15.8 C
Ljubljana
petek, 29 marca, 2024

Šokantni podatki o Kučanovem svetovalcu Zdenku Roterju, ki jih še niste slišali

Ko je govora o komunistični nomenklaturi, ne moremo mimo Zdenka Roterja, Kučanovega dolgoletnega svetovalca in nekdanjega sodelavca politične policije Udbe, ki je bil zadolžen za verske skupnosti. Kljub temu, da poskuša Roter sam sebe predstaviti kot dobrega udbovca, ki ni bil nikoli prisoten pri hudih stvareh in ni nič vedel in nič videl, spomini, ki jih je v knjigi z naslovom “Poznal sem jih” zapisal sedaj že pokojni gledališki režiser in pisec gledaliških iger Žarko Petan, ki je imel v preteklosti tragična izkustva s komunistično oblastjo, kažejo, da temu le ni čisto tako. 

 

Petanova knjiga esejev in zapisov vsebuje izpoved Dušana Lajovica, ki je kot izgnanec, na vprašanje, kako je bilo z domačimi v času, ko je bil Zdenko Roter preganjalec kristjanov odgovoril, da so komunisti njegovega očeta zaprli že tretji dan po njihovem vkorakanju v Ljubljano. “Takoj so mu zaplenili vse imetje pa tudi premoženje drugih družinskih članov. Na montiranem procesu za Božič leta 1945 so očeta obsodili na osem let zapora. Leta 1947 je bil potem za kratek čas izpuščen iz zapora.”

Tragedija pa ni doletela le očeta Lajovica, ampak tudi tedanjo Petanovo zaročenko Nado Šturm. Petan je namreč povedal: “Tudi mojo tedanjo zaročenko Nado Šturm je oficir Ozne Zdenko Roter, njen sosed v Fondovih hišah, ki jo je osebno dobro poznal, aretiral že drugi teden po koncu vojne. Od nje je zahteval, da bi preklicala zaroko z menoj. Edino pod tem pogojem ji je obljubil prostost.” Če je kdo pomislil, da se je Nada uklonila izsiljevanju, se je uštel, njegovo zahtevo je namreč zavrnila. Zaradi tega jo je doletela huda kazen. Obsojena je bila namreč na dvoletno zaporno kazen. Najprej so jo poslali na prisilno delo v taborišče na Kočevsko, od tam pa jo je pot vodila do zaporov v Begunjah na Gorenjskem. Zapora se je rešila šele po štirinajstih mesecih, tedaj so namreč šele uslišali prošnje njenih sorodnikov, ki so bili komunisti.

“Nekdanji oficir Ozne Roter je ostal še vrsto let v tej službi. Spletkarsko je zasliševal tudi škofa Vovka in poznejšega škofa Leniča, pa tudi mnoge duhovnike,” je navedel v nadaljevanju svoje izpovedi in dodal, da je nato postal profesor na ljubljanski fakulteti, zatem pa do konca najtesnejši svetovalec zadnjega predsednika slovenske komunistične partije in prvega, ter že bivšega predsednika Slovenije Milana Kučana. “Zadnji dan službe ga je Kučan še odlikoval. Zdaj pa me menda Roter toži za izjave in zapisano o njem v moji knjigi. Ampak jaz pravim, da za tistega, ki ima maslo na glavi, ni priporočljivo, da hodi na sonce. Veselim se srečanja z njim na sodišču. Če ne bo eno sodišče dovolj, bomo šli pa še na drugo, tretje. Resnica mora zmagati. Jaz bom imel s seboj svojo aktovko (torbo)!,” je zapisal.

Glede na to, da je bil Roter kljub naravi svojega delovanja državno odlikovan, ne čudi, da je teolog Janez Juhant med drugim v preteklosti navedel naslednje: “Bistvo vseh teh problemov je v vzdrževanju moči vzporedne, tajne oblasti, zaradi katere se vzorci totalitarnosti in njena metodika podaljšujejo. V tem smislu je prepričljivo delo Hannah Arendt Izvori totalitarizma. Ti vzorci namreč kljub formalni demokraciji podaljšujejo laž, prevaro, nespoštovanje lastnine, arogantnost oblastnikov itd. Kakor sem dejal že na posvetu o civilni družbi, je glavni problem v tem, da je naša celotna družba pod nadzorom Udbe, ki jo simbolizira Roter in njegovi sodelavci v Centru za raziskavo javnega mnenja, ki je serviser za nadaljevanje preoblikovane vladavine iz preteklosti. To je tudi glavni vzrok korupcije in drugih anomalij v tej družbi. Kako vrednotiti, da bivši udbovec dobi odlikovanje Republike, je še dodaten etični problem.”

Zgodilo se ni nič
Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo št. Ips 187/98 z dne 23. maja 2002 opredelilo nekdanjo jugoslovansko tajno policijo, imenovano Služba državne varnosti (SDV) oziroma Udbo tako: “Danes je znano, da se je ta služba ukvarjala ne le z obveščevalnimi nalogami, ampak je tudi sama organizirala razne kriminalne aktivnosti, jih načrtno izzivala pa tudi konstruirala obstoj kaznivih dejanj in odgovornost zanje. V ta namen je tudi falsificirala, fabricirala ali podtikala obremenilne dokaze. Žrtve takšne aktivnosti, praviloma politični nasprotniki ali drugače misleči, v obdobju takratnega režima praviloma niso imele možnosti razkritja konstruktov Udbe in rehabilitacije.” Po mnenju vrhovnega sodišča je bila torej Udba kriminalna združba. A zgodilo se ni nič.

Ker je bil Petanov oče pred vojno lastnik več hiš, zemljišč in kavarn, ne čudi, da je kot kapitalist po zmagi komunistične revolucije predstavljal državnega sovražnika. To pa je pomenilo, da je bil tudi sin Žarko tisti, ki se je uvrščal med drugorazredne državljane. Petan se je odločil, da v okviru avtobiografij brez dlake na jeziku razkrije dejstva. V knjigi “Poznal sem jih” je tako razkril do sedaj neznane podatke glede Roterja. Kljub temu, da je bil v preteklosti deležen napadov, ko je opozarjal na nečistosti udbovcev, ni podlegel pritiskom, saj je želel, da se resnice izve.

Roter zanika, da bi bil vmešan v hude stvari
Ko je Roter izdal knjigo z naslovom Pravi obrazi, je knjiga doživela precejšen odmev. Medtem, ko pisci, ki knjigi pojejo hvalo, poudarjajo, da gre v njej za iskreno pripoved človeka, ki je bil poldrugo desetletje član politične policije, za katero sam meni, da je bila pač taka, kakršne so bile in so vse podobne policije v vseh državah, pa naj gre za nedemokratične ali demokratične, so na drugi strani tisti, ki Roterju očitajo sprenevedanje. Glede na to, da se danes ne da več zanikati udbovskih zločinov, ne čudi, da je ta v izpovedi povedal, da ni bil nikoli zraven pri hudih stvareh. Navaja namreč, da s tem ni imel nič, da ni bil nikjer zraven in da ni nič vedel in nič videl. Vse so mu kasneje povedali drugi – njegovi nekdanji sodelavci. Roter se je tako javno prikazal kot dober udbovec.

“Roter v nekem intervjuju tudi pravi, da mu je Ivan Maček – Matija, šef Udbe, rekel, da je prepameten in naj zapusti organizacijo. Laskava oznaka za ambicioznega Roterja, a nič kaj prijetna za njegove neumne sodelavce. Je pa seveda bolj verjetno, da si je to Roter preprosto izmislil, kot se to bralcu tudi sicer zdi na mnogih mestih v knjigi. Udba je namreč svoje ljudi razporedila v gospodarstvo, na univerzo, v šole in številne druge državne ustanove. Na univerzi je ohranjal še naprej tesne stike z Udbo. Ne nazadnje je svojo udbovsko nrav nedvomno in jasno izkazoval tudi kasneje s širjenjem zlonamernih govoric o političnih sovražnikih, v najnovejšem času pa je celo hodil v tujino – v Zagreb − po morebitne informacije, s katerimi bi skušal onemogočiti političnega sovražnika, ki ga verjetno duševno obseda,” je glede Roterjeve knjige v preteklosti komentiral kulturni minister Vasko Simoniti.

Kljub ostri komunistični propagandi vedno več informacij prihaja na dan, saj so se ljudje, ki si včasih niso upali spregovoriti, odločili, da spregovorijo in rečejo bobu bob. Vedno več pa je tudi odkritih morišč, kjer so umrli številni nedolžni, ki vladajoči oblasti niso bili povšeči. Resnica prej ali slej pride na dan.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine