Piše: Gašper Blažič
Bilo je spomladi 2019, torej pred štirimi leti. Še v času Šarčeve vlade. Takrat smo se v naši založbi (Nova obzorja d. o. o.) pripravljali na izid moje knjige, ki nosi enak naslov kot ta kolumna. V čast mi je bilo, da sem lahko predlagal tudi naslovnico, ki ima močno simboliko. Češ, smo pet minut pred dvanajsto, vsi alarmi že zvonijo, Slovenija pa je še vedno močno »rdeča«. V ozadju pa lahko bolj pozoren opazovalec prepozna demonstracije iz leta 1994, ko se je ljudstvo zganilo ob aferi Depala vas.
Kakšne medijske pozornosti knjiga sicer ni pritegnila, je pa njena predstavitev v Muzeju VSO vseeno privabila precejšnje število ljudi, kar je bilo prijetno presenečenje. In priznati moram, da je bil ta moj sicer skromen prispevek k osveščanju ljudi nekaj več kot samo knjiga – šlo je spodbudo k civilnodružbenemu odporu, ki bi prinesel neko trajnejšo osvoboditev Slovenije. Naš največji problem ni toliko v tem, da padamo iz ene tranzicijske prevare v drugo, pač pa v tem, da mentaliteta večine prebivalcev našega raja pod Triglavom to dopušča. In če sem čisto iskren, tistega leta, ko je knjiga izšla, ni bilo zaznati kakšnega velikega preboja. Jeseni 2019 smo imeli en sam shod na Prešernovem trgu v Ljubljani, pa tudi ta ni bilo kdo ve kako obiskan. A le malo kasneje je tedanji premier Marjan Šarec v zavedanju, da razmer v vladi ne obvlada več, vrgel puško v koruzo in napovedal nove predčasne volitve, v upanju, da bosta LMŠ in SMC v partnerstvu dosegli močnejši rezultat in bi tako dobili stabilnejšo koalicijo. Vendar se stvari niso odvile po načrtu, na pragu velike pandemije se je oblikovala nova vlada. Že tretja po vrsti, ki jo je vodil Janez Janša. Takrat mi je bilo jasno, da bo knjiga »Slovenija, vstan’« odfrčala na smetišče zgodovine.
Vendar ne za dolgo. Po štirih letih se naslovnica knjige spet pojavlja na družbenih omrežjih. Po dveh velikih shodih upokojencev se pripravlja tretji, ki pa bo vsesplošni protestni shod. Pravzaprav sem kar presenečen, da je v tem času prišlo do takšnega preobrata v glavah ljudi. Če sem prej na protestnih shodih praktično srečeval ene in iste znane obraze, je sedaj drugače – ko sem se na shodu 1. marca sprehodil med ljudmi, sem imel vtis, da je večina takšnih, ki jih vidim prvič v življenju. In ki verjetno niso že po »službeni dolžnosti« (opozicijski) strankarski aktivisti na družbenih omrežjih. In priznati moram, da sem v sebi kar pomirjen, ker se zdaj končno dogaja to, na kar sem opozarjal: da je potrebno prenehati z zanašanjem na stranke.
A tisto, kar me sedaj skrbi, je neke vrste naivnost ljudi, ki zahtevajo Golobovo glavo. Torej: premier Robert Golob naj odstopi in problemi bodo (četudi ne takoj) rešeni. Ne, ne bodo, drage sodržavljanke in dragi sodržavljani! Golob je pač samo izvajalec neke politike, ki ga lahko njegovi botri tudi odstavijo, če želijo, na njegovo funkcijo pa pripeljejo drugo osebo. Kar je glede na Golobov že pregovorno »furjast« značaj precej verjeten scenarij, o katerem je pred nekaj dnevi pisal tudi portal Požareport. Ni namreč skrivnost, da je Golob poln samega sebe in zato prepričan, da mu ni potrebno ubogati tistih, ki so ga pripeljali na najbolj vplivno politično funkcijo v državi, zato si je že lani lahko privoščil groteskno naivne izjave o tem, kako Milan Kučan »strelja kozle«. Pri tem pa je pozabil na dvoje dejstev: da je Kučan v resnici veliko bolj inteligenten, kot kaže na prvi pogled, in da se nekdanji šef »cekaja« pri resnih stvareh pač ne »zeza«, kot se temu pogovorno reče.
In kaj lahko temu sledi? Morda to, da bodo Golobove afere kar naenkrat eskalirale tudi v provladno usmerjenih medijih in bo goriški kuštravec osramočen zapustil oder, morda celo z odhodom v zapor. To pa seveda ne pomeni, da se bo nadaljevala drugačna politika, le naslednik (ali naslednica) bo takšen (takšna), da bo nekoliko manj izzival(a) usodo. Ne pozabimo, da ima Gibanje Svoboda v državnem zboru še vedno rekordnih 41 poslancev, da lahko ob pridružitvi NSi vzpostavi celo ustavno večino. In kdo bo ob tako ugodnih razmerjih moči sploh še navijal za predčasne volitve?
Civilna družba se tako ne bo smela zadovoljiti zgolj z drobtinicami. Zgolj Golobov odhod sam po sebi ne bo rešil ničesar, saj lahko vladajoča večina potrdi novega predsednika vlade, ki mu bo treba spet dati novo priložnost. In čakati kakšno leto, da pokaže, kar zna. Seveda ob enakih razmerjih moči in ob enakih programskih izhodiščih vladajoče večine. Kar pomeni, da se bo agonija zatiranih in prezrtih vlekla še naprej. In poglabljala.
Če bo torej Slovenija res vstala, bo morala zahtevati temeljite spremembe. Tudi nove predčasne volitve. Boj zanje pa bo zelo trd. Prav tako bo morala civilna družba na odgovornost poklicati tudi aktualno predsednico republike. Če je bila izvoljena od ljudi, bo morala stopiti na stran ljudi. Ali pa povedati, zakaj tega ne bo storila. Vsekakor pa si polovičarstva ne bomo smeli več dovoliti. Sicer nas bodo posledice »podaljšane preteklosti« v prihodnje še bolj teple.
