Stane Granda o pokojnem generalu JLA, ki je sodeloval pri agresiji na Slovenijo, Ivanu Hočevarju: “Simboliziral je vso tragičnost slovenskih generalov v JLA, ki niso bili spodobni prestopiti na slovensko stran.”

V uredništvo medija smo prejeli informacijo, neposredno od udbovskega vira, da je prenehalo biti plemenito srce “velikega” Slovenca, prirojenega “demokrata” in generala aviacije JNA ter predhodnika generala Janeza Slaparja. Govora je seveda o Ivanu Hočevarju, načelniku republiškega štaba Teritorialne obrambe Republike Slovenije. Kot smo izvedeli so ga na njegovo poslednjo pot skrivaj pospremili njegovi svojci in zvesti prijatelji iz vrst, tako njegove, kot tudi teritorialne obrambe Slaparja in Milana Kučana. V njegovo čast, je v trenutku polaganja, v “njemu ljubo slovensko zemljo”, “epicenter vseslovenske žalosti”, preletel in žalostno pomahal z eliso, helikopter Slovenske vojske, ki ga je pilotiral sin “največje žrtve” v vojni za Slovenijo, poročnik Toni Mrlak. Slednji je sicer znan kot pilot agresorskega helikopterja agresorske JLA, ki je z njim usodno letel po navodilih nadrejenih v JLA in ni bil na begu iz JLA, in sicer 27. junija 1991, TO pa ga je sestrelila, s čemer se dediči revolucije in protiosamosvojitelji, vse do danes niso sprijaznili.

Hočevar pa je znan kot eden izmed slovenskih generalov poleg Marijana Čada, Konrada Kolšeka, Staneta Broveta in Draga Ožbolta, ki so med osamosvojitveno vojno sodelovali v agresiji na Slovenijo in nato ostali v JLA. Za svoja dejanja niso nikoli odgovarjali, saj so bili pred slovenskimi sodišči vsi oproščeni. Znano je, da je Hočevar je igral ključno vlogo pri razoroževanju slovenske Teritorialne obrambe (TO), saj je kot poveljnik republiškega štaba TO izdal ukaz, ki ga je podpisal njegov načelnik Ožbolt, o premestitvi orožja slovenske TO iz lastnih skladišč v skladišča pod nadzorom JLA. S tem ukazom je bila TO skoraj popolnoma razorožena, z izjemo tistih občinskih štabov, ki niso izpolnili ukaza. Ukaz je bil izdan 15. maja 1990, dan pred prisego Demosove vlade, ki si je prizadevala za osamosvojitev Slovenije. Hočevar naj bi zatem živel v Beogradu, kamor je odšel že maja 1991.

Za kratek komentar ob smrti Hočevarja pa smo prosili zgodovinarja Staneta Grando: “Umrl je pri Loki v Zidanem Mostu, v domu za ostarele, 21. 1.  2021, pokopali pa so ga v Kostanjevici na Krki. Ivan Hočevar je bil eden izmed plejade teh dolenjskih generalov, za razliko od teh, ki so bili v glavnem pehotni, je bil v elitnih letalskih enotah. Še danes ga imam pred očmi z tistega dne, ko ga je vojaška policija branila, ko je bil šef TO. To je bil izjemno suh človek, aristokratskega videza, miren, v čudoviti plavi letalski uniformi, v resnici pa predstavlja vso tragiko slovenskih generalov v JLA. Kajti on se je pravzaprav sam denacionaliziral. Vedel je, da je Slovenec, ni bil pa pripravljen za slovenstvo delat. Le dva aktivna generala sta ravnala drugače, eden je bil Zabret, ki se je takoj upokojil. Sicer pa gre v primeru Hočevarja za eno zelo tragično osebnost in tudi tragičnost generalskega poklica Slovencev v JLA. V vojski je moralo, pri najvišjih činih, potekati neko pranje možganov, zato verjetni ni bil zmožen prestopiti na slovensko stran.”

“Gre za blazno tragedijo slovenskih generalov, ki so bili neke vrste Antislovenci oziroma samodenacionalizirani Slovenci”