Piše: Jože Biščak
Nezakonito izplačilo nagrade Svetlani Makarovič in arbitraren predlog za izbris patriotskega Društva za promocijo tradicionalnih vrednot sta najbolj sveža primera v nizu škandaloznih ravnanj ministrice za kulturo Aste Vrečko. Čeprav žanje zgražanje, koalicijski partnerji gledajo stran in nič ne kaže, da bo to žensko kdo ustavil. Pa bi jo moral, in to čim prej.
Povezava Levice s perverzijami v Fotopubu, ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve (MSO), poklon ustanovitvi Komunistične partije na Čebinah, predlog za izbris domoljubnega društva in nezakonito izplačilo denarne nagrade Svetlani Makarovič so sami nekateri najbolj odmevni primeri neprimernega in nedostojnega ravnanja najbrž najslabše in ideološko najbolj obremenjene ministrice v zgodovini samostojne Slovenije. Asta Vrečko poslanstva kulturnega ministrstva ne vidi kot skrbi za kulturo (v ožjem in širšem smislu), kulturne dediščine, pluralnosti medijev ter ohranjanja slovenskega jezika in tradicije slovenstva, ampak kot orodje boja v kulturnih vojnah proti vsem, ki so svetovnega nazora desno od sredine. Skupaj s svojo stranko Levica – v kateri bo, kot kaže, nova šefica – je tipična predstavnica kulturnega marksizma, ki skuša uničiti tradicionalno družino, vsiliti progresiven pogled na raso, spol, spolno usmerjenost in kulturno identiteto ter končati prostotržno gospodarstvo (kapitalizem).
Vrnjeno, kar ni bilo odvzeto
Pred dnevi je v javnost prišla vest, da je ministrstvo za kulturo razvpiti levičarski pisateljici Svetlani Makarovič, ki vedri v Trnovem in uživa izredno pokojnino, nakazalo 8.346 evrov. Znesek naj bi bil za nazaj izplačana denarna nagrada za Prešernovo nagrado leta 2000. Takrat je namreč Makarovičeva nagrado zavrnila, ker ni želela biti na odru s patrom Markom Rupnikom, ki je nagrado dobil za mozaik v papeževi kapeli Redemptoris Mater v Vatikanu. Toda izplačilo je zelo sporno in nezakonito.
Pisateljica se je namreč v ideološki ihti pred desetletji Prešernovi nagradi odrekla v celoti. Čeprav krožijo različne informacije in interpretacije, da je leta 2000 Makarovičeva zavrnila samo plaketo, ne pa tudi denarnega dela nagrade, je tudi na spletni strani Wikipedie zapisano, da je nagrado v celoti zavrnila, vključno z denarnim delom. To pomeni, da ji nagrada nikoli ni bila podeljena, zato je tudi vrniti ni mogoče; kar ni bilo vzeto, ni mogoče dati nazaj. Asta Vrečko torej za nakazilo davkoplačevalskega denarja Makarovičevi ni imela nikakršne pravne podlage.
Poplačilo ideološkega dolga?
In naprej. Po zakonu o obligacijskih razmerjih je splošni zastaralni rok pet let, od podelitve nagrade, ki jo je Makarovičeva odklonila in z gnusom zavrnila, pa je minilo že veliko več. Po mnenju publicista Andreja Lokarja pa je najpomembnejše vprašanje, iz katere proračunske postavke je bil nakazan znesek. Težava je namreč, da o postavki za izplačilo nagrad odloča le Prešernov sklad. »In ker je bil znesek iz državnega proračuna odvzet in nakazan zdaj, bi moral celotni postopek odobriti Prešernov sklad, ki pa z vsem tem ni bil seznanjen, saj vse kaže, da njegovi člani o tem ne vedo ničesar,« piše Lokar in dodaja, da je več kot očitno ministrstvo za kulturo »povsem onkraj svojih pooblastil in mimo veljavne zakonodaje iz neznanih virov nakazalo neko vsoto neki osebi brez kakršnekoli pravne podlage«.
Zaradi suma kaznivih dejanj zlorabe položaja in oškodovanja državnega proračuna, ki ju je kot odgovorna oseba ministrstva storila Asta Vrečko, je že zahtevan sklic seje komisije za nadzor javnih financ. Na ideološko levem polu so o primeru za zdaj bolj tiho kot ne, nekateri sumijo, da je Vrečkova denar Makarovičevi (pod pretvezo »vračila« nagrade) nakazala, ker je, kot piše publicist in novinar Peter Jančič, pisateljica »kot politična aktivistka skupaj z drugim državno financiranim umetnikom Zlatanom Čordićem aktivno sodelovala na politkolesarskih protestih, ki so jih po tihem soorganizirale danes vladajoče stranke, tudi stranka Levica Aste Vrečko«. Je ministrica zdaj poplačala te propagandne usluge, se sprašuje Jančič.
Napad na svobodo govora
Skoraj sočasno z (več kot očitnim) nezakonitim nakazilom Makarovičevi je Asta Vrečko na novinarski konferenci pompozno naznanila, da bo na tožilstvo in upravno sodišče podala predlog (prošnjo), da se iz registra društev izbriše domoljubno in rodoljubno Društvo za promocijo tradicionalnih vrednot. Ob tem je napadla in z »neonacistom« ožigosala Urbana Purgarja (ki sploh ni več predsednik društva), društvu pa očitala izražanje »nestrpnosti in hujskanja proti drugače mislečim, istospolno usmerjenim, predstavnikom skupnosti LGBTQ+ in tujcem«.
Že sam namen izbrisa društva iz registra in prepoved delovanja kaže, da ima Vrečkova, ki poveličuje socializem in nekdanjo komunistično državo, povsem totalitarne vzgibe, kar za politično stranko, ki ji pripada (Levica), ni nič novega. Asta Vrečko, Luka Mesec, Miha Kordiš in preostala tovarišija delujejo protislovensko (tako ogrožajo nacionalno varnost) in so sovražniki svobode. Društvo za promocijo tradicionalnih vrednot je sicer že navajeno, da je tarča levičarjev, ki pa vedno znova presenetijo s pobalinstvom in z aroganco. Primer predloga ni primer preprečevanja nasilja in nestrpnosti, ampak klasični primer poskusa zatiranja drugačnih mnenj in stališč, drugačnih vrednot, kot so progresivne, med drugim take, da mlada dekleta priklenejo na radiator in jih spolno izrabljajo (afera Fotopub, v katero so vključno z Vrečkovo vpleteni tudi vidni predstavniki Levice). Temu oni pravijo »umetniški performans«. Vse drugo želijo cenzurirati. Čeprav oni temu ne bodo rekli cenzura, jim moč izvršne oblasti daje možnost pritiska in izsiljevanja sodne veje oblasti. Ni treba biti ravno Einstein, da bi razumeli, da njihovi nameni »izgona nestrpnosti« iz javnosti niso dobri, ampak je njihov glavni cilj preprečiti predstavnikom drugačnega svetovnega nazora ali politične in ideološke usmeritve, da povedo svoje mnenje. In politika ne mora odločati, katero mnenje je dopustno in katero ni.
Čarovnica s Čebin
Vrečkova je bila v svojem mandatu (upamo lahko, da jo bo zgodovina čim prej odvrgla na svoje smetišče) zapletena še v druge afere. Tako je lani dosegla, da je vlada ukinila MSO in ga potem združila v Muzejem novejše zgodovine Slovenije. Pri tem je preslišala celo vrsto argumentov o nesmiselnosti takšne poteze, ki so jih društva, stranke in posamezniki, tudi ključni osamosvojitelji in zgodovinarji, navajali – da je posvečen slovenski osamosvojitvi kot dogodku slovenske zgodovine brez primere. »Ne poznam države, v kateri bi se ukinjal muzej, ki obeležuje spomin na njen nastanek,« je takrat zapisal Janez Janša, eden glavnih osamosvojiteljev, večkratni predsednik vlade in predsednik SDS.
Vrečkova je javnost tudi razburila, ko se je letos pomladi pojavila kot govornica na Čebinah, kjer so proslavili 86. obletnico ustanovitve Komunistične partije Slovenije. Komunisti so 2. svetovno vojno zlorabili za komunistično revolucijo in povojni prevzem oblasti. Na oblasti so bili skoraj pol stoletja, njihovo delovanje, ko je bila kot politična stranka dovoljena le Komunistična partija, so spremljali povojni poboji in množične likvidacije ideoloških nasprotnikov. S svojo udeležbo se Vrečkova ni samo norčevala iz žrtev komunizma, ampak je Slovencem dala vedeti, da poveličuje nekdanji totalitarni režim (in očitno želi, da se tisti časi vrnejo), ki je sistematično kršil človekove pravice in svoboščine.
Za vse bi bilo najboljše, da Vrečkova odide. Je daleč najslabša ministrica za kulturo po osamosvojitvi, svoji nalogi očitno ni kos. Njene poteze in ravnanja kažejo (to je tudi sicer značilno za Levico), da je za svobodo in demokracijo, ki je v Sloveniji tako ali tako načeta, zelo nevarna. Vrečkova na tem položaju očitno ni, da bi kulturo postavila na vrh ustvarjalnosti, ampak ministrstvo izrablja za potrebe kulturnega in razrednega boja proti drugače mislečim; kaže se kot morilka svobode.
Asta Vrečko in afera Fotopub
Lani poleti je izbruhnila afera Fotopub, potem ko se je na družbenih omrežjih pojavil profil z naslovom »Proti nasilju Dušana Smodeja«. Smodej je bil vodja društva Fotopub, ki je slovelo po eksplicitno spolnih »umetniških« performansih in »zabavah« v kleti društva. Vrsta deklet (tudi mladoletnih) je Smodeja obtožila spolnega nasilja, podtikanja mamil v pijače, izkoriščanja ranljivih oseb in nenavadnih sadističnih spolnih praks, v katere ženske, s katerimi je spal, niso privolile. Pri teh perverzijah naj bi bil, kot so poročali mediji, zelo aktiven tudi Roman Uranjek, ki je po izbruhu afere naredil samomor.
V Fotopub so zahajali tudi predstavniki Levice in se družili z glavnimi akterji afere. Čeprav sta takrat Luka Mesec in Asta Vrečko zanikala, da bi kogarkoli »poznala«, se z njim družila ali celo sodelovala na »zabavah«, so v javnost prišle fotografije, ki dokazujejo nasprotno: Vrečkova je bila slikana skupaj z Romanom Uranjekom, enim od nosilcev »ljubljanske umetniške avantgarde«, in (na intervjuju) z Dušanom Smodejem. Tudi Luka Mesec je na fotografijah, ki so zakrožile po spletu, v Fotopubu. »Ne samo to, posnetki prav tako kažejo, kako se je udeležil ene izmed famoznih zabav, na katerih naj bi se dogajale zlorabe, ki so jih anonimne spletne uporabnice objavljale na zgoraj omenjenem spletnem profilu,« so razkrili na portalu Nova24TV.
Afera Fotopub je razgalila realnost slovenske levice, ki podpira degenerirane in dekadentne umetniške projekte. Na spletu so se pojavili spolno zelo nazorni posnetki umetniških performansov; med drugim skupine žensk, ki so druga drugi na spolovila s strgalnikom ribale zelenjavo, to pa si zatikale v spolovila.
Okrožno sodišče v Ljubljani je v začetku junija uvedlo kazensko preiskavo zoper Dušana Smodeja, ki mu očitajo vse od spolnega nasilja do hudih telesnih poškodb.
(Članek je bil prvotno objavljen v tiskani reviji Demokracija, 20. julija 2023).
