Že leta 2005, ko še niso bile migracije v polnem teku, je madžarsko-ameriški multimiljarder, filantrop in poslovnež George Soros s svojim Skladom za odprto družbo oz. »Open Society Foundations« in še dvanajstimi drugimi fundacijiami ustanovil program European Programme for Integration and Migration (EPIM). V Nemčiji ga vodi Robert Bosch. Preiskovalna novinarka Friderike Beck v svoji knjigi Das Netzwerk für Migration (Omrežje za preseljevanje) trdi, da so skoraj neomejeni finančni viri od takrat dalje omogočili, da je »Evropa postala migracijski oz. preseljevalni kontinent.
Odločen cilj EPIM je sprememba evropske politike, ki bi tako postala naklonjena migracijam v EU, zagotovitev denarnih sredstev nevladnim organizacijam, ki skrbijo za migrante, usposabljanje in dodatno izobraževanje nevladnih organizacij za njihovo delo, da bi jih lahko v EPIM vključili. To so temeljni cilji, s katerimi želijo vplivati na javnost in politiko.
Sorosova terminologija zavestno izenačuje termine begunec, iskalec azila, migrant, popotnik, priseljenec, zato je težko ločiti med vojnimi migranti, politični preganjanci in migranti, ki prihajajo v Evropo zaradi revščine. Gre za milijone novih priseljencev, ki v Evropo vstopajo brez ovir in omejitev in migracije dojemajo kot človekovo pravico, pri čemer avtohtono prebivalstvo skorajda nima nobene besede. Ravno dogajanja, ki smo jih spremljali poleti leta 2015 kažejo, kako uspešen je bil Soros in njegova mreža v Nemčiji.
Njegov oglaševalski film s sloganom »Zakaj se priključiti?« k sodelovanju poziva nevladne organizacije. Film prikazuje, da predstavnika nevladne organizacije, ki se ukvarja s temami, kot so »glas migrantov«, »mediji in migranti« in »migranti brez papirjev« na koncu počakajo tri skrinje, polne zaklada – denarja. S tem lahko povzamemo torej, da če se ukvarjamo s takšnimi temami se, zahvaljujoč lobijem, izognemo finančnim težavam. Če je organizacija sprejeta s strani EPIM-a, njene predstavnike povabijo v Bruselj in v druga evropska mesta na specializirana izobraževanja. Bivša predsednika EPIM-a Juliet Prager sicer zatrjuje, da »tem skupinam ne dajemo samo denarja, temveč jih sklicujemo skupaj in jim skozi delavnice pomagamo razvijati njihove sposobnosti.«
Jasno je, da je EPIM zgradil ogromen imperij. Mreža partnerjev EPIM ima po podatkih Roberta Boscha več kot 450 organizacij v 45 evropskih državah in v državah, od koder migranti prihajajo, v katerih sodelujejo kot partnerji in jih finančno tudi podpirajo. Glede na njihov izpis je imel EPIM do leta 2011 izplačanih kar 3,6 milijonov eurov, namenjenih 24 različnim organizacijam in 31 projektom. Friderike Beck v svojem članku navaja tudi 67 organizacij, ki so se finančno napajale s sredstvi EPIM-a.
Oporna politična centralna točka mreže EPIM je Bruselj, kjer imajo tudi vse fundacije EPIM-a centralno pisarno. No, in tukaj se stikajo in tkejo vse niti. Bližina evropskih institucij vpliva, da je upravni odbor Stefana Schäferja iz König Baudouin Stiftung“ in lobij še bolj učinkovit.
Sorosova EPIM je nepretrgoma od leta 2005 neobičajno profesionalno šolala osebje po celotni Evropi ter si na tak način prizadevala za migracije na različnih ravneh. Tako se kaže, za kakšen obseg organizacije gre, ki se je krepila skozi leta. Beckova tako povzema, da Sorosova svetovna elita že dolgo financira nevladne organizacije, ki jih mediji ne raziskujejo, kar kaže na (ne)odvisnost medijev.
