajati sedanji beloruski scenarij, pa je povratek v normalno demokratično stanje izjemno težak. V trenutku, ko pa bi se v Sloveniji začel dogajati sedanji ruski scenarij, je povratek v normalno stanje praktično nemogoč – podtalne slovenske strukture ne bi bilo več mogoče onemogočiti niti v primeru, če bi se za to odločili vsi slovenski volivci. Slovenski volivec mora razumeti, da je v tem trenutku prava in čista demokracija – ne taka, kot jo imamo v Sloveniji – najboljša možna politična tvorba. Ampak to niso zgolj prazne besede, pač pa imajo svoj resnični pomen in veliko težo: demokracija je namreč najboljša politična ureditev na svetu zato, ker državljanu oz. rezidentu države omogoča največjo možno blaginjo oz. najbolj udobno in ugodno življenje. Tega na žalost povprečni slovenski volivec do leta 2026 ni razumel. Pomembno je, da slovenski volivec to zdaj končno dojame in poskrbi, da bo na naslednjih volitvah naredil tisto, kar lahko naredi, da mu demokracije ne bodo ukradli in da bodo slabi slovenski možje in žene postali trajno onemogočeni ter ne bodo več mogli ugrabljati slovenske države.
