Sovražni govor – drugi stadij uvajanja diktature

Piše: Vid Mlakar (Spletni časopis)

V Sloveniji se pripravlja nov medijski zakon, ki bo omogočil preživetje skrajno levim političnim komentatorjem, ki v pogojih tržne ekonomije ne bi preživeli niti enega samega meseca. Nov zakon seveda želi vzpostaviti legalno podlago za prelivanje denarja iz zasebnih žepov državljanov v levici naklonjene medije. V ozadju tega dogajanja je vedno močnejše vsiljevanje koncepta sovražnega govora. Čeprav je ta koncept npr. v Sloveniji in Švici na papirju zelo podoben, bodo njegove posledice povsem nasprotujoče. Poglejmo, zakaj.

Pri oceni namena in posledic vpeljevanja posameznih zakonov v družbe je seveda treba razumeti širše okolje. Ključna razlika med Slovenijo in Švico je v svobodi ekonomije. Švica je država z eno najvišjih stopenj ekonomske svobode, kjer ljudje upravljajo s svojim denarjem v najširšem možnem obsegu, kot je le mogoče. To pomeni predvsem, da so davki obvladljivo nizki in da se država ne vpleta v življenja ljudi z lastništvom podjetij. Za razliko od Švice je Slovenija država, kjer vlada zelo nizka stopnja ekonomske svobode. Še posebej leve stranke hočejo, kolikor se le da, minimizirati ekonomske svoboščine državljanov in jih vezati na državo v najširšem možnem smislu. Ta ideologija seveda izvira iz bivšega socialističnega družbenega sistema, ki ni verjel v osebne svoboščine prebivalcev SFRJ. Ampak zakaj socializem sploh potrebuje omejevanje govora in izražanja? Odgovor se skriva v temeljih ekonomije.

Prostotržna ekonomija pomeni, da do izmenjave dobrin pride samo v primeru, ko se s tem strinjata kupec in prodajalec. To pa je možno samo v pogojih nedotakljivosti lastnine, ko je ta hkrati tudi temeljna človekova pravica. S tem pa se omeji pravice vladarja. Zato ne čudi, da se je tak pristop h kapitalizmu razvil na zahodu, ki je pravzaprav razvil sodobni model človekovih pravic. Pomembna posledica takega modela kapitalizma pa je ta, da oblast preprosto nima potrebe omejevati izražanja ljudi. Oblast je namreč preložila svojo odgovornost za zadovoljevanje potreb posameznikov na vsakega posameznika posebej. Oblast igra v takem modelu kapitalizma samo vlogo zakonskega organizatorja poštenega tržišča, na katerem sama ne sodeluje in niti ne sme.

Socializem, ki pomeni dogovorni ekonomski model, ne prerazporeja dobrin na podlagi svobodne odločitve deležnikov na tržišču, ampak na podlagi političnega dogovora. Tudi če je tak dogovor demokratičen, je v svojem bistvu nasilen, ker bo kupca ali prodajalca prisilil v transakcijo, s katero se ne strinjata (večina, ki uveljavlja svojo voljo nad manjšino). Tak način centralno-planskega odločanja zagovarjajo socialisti z lažjo, da prostotržni model ne deluje. Ker so ti politični dogovori arbitrarni, velika večina javnosti pa je iz odločanja odrinjena, je jasno, da s takimi dogovori velika večina prebivalstva ne bo zadovoljna. Še posebej ne tisti del družbe, ki bogastvo ustvarja in nato nima besede pri njegovem prerazporejanju. Socializem to nezadovoljstvo prebivalstva rešuje na več načinov: da jim prepreči svobodo govora in s tem svobodo izražanja nezadovoljstva s centralno-planskimi političnimi odločitvami ali jim preprečuje gibanje in dostop do informacij zato, da ljudje niti ne vejo, kaj vse bi pri sosedu lahko kupili. Ali pa preprosto dopusti, da nezadovoljni odidejo in jim nato prepreči ponovni prihod v državo.

Tako lahko nazorno vidimo diametralno nasprotna motiva za uporabo zakona proti sovražnemu govoru med prostotržnim kapitalističnim modelom in dogovornim centralno- planskim kapitalističnim modelom (socializmom). Zato ne čudi, da v Švici, kjer vlada svobodna ekonomija, velike potrebe po preganjanju sovražnega govora in uvajanju take zakonodaje niti ni. Članke in prispevke o (ne)zainteresiranosti švicarske družbe na to temo si lahko preberete na spodnjih povezavah. Če povzamem na kratko, vse je še vedno po starem. Svobodna ekonomija, maksimalno upravljanje s svojo lastnino iz življenja ljudi uspešno izrinja rasno in versko nestrpnost. Ko morajo ljudje preživeti na način, da zadovoljujejo potrebe soljudi na svobodnem tržišču, se ljudje racionalizirajo. Predvsem pa prostotržni tip ekonomije vzpodbuja osebne stike in zato osebno obravnavo vsakega posameznika, kar v človeških glavah razbija stereotipne predstave o družbenih skupinah.

Po drugi strani pa hitro postane jasno, da je preganjanje sovražnega govora v pogojih centralno-planske ekonomije, kakršna je v Sloveniji, namenjeno preganjanju drugače mislečih. Predvsem tistih, ki se ne strinjajo z vseobsegajočo močjo vladajočih levih elit, ki si domišljajo, da so sposobne s svojimi brezmejnim intelektom narediti iz Slovenije raj.

Sklenemo lahko z ugotovitvijo, da je sprejemanje zakonov proti sovražnemu govoru v trenutnem stanju nesvobodne ekonomije, ki vlada v Sloveniji, nevarno. Motivi za zlorabo takega zakona proti političnim nasprotnikom so jasni in nevarnost, da se bo to tudi zgodilo, velika. Take zakone je v Sloveniji smiselno uvajati samo, ko bo prišlo do celostnega umika države iz neposrednega lastništva slovenskega gospodarstva (odprodaja celotne državne lastnine). Do takrat tak zakon služi kot naslednja stopnička pri ponovni tranziciji Slovenije v vse globlji socializem, iz katerega se nikoli niti ni resnično izkopala.

1. https://hatecrime.osce.org/national-frameworks-switzerland
2. https://www.swissinfo.ch/eng/business/free-speech-or-hate-speech-_the-legal-difficulties-of-online-expression-in-switzerland/43603342
3. https://www.swissinfo.ch/eng/freedom-of-expression-how-can-social-media-be-made-social-again/46592124