Slovenska neokomunistična nomenklatura, ki jo sicer običajno imenujemo »slovenska levica«, se poskuša vedno znova prikazovati kot varuh slovenskih nacionalnih interesov, zlasti takrat, ko gre za preprečevanje razprodaje velikih podjetij ter NLB. Svoje nasprotovanje skušajo opravičevati z zaščito slovenskih nacionalnih interesov, a v resnici gre za marsikaj drugega – predvsem za odiranje slovenskih davkoplačevalcev. Ko pa gre za varovanje slovenskih interesov pri določanju meje, jim ni problem podariti slovenskega ozemlja sosednjim državam.
Odločitev arbitražnega sodišča glede meje s sosednjo Hrvaško ni več tako sveža, vendar je postopek sedaj obtičal na mrtvi točki, če odštejemo napihovanje dosedanjega premierja Mira Cerarja z vložitvijo tožbe proti Hrvaški, ne glede na to, da sedanja vlada opravlja bojda le tekoče posle. In na kaj se nanaša tožba? Na neuresničevanje odločbe arbitražnega sodišča. Hrvaška namreč zavrača arbitražno odločbo in se pri tem sklicuje na nelegitimnost, ki je nastala zaradi afere s slovenskim arbitrom Jernejem Sekolcem, ki je, kot smo ugotovili, tudi na seznamu Udbe. A tudi če te afere ne bi bilo, bi bilo nadaljnje reševanje mejnega vprašanja po končanem arbitražnem postopku prepuščeno bilateralnemu pristopu, torej je bila žogica znova v rokah obeh držav.
Barantanje s slovenskim ozemljem
Ni pa skrivnost, da je Slovenija v arbitražnem postopku, ki je bil s slovenske strani očitno slabo pripravljen, dokončno zapravila še Trdinov vrh, mejo v Istri ter dostop do odprtega morja. Zato pravzaprav ni nobenih razlogov, da bi morala Slovenija za vsako ceno izsiliti izvršitev odločbe arbitražnega sodišča, ki so jo očitno minirali stari centri moči obeh držav. Če bi slovenska neokomunistična elita z zavzemanjem za slovenske nacionalne interese mislila resno, bi morala zahtevati mednarodno-pravno revizijo spremembe južne meje občine Piran. Zgodba sega v obdobje neposredno po končani drugi svetovni vojni, ko se je na območju Primorske vzpostavila »začasna država« – to je Julijska krajina, ki je bila večinsko sicer priključena k novi Jugoslaviji leta 1947. Sporno je ostalo le še obalno območje okoli Trsta, Kopra in Istre vse do reke Mirne, zato je obdobje »začasne uprave« tam trajalo dlje, vse do leta 1954, dokler ni bilo razpuščeno Svobodno tržaško ozemlje (STO), razdeljeno na cono A in cono B. Zadnja mednarodno priznana meja v Istri je torej potekala po strugi reke Mirne in zanimivo je, da so zemljevidi, ki so nastali po razpustitvi STO, ko je bila cona B priključena Jugoslaviji, administrativno mejo med Slovenijo in Hrvaško risali po strugi reke Mirne. Kasneje pa ni bilo več tako, saj naj bi se organi obeh republik dogovorili za mejo, ki je menda veljala iz časa NOB – torej na Dragonji. Ta dogovor, ki ga sicer največkrat pripisujejo bratenju med Edvardom Kardeljem in njegovim hrvaškim kolegom Vladimirjem Bakarićem, v zvezni skupščini ni bil nikoli potrjen, prav tako obstaja tudi nejasnost, ali je meja na Dragonji mišljena kot stara struga Dragonje ali Kanal sv. Odorika, po katerem se Dragonja po novejši strugi izliva v Piranski zaliv in se nahaja južno od sečoveljskega letališča. A nekaj je jasno: meja občine Piran – slednja je tako obsegala tudi Savudrijo – je bila, tako kot vse občinske meje na nekdanjem STO, nedotakljiva. Mednarodni sporazumi (pariška pogodba, londonski memorandum, osimski sporazumi) so prepovedovali spremembo občinskih mej zaradi občutljivosti razmerja med večinskim slovenskim ter manjšinjskim italijanskim prebivalstvom, ki je bilo pred odhodom Italijanov večinsko v obalnih urbanih krajih (Koper, Izola Piran, itd.). Zato je bila sprememba občinske meje ter pripojitev nekaterih naselij občine Piran k občini Buje z mednarodnopravnega vidika povsem nelegalna in nelegitimna. Če bi torej arbitraža želela v skladu z mednarodnim pravom ugotoviti dejansko stanje glede meje v Istri, bi morala najprej opraviti revizijo spreminjanja občinskih meja, na kar smo vsa leta opozarjali tudi v Demokraciji, prav tako so na ta dejstva opozarjale številne civilnodružbene organizacije. Vendar jih neokomunistični oblastniki niso poslušali.
Leta 1991 bi lahko TO zasedla izpraznjene objekte JLA južno od Dragonje, vendar je to preprečilo predsedstvo RS. (foto: Alan Istokovič/Wikipedia)
Kdaj se je v resnici osamosvojila Hrvaška?
Je pa zanimivo dejstvo, na katerega je nedavno opozoril tudi poslanec in prvak nacionalistov Zmago pl. Jelinčič – kot trdi, se Slovenija in Hrvaška nista osamosvojili na isti dan, zato je potrebno revidirati dokumente, ki trdijo, da sta obe državi nastali 25. junija 1991. Poglejmo dejstva: na ta dan je slovenska skupščina, potem ko je sprejela še zadnja dopolnila k stari republiški ustavi (državni simboli) sprejela Temeljno ustavno listino (z ustavnim zakonom o njeni izvedbi) ter Deklaracijo o neodvisnosti. Vendar je takoj po koncu seje parlamenta Slovenija tudi prevzela efektivno oblast s prevzemom zveznih funkcij, zamenjavo tabel na mejnih prehodih ter oblikovanjem samostojne carinske uprave. Z drugimi besedami: Slovenija je izrekla dokončen NE Beogradu. Zaradi agresije JLA prevzema efektivne oblasti ni mogla izpeljati do konca, po koncu trimesečnega moratorija, ki ga je določala brionska deklaracija, se je prevzem oblasti nadaljeval, saj se je armada ta čas že umikala iz države. 25. junija 1991 je tudi hrvaški sabor sprejel deklaracijo o neodvisnosti, ni bilo pa prevzema efektivne oblasti, saj je bila Hrvaška v tem pogledu slabše pripravljena, delno tudi zaradi skoraj vojnega stanja na nekaterih območjih, kjer so se z orožjem upirali lokalni Srbi (Lika, Severna Dalmacija, Banija, Kordun, Slavonija, Baranja in Zahodni Srem, torej t. i. Srbska Krajina). Šele 8. oktobra 1991, po preteku trimesečnega moratorija, je hrvaški sabor sprejel odlok o prelomu državnopravnih vezi z ostalimi republikami in pokrajinami SFRJ ter zveznimi organi. Tisti čas je bila Hrvaška že v vojni, saj se je v agresijo srbskih krajišnikov aktivno vključila JLA in tudi sama izvajala agresijo.
Kako smo ostali brez Trsta, Gorice in – Koroške
A vrnimo se še nekoliko v preteklost – z razpustom Svobodnega tržaškega ozemlja je dokončno postalo jasno, da bo Trst z okolico pripadel Italiji, že pred tem je Italiji pripadla Gorica. S tem je na italijanski strani ostalo več deset tisoč primorskih Slovencev, medtem ko so bili Jugoslaviji vrnjeni dalmatinski otoki ter Istra (ki sicer prej nikoli ni spadala v okvir katere od državnih tvorb s sedežem v Zagrebu ali Beogradu), s tem pa precejšnje število Hrvatov na tem območju. Leta 1945 so partizani zasedli tudi Celovec (tja je kot prvi vkorakal mladi France Bučar, kasnejši profesor prava, disident, novorevijaš in prvi predsednik demokratičnega parlamenta), a so se morali od tja umakniti. Zavezniki so namreč jugoslovanskim partizanom oz. armadi postavili jasne meje, saj je bila Titova Jugoslavija tedaj še Stalinov zaveznik, ta čas pa se je že izrisavala železna zaveza med Zahodom in Vzhodom. Povrh vsega pa se je jugoslovanski komunistični diktator Josip Broz-Tito, ki je v času vojne dobro izkoristil pomoč Angležev in Američanov v boju proti Nemcem, takoj vrnil k antiimperializmu in začel preganjati vse domače sodelavce Zahoda, denimo Ljuba Sirca, ki je bil kot »angleški vohun« obsojen na smrt. Britanski premier Winston Churchill je tudi spoznal, da ga je Tito grdo prevaral (o tem natančno govori knjiga Titova velika prevara). Vsi ti dejavniki so vplivali na to, da so se morali jugoslovanski komunisti umakniti tako iz Trsta kot iz Celovca. Očitno pa jim je bilo najpomembneje, da so od Angležev leta 1945 dobili posebno »darilo« – to je vrnjene domobranske vojne ujetnike, ki so jih komunisti nato pomorili.
Komunistično žrtvovanje Štrigove
Leta 1947 pa je prišlo pri kravjih kupčijah med komunističnimi partijami v posameznih republikah do še enega žalostnega poglavja – na ta račun je bila v okvir Hrvaške vključen kraj Štrigova, kjer so živeli Slovenci. Zaradi svoje zvestobe slovenstvu so bili deležni strahotnega terorja, mnogi so se izselili, mnogi pa so bili tudi pobiti. Zanimivo pa je, da je prebivalcem bližnjega Razkrižja uspelo, da so ostali pod slovensko upravo, a cerkvenopravno so bili del zagrebške nadškofije celo nekaj let po razpadu Jugoslavije. Kasneje jim je, že po osamosvojitvi, vendarle uspelo dobiti slovenskega duhovnika ter doseči priključitev k mariborski, oz. danes murskosoboški škofiji. Nekateri hrvaški zgodovinarji pa navajajo, da v Štrigovi nikoli ni bilo Slovencev. Verjetno jih tudi ni bilo na nekaterih drugih območjih, ki so skozi stoletja ves čas spadali pod avstrijsko upravo – denimo Žumberak, Čabar, itd. O tem nam lahko veliko pove tako zgodovinski atlas kot tudi knjiga zgodovinarja in diplomata Andreja Rahtena »Zavezništva in delitve«, ki govori o slovensko-hrvaških odnosih v zgodovini ter stališčih hrvaške stranke prava do ozemeljskih pretenzij hrvaške države, saj so se mešano sklicevali tako na državno kot naravno in zgodovinsko pravo, ko je šlo za utemeljevanje priključitve določenih ozemelj k njihovi državni enoti – to velja tudi za Belo krajino, ki je le za las ostala del Slovenije.
Slovenski premier Miro Cerar se s hrvaškim kolegom Andrejem Plenkovićem ni mogel dogovoriti ničesar. (foto: Matic Štojs Lomovšek)
Kako je Kučan preprečil delovanje TO južno od Dragonje
Zaradi internacionalne usmeritve komunistov nasploh so tudi slovenski komunisti nacionalne interese enačili s svojimi. Ko je Jugoslavija začela razpadati, so sicer začeli utrjevati avtonomijo Slovenijo, vendar pa Slovenija kot država nikoli ni bila intimna opcija komunistične strani. To so pokazali tudi s sabotažo pri razoroževanju Teritorialne obrambe maja 1990 (tedanjega predsednika predsedstva RS Milana Kučana je o tem že predhodno obvestil njegov politični mentor Stane Dolanc), kasneje z Deklaracijo za mir in tudi ravnanjem med samo agresijo JLA na Slovenijo, ko so nekateri politiki in publicisti ostro nasprotovali osamosvojitvi, temu pa so se pridružili tudi nekateri krajevni odboru Zveze združenj borcev NOB ter nekateri lokalni sodelavci JLA (o tem smo pisali že ta teden – kliknite TUKAJ). Predsedstvo RS pod vodstvom Kučana je tudi preprečilo, da bi slovenske oborožene sile zavzele tudi nekatere prazne objekte JLA južno od Dragonje, čeprav so nekateri nekdanji oficirji JLA slovenske narodnosti priznali, da so v tistem času poskrbeli za vojaško izpraznjenost Istre, tudi zato, ker je JLA oborožitev in opremo v času hrvaške domovinske vojne potrebovala drugod. Tisti čas meja v Istri še ni bila natančno določena, pač pa se je šele oblikovala, pa tudi Hrvaška zaradi vojne na svojih tleh ni pretirano problematizirala domnevnih slovenskih apetitov po hrvaškem ozemlju. A slovenska neokomunistična »elita« je vztrajala pri tem, da so se slovenski organi v Istri vedno bolj umikali proti severu: kmalu po osamosvojitvi so postali »problematični« še zaselki južno od Dragonje, ki so bili ves čas del občine Piran. S tem se je zaprla tudi možnost svobodnega dostopa Slovenije do odprtega morja, kajti neokomunistična stran je ves čas brez upora pristajala na politiko izvršenih dejstev. Je torej nenavadno, da je Slovenija v arbitraži »zatavšala« še to, kar je imela? Niti ne. Sedaj preostane le še možnost, da se s Hrvaško pogodi o izmenjavi zaselkov, ki so po logiki mednarodnega prava pristali na eni ali drugi strani meje, proti volji prebivalcev. Dosedanja Cerarjeva vlada se glede tega ni uspela dogovoriti…
