Rusija želi s hibridno agresijo proti Ukrajini obdržati območje Donbasa pod svojim geopolitičnim vplivom. O tem pa tudi o jezikovnem vprašanju in rezultatih nedavnih parlamentarnih volitev smo se pogovarjali s Sergijem Pahomenkom, zgodovinarjem, politologom in predavateljem iz Ukrajine.
Slovenci in drugi Evropejci nekoč niso veliko vedeli o Ukrajini in Ukrajincih, ampak so jih imeli za del Rusije. Danes gotovo ni več tako …
Da, prej je bilo res tako – čim dlje so bili ljudje od ukrajinske meje, manj so vedeli o Ukrajini. Naši sosedi, še zlasti Poljaki, pa tudi Slovaki, Madžari, Romuni in baltske države, ki neposredno ne mejijo z nami, imajo pa izkušnjo življenja v okviru ZSSR, pa so nas vedno identificirali in nas razlikovali od Rusije. Toda drugi Evropejci in najbrž tudi Slovenci so v zvezi z Ukrajino poznali le nabor klišejskih simbolov, tako pozitivnih – kot so športniki Andrej Ševčenko in brata Kličko, kot negativnih – kot je Černobil. Ob dogodkih v letih 2013/14, po Majdanu in ukrajinski Revoluciji dostojanstva je Ukrajina polnila naslovnice svetovnih medijev. Še večjo prepoznavnost pa so Ukrajini prinesli ruska aneksija Krima in vojna na Donbasu, ki sta oba člena ene verige – hibridne agresije Rusije proti Ukrajini.
Bi bilo mogoče reči, da je Ukrajina v zadnjih letih po Majdanu doživela nacionalni preporod?
Že zgodovina uči, da se narodi natančneje samoidentificirajo med vojnami ali bojem za obstanek ali za državnost, vendar bi proces, ki se dogaja v Ukrajini, raje imenoval pospešeno oblikovanje ukrajinske politične, ne etnične, pač pa politične identitete državotvornega naroda. Številni državljani Ukrajine namreč niso etnični Ukrajinci in so zavestno zavzeli proukrajinsko pozicijo. Med njimi je tudi veliko rusko govorečih. Večina srednje- in vzhodnoevropskih narodov je šla skozi proces oblikovanja državnosti v 19. in v začetku 20. stoletja, Ukrajinci pa preživljamo to obdobje sedaj. Toda celo po petih letih hibridne vojne Rusije proti Ukrajini nisem prepričan, da je odcepitev od Rusije dokončna, saj v ukrajinski družbi glede tega obstajajo zelo različna mnenja in prepričanja pa tudi sama hibridna vojna je zelo netipična.
Prosim, razložite natančneje …
Prvič. Rusija ne priznava navzočnosti svoje vojske na Donbasu, čeprav je Ukrajina to že večkrat dokazala. Vsi zainteresirani svetovni igralci to vedo. Celo mednarodno sodišče v Haagu je v svojem poročilu decembra 2017 priznalo navzočnost »meddržavnega oboroženega konflikta« na Donbasu od poletja leta 2014 naprej. Ni skrivnost, da ima Rusija popoln politični in ekonomski nadzor nad separatističnimi tvorbami na Donbasu, tako imenovanima Donecko in Lugansko narodno republiko.
Drugič. Informacijski vpliv Rusije je zelo močan, posebej na vzhodu Ukrajine. Izvaja se prek več ukrajinskih televizijskih kanalov s proruskim pogledom na situacijo. Tudi določen del prebivalcev Ukrajine, posebej na vzhodu in na jugu države, še vedno verjame v odsotnost ruske vojske ali pa njeno navzočnost odobrava in so pripravljeni na kakršen koli dogovor z Rusijo.
Tretjič. Ne glede na to, da so dejanja Rusije zakonsko opredeljena kot agresija, diplomatski odnosi z Rusijo niso pretrgani, transport iz ene države v drugo se s sicer nekaterimi omejitvami nadaljuje in trgovina poteka, čeprav se je njen obseg zmanjšal. Šele letos je Rusija prvo mesto v trgovinski menjavi z Ukrajino odstopila Poljski. Zapletenost situacije je v tem, da Ukrajina vseh vezi z Rusijo iz različnih razlogov ne more kar tako pretrgati.
Mimogrede sem ujela, da so bile v ukrajinsko ustavo vnesene spremembe glede ukrajinskega jezika. Ali to drži?
Ne. Sprememb glede jezika v ukrajinski ustavi ni bilo, saj je od trenutka sprejetja naše ustave leta 1996 pri nas državni jezik ukrajinščina. Hkrati so bile določene garancije rabe in razvoja drugih jezikov, jezikov narodnih manjšin, tudi ruščine. Najbrž imate v mislih zakon o funkcioniranju ukrajinskega jezika, ki ga je ukrajinski parlament sprejel v zadnjih tednih Porošenkove vlade aprila 2019. Zakon širi sfero uradne rabe ukrajinščine in jo na nekaterih področjih, to sta zlati izobraževanje in javna uprava, uvaja kot obvezno. Prehod na ukrajinščino pa je mehak in ustanove imajo pet let časa zanj.
Je torej mogoče govoriti o »ukrajnizaciji« Ukrajine?
Nikakor ni mogoče govoriti o t. i. nasilni ukrajinizaciji in tudi ne o zmanjšanju pravic rusko govorečih! Nič takega se ni nikoli dogajalo, oboje je le argument ruske propagande, da bi opravičila svojo zakamuflirano agresijo. Vsa komunikacija je bila in je ostala do sedaj, ko se šole in javna uprava dejansko ukrajinizirajo, mogoča tudi v ruščini. V mestih, zlasti na vzhodu države, so izveski in reklame večinoma v ruščini, krajevni uradi izdajajo dokumente v ukrajinščini in v ruščini. V Mariupolu ni bilo in še zdaj ni niti enega medija, ki bi izhajal oziroma poročal v ukrajinščini. Zato je govoriti o zatiranju rusko govorečih popolni absurd! Ob tem naj povem, da ima veliko ljudi v Evropi napačne predstave o razlogih za konflikt na Donbasu. Ta naj bi se začel, potem ko je ukrajinski parlament leta 2014 odpravil zakon o jezikih, ki je zagotavljal dodatne garancije ruskemu in drugim jezikom. Začeli so govoriti celo o »prepovedi ruskega jezika«, kar je absolutna neumnost in neresnica. Pomembno dejstvo je tudi to, da je v ukrajinski vojski veliko rusko govorečih, praktično polovica.
Za kaj je torej šlo?
Leta 2014 je nova, pomajdanska ukrajinska oblast odpravila zakon iz leta 2012, ki so ga sprejeli sodelavci Janukoviča, ki je zagotavljal dodatne prednosti ruskemu jeziku in je v bistvu oviral rabo ukrajinskega jezika na vzhodu Ukrajine. Ker med ljudmi ni bil dobro sprejet, je Janukovič obljubil, da ga bo »dopolnjeval«, vendar so na ta zakon do februarja 2014 pozabili. Vendar odprava tega zakona ni bila vzrok, ampak le povod za rusko agresijo. Če ne bi bilo tega povoda, bi našli drugega. Zato ponavljam: tisti, ki meni, da je do vojne na Donbasu prišlo zaradi odprave tega zakona, zamenjuje vzrok s povodom. Pri tem gre za obrnjeno situacijo – ruska agresija je osredotočena na ukrajinsko narodno identiteto, kar je izzvalo ostrejšo zaščito le-te. Prav to dokazuje že omenjeni zakon o jeziku, sprejet aprila 2019. Ekipa sedanjega ukrajinskega predsednika Zelenskega ima sicer različna stališča glede tega zakona, toda glavno je, da jezik ne bi spet postal predmet špekulacij.
Zakaj je prav jezikovno vprašanje lahko postalo predmet špekulacij?
V Ukrajini je specifična, zgodovinsko oblikovana jezikovna situacija. Znaten del prebivalstva, na vzhodu Ukrajine kar 30 odstotkov, govori rusko. Ukrajinščina je bila v ruskem imperiju, kamor je spadala večina Ukrajine, popolnoma prepovedana in je potekala rusifikacija. V sovjetskem obdobju ukrajinščina formalno ni bila prepovedana, a je bila potisnjena na obrobje družbenega in kulturnega življenja. Poleg tega so se v industrijska mesta vzhodne Ukrajine priseljevali ljudje različnih narodnosti iz vse ZSSR, da bi delali v tovarnah. In njihov pogovorni jezik je bila ruščina, ki jo je forsirala partija in je bila zato socialno prestižna. Od trenutka razglasitve neodvisnosti Ukrajine leta 1991 je jezikovno vprašanje postalo predmet špekulacij politikov, čeprav sami državljani na tem področju niso nikoli imeli nobenih težav. Po zadnjem popisu prebivalstva pred skoraj 20 leti je etničnih Rusov v Ukrajini 17 odstotkov, iz česar se vidi, da je tudi del etničnih Ukrajincev rusko govorečih. Danes je rusko govorečih morda nekoliko manj.
Koliko etničnih Ukrajincev ima ruščino za materni jezik?
Okoli 15 odstotkov, v realnosti pa jih še več v pogovoru prehaja na ruščino. Rusko govorečih Ukrajincev je torej veliko in jezik v Ukrajini se torej ne ujema vedno z nacionalnostjo. Tako na primer v mestih Donbasa prebivalstvo večinoma govori rusko, po vaseh na vzhodu Ukrajine prevladuje suržik, pogovorna mešanica ukrajinskega in ruskega jezika, zahod Ukrajine večinoma govori ukrajinsko, na podeželju, zlasti v Zakarpatju, je pogovorno v rabi tudi nekaj ukrajinskih dialektov.
Kaj pa tisti, ki govorijo ukrajinsko – ali vsi znajo rusko in lahko govorijo rusko ali ne več?
Praktično vsi. Rusko razumejo absolutno vsi. Le mlajši generaciji na zahodu Ukrajine je danes že težko pisati v ruščini.
Kakšen je vaš pogled na vojno na vzhodu Ukrajine? Kako se je odražala ruska agresija v Mariupolu?
Moja pozicija in pozicija mojih kolegov se ujema s pozicijo naše države. Hibridna agresija Rusije proti Ukrajini ima naslednje cilje: oslabitev, kaos in razgradnja naše državnosti ter ohranitev tega prostora pod ruskim geopolitičnim vplivom. Gre za obnovo nekakšne ZSSR št. 2, le da brez komunistične ideološke preobleke. Ta prijem se aktivno uporablja v propagandi in informacijski vojni in je usmerjen na večinoma starejše ljudi, ki jih daje nostalgija po ZSSR.
Zelo vroča faza konflikta je bila leta 2014 in 2015, Mariupol so obstreljevali in leta 2014 je bil tri mesece pod delnim nadzorom separatistov. Od leta 2016 mesto živi svoje običajno življenje, dogajajo se glasbeni festivali in različni kulturni dogodki. Na Mariupol in regijo je pozornejših več mednarodnih organizacij in fundacij. Toda na liniji razmejitve med neokupiranim in okupiranim ozemljem še naprej potekajo obstreljevanja in provokacije. Najbolj tragično je, da od časa o časa umirajo tako vojaki kot prebivalci bližnjih vasi.
Kaj menijo o konfliktu z Rusijo meščani Mariupola? Koga podpirajo, če je mogoče tako vprašati?
Mnenja niso enotna. Ne glede na to, da so vzroki predvsem zunanji in pogojeni z Rusijo, ima konflikt tudi notranje dejavnike. So drugotni, a so ravno tako pomembni. Donecko in Lugansko območje, po katerih ima Doneški bazen (Donbas) ime, imata močno regionalno identiteto. Po eni strani se je oblikovala zgodovinsko: na ozemlje Donbasa je sovjetska oblast po umetno povzročeni lakoti, zaradi katere so pomrle cele vasi in s katero je stalinska oblast hotela zlomiti odpor ukrajinskih kmetov zoper kolektivizacijo, naseljevala kmete iz Rusije, kar je spremenilo etnično sestavo prebivalstva (sicer nimam podatkov, ki bi pričali o obsegu tega preseljevanja), po drugi strani pa jo je oblikovala lokalna politična elita: Janukovičeva Stranka regij; zdaj sta na njeni osnovi dve nastali stranki Opozicijski blok in Opozicijska platforma Za življenje, ki je imela tukaj skoraj monopolno oblast od začetka leta 2000 let do leta 2014. Značilnost te regionalne identitete je industrijski značaj, ruski jezik ter dvojna rusko-ukrajinska etničnost, ki nejasno prehaja druga v drugo, zato etnična pripadnost ni visoko na lestvici vrednot. V mestih Donbasa v glavnem živijo delavci in tehniška inteligenca, značilna je nostalgija po sovjetski preteklosti, saj se je prav v času ZSSR regija industrializirala. Glede na vse to so prebivalci Donbasa precej živčno sprejemali tudi najšibkejše poskuse ukrajinizacije. Družbeno okolje, nekateri heroji in dogodki nacionalnega ukrajinskega izročila so bili sprejeti negativno, kar je lokalna elita s propagando še podžigala.
So si lokalne elite torej že od nekdaj želele priključitve Rusiji?
Ne. Naj pojasnim: v letih neodvisnosti Ukrajine, ko se je oblikoval oligarhno-klanski značaj našega gospodarstva in političnega sistema, so lokalne elite Donbasa oblikovale monopolno oblast nad regijo in regionalno identiteto, da bi si zagotovile glasove na volitvah in izsiljevale Kijev. Vendar se niso nikoli hotele odcepiti od Ukrajine, igrale so se s separatizmom, dokler jim stvar ni ušla z vajeti, ko se je vmešala Rusija. S to nevarno igro so lokalne elite Donbasa oblikovale identiteto in prorusko vzdušje, ki sta postala podlaga za pozitivno sprejemanje ruske propagande. Zato je bil v začetku vojne znaten del prebivalcev Donbasa proruskega prepričanja, ki ga je podžigala dolgotrajna propaganda ruske televizije. Tako prepričanje na okupiranih ozemljih še vedno prevladuje, saj tam ni alternativnih virov informacij.
Kako pa je drugje?
Na neokupiranih območjih, ki so pod nadzorom Ukrajine, tudi v Mariupolu, je bil znaten del prebivalstva v začetku vojne ravno tako prorusko naravnan. Toda potem so videli, da je življenje v samorazglašenih republikah slabše: tam se ljudje komaj preživljajo, v Rusijo pa jih niso sprejeli in so ostali odrezani od zunanjega sveta brez vsakih možnosti, zato so spremenili prepričanje. Kanaliziralo se je v kritiko ekonomske politike ukrajinske oblasti, ki jo izvajajo ukrajinske proruske stranke: Opozicijska platforma Za življenje in Opozicijski blok. Toda ljudi privlači predvsem ekonomski populizem. Večji del prebivalcev je pasiven, zanimajo jih le ekonomska vprašanja. Glavno vlogo v družbenopolitičnem življenju mesta pa igra aktivna proukrajinska patriotska manjšina in državljanska skupnost, ki se je oblikovala po Majdanu in Revoluciji dostojanstva, ko je bil porušen monopol lokalnih elit in Stranke regij.
Kakšen je vaš pogled na to, da Rusija še vedno ne upošteva sporazuma iz Minska?
Rusija sporazum iz Minska razlaga po svoje: uradno zatrjuje, da njene vojske na Donbasu ni, torej se točka, po kateri morajo biti vse tuje (ruske) vojaške formacije odstranjene iz Ukrajine, nje ne tiče. Posledično Rusija Ukrajino obtožuje, da se ne pogaja z voditelji tamkajšnjih samooklicanih republik o prihodnosti Donbasa. Pozicija Ukrajine pa je enoznačna – ruska vojska mora oditi, vzpostavljena mora biti ukrajinska oblast, priti morajo mednarodni opazovalci, šele nato bodo na vrsti volitve in pogajanja o prihodnosti Donbasa. To je logično. Ruska interpretacija sporazuma iz Minska torej ohranja gorišče konflikta in ga spreminja v nezaceljeno rano na telesu ukrajinske države. Pogajanj po pogojih, ki jih postavlja Rusija, ne bo!
Kakšen je bil rezultat nedavnih parlamentarnih volitev?
Rezultat je bil hkrati nadušujoč in predviden: Služabnik naroda, stranka predsednika Zelenskega, ki je z razglasitvijo predčasnih volitev pohitel, da bi jih dobil na valu svojega predsedniške uspeha, je zbral kar 43 odstotkov glasov! Takega uspeha še nihče v Ukrajini ni doživel. Predstavniki stranke Služabnik ljudstva so zmagali v večini okrožij (v Ukrajini je mešan volilni sistem). Neznani ljudje so premagali znane politike, voditelje celotnih regij, ki so jih tu volili desetletja. Zgodila se je prava »volilna revolucija«, kot so to imenovali nekateri politologi, vendar so v parlament iz stranke Služabnik ljudstva prišle popolnoma nekompetentne in neizobražene osebe: številni poslanci iz te stranke nimajo visokošolske izobrazbe, nekateri od njih so bili brezposelni ali pa so opravljali naključna dela in začasne poklice. Prišlo je do absurda: novoizvoljeni poslanci obiskujejo hitri tečaj osnov gospodarstva, politike in javne uprave. Predavajo jim, da bi se vsaj malo orientirali, kam so prišli! To je najbrž ukrajinski fenomen. Zdaj bodo ti ljudje sprejemali zakone. Ali ni to absurdno? Želel bi si ponovne zamenjave elit, da bi v parlament prišli znani aktivisti civilne družbe, toda žal je ukrajinsko ljudstvo glasovalo za Služabnika ljudstva in za naključne ljudi, ki so se pod to znamko združili. Služabnik ljudstva ne more oblikovati koalicije, lahko pa bo oblikoval enostrankarsko vlado …
Pa druge stranke? Kako so se odrezale?
V parlament je prišla proruska, protizahodna Opozicijska platforma Za življenje s 13 odstotki. Njihov program je zmes odkritega ekonomskega populizma in proruskosti. Glavni slogan je prenehanje vojne – a stranka ne skriva, da bi to naredila po ruskih pogojih. Vodi jo Putinov boter Viktor Medvedčuk. Slednji ima prek treh najpomembnejših televizijskih kanalov, ki jih ima posredno v lasti, ogromen informacijski vpliv v Ukrajini. Tretje in četrto mesto sta zasedli proukrajinski stranski starih političnih igralcev – Domovina Julije Timošenko in Evropska solidarnost nekdanjega predsednika Petra Porošenka. Obe stranki sta zbrali po 8 odstotkov. V parlament je prišla še nova proukrajinska stranka Glas znanega rokovskega glasbenika in družbenega delavca Svjatoslava Vakarčuka, frontmena najbolj znane ukrajinske skupine Okean Elzi, ki je dobila okoli 6 odstotkov glasov. Rad bi poudaril, da v parlament niso prišli nacionalisti. To znova razbija mit o »nacionalistični Ukrajini«, ki jo na Zahodu zelo rada omenja ruska propaganda. Volilna podpora nacionalističnim strankam Ukrajine ne dosega 1 odstotka.
Ali sankcije proti Rusiji lahko vplivajo na odločitve Rusije glede konflikta v Ukrajini? Zdi se namreč, da se ta požvižga nanje?
Seveda so sankcije najpomembnejši instrument pritiska mednarodne skupnosti na Rusijo. Vendar ima Rusija veliko moči, ogromne energetske vire in avtoritaren sistem oblasti. Zato ne mislim, da so sankcije katastrofalnega pomena za Rusijo, vendar pa je njihovo podaljševanje vsakokrat povezano s precejšnjimi težavami zanjo. Očitno je za obrzdanje agresorja potrebna ostrejša in konsolidirana pozicija demokratičnega sveta. Na žalost pa nisem prepričan, da je Evropa tega zdaj zmožna.
Zdi se, da se je svet kar nekako sprijaznil z rusko aneksijo Krima, kar je nerazumljivo. Kaj se bo naprej dogajalo s Krimom?
Rusija se trudi na vse načine prikazati, da je vprašanje Krima rešeno, in razdeliti vprašanje Krima in Donbasa. Sporazum iz minska, ki zadeva samo Donbas, kaže prav to. Mogoče je, da bi si mnogi, tudi v Evropi, želeli, da bi se Ukrajina glede Krima sprijaznila in priznala njegovo izgubo. Toda to je vendar v nebo vpijoča kršitev ozemeljske celovitosti in suverenosti Ukrajine! Mislim, da bo vse tako, kot je zdaj, še precej let. Krim bomo imeli za okupirano ozemlje. Na vso moč se bomo trudili prepričati Evropo, da bi nadaljevala s sankcijami, in nadaljevali delo na diplomatski ravni. Toda Krim bo praktično ruski vsaj do spremembe oblasti v Rusiji. Naprej pa se ne ve.
Kakšno prihodnost bi si želeli za Ukrajino pa tudi za svoje mesto Mariupol?
Moje želje so zelo preproste. Želim si mirne, ekonomsko uspešne in demokratične Ukrajine in Mariupola. Moji sodržavljani si to zaslužijo.
Biografija
Sergij Pahomenko je zgodovinar in politolog, doktor zgodovinskih znanosti in docent na katedri za mednarodne odnose in zunanjo politiko Mariupolske državne univerze v Ukrajini. Slovenijo je obiskal zaradi sodelovanja z ukrajinskim kulturnim društvom v Sloveniji Rukavička in raziskovanja odnosa slovenske politike do narodnih manjšin.
