Piše: Domen Mezeg (Nova24tv.si)
“To, da ena politična opcija obvladuje več polov oblasti, samo po sebi nujno ne pomeni nekega zdrsa v avtokracijo. Bolj problematično je obnašanje izvršilne veje oblasti, ki se v zadnjem času obnaša izrazito izključevalno, izrazito avtokratsko. In to je največja nevarnost za demokracijo,” meni doktor sociologije in predsednik ZNP-ja Matevž Tomšič.
V nedeljo je v drugem krogu predsedniških volitev, na katerih je (ob pomoči dveh bivših partijskih funkcionarjev Milana Kučana in Danila Türka) slavila Nataša Pirc Musar (53,86 odstotka glasov), ki je zgolj za nekaj odstotkov premagala kandidata pomladnih sil Anžeta Logarja (46,14 odstotka glasov). S tem je levica prevzela vse ključne institucije v državi vključno z nadzornimi in regulatornimi.
Navkljub izjemnemu Logarjevemu uspehu predsedniška funkcija znova odhaja v roke tranzicijskega maziljenca, kar pa morda ni najbolj koristno za razvoj mlade demokracije. Vse visoke državne funkcije namreč pripadajo zgolj eni politični opciji. Za kratko analizo smo se uvodoma obrnili na doktorja sociologije Matevža Tomšiča, ki je dejal, da za slovenske razmere “to ni nekaj zelo novega”.
Vlada Roberta Goloba je resna nevarnost za demokracijo. (Foto: STA)
“Tudi v preteklosti je že bilo podobno. In to, da ena politična opcija obvladuje več polov oblasti, samo po sebi ne pomeni nujno nekega zdrsa v avtokracijo.” Tudi v razvitih demokracijah se je že dogajalo (denimo v ZDA), da sta bila predsednik in kongresna večina iz iste politične opcije, in je bil hkrati še predsednik Vrhovnega sodišča nekdo, ki ga je imenoval predsednik iste opcije. Po njegovem gre za del demokratičnega procesa.
Kdo je v resnici “obseden” z “mračnimi silami”?
Bolj problematično pa se mu zdi obnašanje izvršilne veje oblasti, ki je v zadnjem času izrazito izključevalna, izrazito avtokratska. In to je največja nevarnost za demokracijo. Te “mračne sile”, o katerih govori predsednik vlade Robert Golob, so prej prisotne v sami izvršni veji oblasti. In ravno Golob predstavlja te “sile”. Tomšič se je spet vrnil nazaj k predsednici. V primerjavi s sedanjim predsednikom je Pirc Musarjeva delovala bolj ideološko in izključevalno. Ostane nam le upanje, da bo nova predsednica po obnašanju bolj podobna odhajajočemu predsedniku Borutu Pahorju kot pa njegovemu predhodniku Danilu Türku.
Kakšno pot bo ubrala Nataša Pirc Musar? Bivši predsednik Danilo Türk ni ravno slovel po svoji spravni drži. Zato je predsedniško funkcijo opravljal zgolj en mandat. (Foto: STA)
Ni pa nujno, da se bo obnašala na enak način kot Pahor. Türk je namreč deloval izjemno razdiralno, vsaj proti koncu mandata. Odhajajoči predsednik Pahor, ki je vsaj formalno gledano izhajal z levega političnega miljeja, pa se je trudil biti povezovalen in presegati delitve. Tomašič je za konec izjavil: “Očitno je položaj predsednika republike za desni pol še vedno neosvojljiva trdnjava. Je bil pa Anže Logar od vseh desnih kandidatov temu najbližje.” Dosegel ja namreč več kot vsi njegovi predhodniki.
Umirjena predvolilna kampanja je odprla sredinski politični prostor
Komentar na predsedniške volitve pa je podal tudi sociolog Borut Rončević: “Z vidika delitve odgovornosti za razvoj države, z vidika razvoja demokratičnega političnega prostora bi bilo zagotovo bolje, da ne bi ista opcija posedovala vseh funkcij in ob tem še velikansko večino (oziroma najpomembnejše medije), civilno družbo itd.” Rončević poudarja, da je vloga predsednika republike sicer precej omejena. V tem smislu so bile mnogo bolj usodne volitve v državni zbor, z vidika življenja ljudi pa bodo vsekakor pomembne še lokalne volitve. Dotaknil se je tudi področja imenovanja ustavnih sodnikov, ki jih potrjuje državni zbor. “Če bi predsednik republike imenoval ustavne sodnike neodvisno od drugih organov, pa bi bilo vsekakor drugače …”
Profesor Fakultete za informacijske študije v Novem mestu dr. Borut Rončević (Foto: Nova24TV)
Rončević posebej izpostavlja tudi predvolilno kampanjo samo, ki je bila pomembna z vidika razvoja političnega prostora. Ocenjuje jo kot precej pozitivno. Ključni problem slovenske demokracije in političnega prostora je namreč velikanska razcepljenost in polarizacija. Tokratna kampanja pa je bila nekoliko drugačna, z drugačnim načinom komunikacije. “Če bi pri tem vztrajali, bodo znali to volivci v prihodnosti nagraditi. Številni volivci, zlasti neopredeljeni, bolj nevtralni, sredinski, si dejansko želijo manj histeričen politični prostor,” še izpostavlja Rončević in dodaja, da se ta sredinski prostor odpira, kampanja pa je to potrdila. In ravno to je njen ključni pozitivni doprinos.
