8.8 C
Ljubljana
torek, 31 januarja, 2023

Referendumska nedelja: odločitev, ki bo zapečatila prihodnost

Piše: Gašper Blažič

Po prelomnih predsedniških in lokalnih volitvah v nedeljo sledi še odločanje na treh vzporednih referendumih, in sicer o dolgotrajni oskrbi, RTV Slovenija in birokraciji. Pobudnik vseh treh referendumov je SDS, vendar je zanje zbrala podpise volivcev na terenu, kar pomeni, da predlog za referendume ni prišel samo po strankarski liniji. Predlagatelji referenduma tako pozivajo volivce, naj vse tri vladne zakone na referendumu zavrnejo.

Pot do zavrnitve bo sicer težka, saj je na eni strani Golobova vlada oz. koalicija v dvojni prednosti: zakon bi na referendumu obveljal v primeru premajhne udeležbe ali pa v primeru, če bo ob zadostni udeležbi več glasov ZA kot PROTI. K večji udeležbi spodbuja dejstvo, da bomo odločali na treh referendumih hkrati, zato ne preseneča, da posebej v zadnjem času tranzicijska levica uporablja vse mogoče poskuse manipulacij, s pomočjo katerih bi dosegla odločanje ljudi na podlagi napačnih informacij in psiholoških zank.

Golobova koalicija je v kratkem času delovanja sprejela že precej škodljivih odločitev. (Foto: STA/Nebojša Tejić)

Si želite uvedbe evtanazije?

A najprej si oglejmo novelo zakona o dolgotrajni oskrbi, ki je bila sprejeta julija letos, saj je to področje morda med tremi referendumi najmanj znano. Gre za nekakšne popravke zakona, ki je bil sprejet v času prejšnje koalicije, in sicer 9. decembra 2021. Gre za projekt, na katerega so čakali kar 20 let (zakon so začeli pripravljati leta 2002!), saj doslej ni bilo politične volje, da bi se to sistemsko uredilo. Zato je bil dosežek v času tretje Janševe vlade še toliko dragocenejši. Vseeno pa je bil sprejet za las, saj je zanj glasovalo 44 poslancev, proti pa jih je bilo 42. Dejansko to pomeni, da je tranzicijska levica zakonu ostro nasprotovala z izgovori, da ni dorečeno financiranje dolgotrajne oskrbe. Koalicija je tedaj sprejela tudi 17 amandmajev, da je zakon uskladila s pripombami zakonodajnopravne službe DZ, pa tudi pripombami tedanje opozicije. V zakonu so opredelili pravice oskrbovancev in kadrovski načrt o izvajalcih dolgotrajne oskrbe, pa tudi začasne vire financiranja storitev, in sicer iz deleža prispevkov iz zavarovanja in državnega proračuna. Dolgoročno financiranje dolgotrajne oskrbe naj bi uredil poseben zakon o obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo, ki naj bi ga sprejela naslednja vlada do konca junija leta 2025.

Odlaganje dolgotrajne oskrbe, kar počne sedanja koalicija, dejansko odpira vrata evtanaziji, s tem pa hudim zlorabam. (Foto: Freepik)

No, tu pa se je zataknilo, saj je Golobova koalicija presodila, da bi bilo bolje »začasno« zamakniti začetek izvajanja zakona o dolgotrajni oskrbi, čeprav je prehodno obdobje dovolj dolgo za morebitne uskladitve zakona. Sedanja vladna koalicija tako za izgovor izrablja dejstvo, da je zakon, ki je bil sprejet v času prejšnje koalicije, dejansko slab in neizvedljiv v praksi, zato ga je treba po njenem mnenju »odložiti« za čas enega leta. No, vprašanje je, če bi zakon sploh dočakal uveljavitev, saj je znano, da je dolgotrajna oskrba kot oblika institucionalnega varstva starejših nekakšen mlinski kamen za levičarje – slednji si namreč želijo v parlamentarni postopek spraviti zakon o evtanaziji, ki bi takšne »dobre umore« neozdravljivo bolnih (po potrebi tudi drugih!) dokončno legaliziral, zdravnike pa spremenil v rablje. Zanimivo je, da se je šestmesečna razprava o omenjenem zakonskem predlogu, ki ga je predlagalo Društvo Srebrna nit, iztekla prav v dneh po letošnjih parlamentarnih volitvah, verjetno bi se tudi že znašel v parlamentarnem postopku, če ne bi tu »nagajala« prav dolgotrajna oskrba. Kot opozarjajo strokovnjaki, sistemsko urejena dolgotrajna oskrba dejansko izključuje evtanazijo, sedanja koalicija pa očitno želi preko ovinkov doseči izločitev lani decembra sprejetega zakona. Tudi zato Srebrna nit podpira predlog sedanje vlade, da se izvajanje dolgotrajne oskrbe zamakne za leto dni. To pomeni, da bi z glasom PROTI na referendumu dejansko zmanjšali možnost ustvarjanja bližnjic za sprejetje zakona, ki bi legaliziral evtanazijo. Ta je že nekaj časa uveljavljena v nekaterih zahodnoevropskih državah, zato starostniki v teh državah ne želijo biti v domovih za starejše, pač pa se selijo v države, kjer takih zakonov ni. Referendumsko vprašanje o dolgotrajni oskrbi dejansko sprašuje, ali ste za evtanazijo ali niste. Če ste, morate sprejeti odgovornost, da vas lahko s kakšno pretvezo povsem legalno ubijejo.

Večanje števila ministrstev bi pomenilo ogromne stroške

Kaj pa sprememba zakona o vladi ter posledično bohotenje birokracije? Kot je znano, je prejšnja, Janševa, vlada tudi napovedala ukrepe za zmanjševanje birokratizacije. Zakon o debirokratizaciji je bil sprejet konec leta 2021, kar pomeni, da je prejšnja vlada obljube o debirokratizaciji vzela resno in začela trnovo pot k t. i. vitki državi, kar je sicer šele začetek, a vseeno pogumno dejanje. No, s prihodom Golobove vlade na oblast pa so se prioritete precej spremenile, saj je obstoječih 14 ministrstev ter tri vladne službe, ki jih vodijo ministri brez resorja, za tranzicijsko levico premalo. Morda se ob tem kdo sklicuje na to, da je imela Demosova vlada tri podpredsednike in kar 27 resorjev, a takratna kardeljanska zakonska in ustavna ureditev je dopuščala le toliko popravkov, da so republiške sekretariate in komiteje, podedovane iz časa prejšnjega sistema, samo prekvalificirali v ministrstva. Šele kasneje sprejeta nova ustava (23. decembra 1991) in z njo usklajeni zakon o vladi je dejansko prinesel znižanje števila ministrstev. Želja premierja Goloba je namreč bila, da bi njegovo vlado sestavljalo 20 ministrov, in sicer 19 z resorjem in saqmo eden brez resorja. Dosedanji vladni službi za digitalno preobrazbo in za kohezijsko politiko želi preoblikovati v ministrstvi ter ob tem ustanoviti še tri nove resorje: ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije; ministrstvo za okolje, podnebje in energijo ter ministrstvo za solidarno prihodnost. Predvsem slednje pa je smešno in samo zadovoljevanje apetitov Meščeve Levice.

Si predstavljate ministrstvo za solidarno prihodnost? Luka Mesec ima očitno veliko idej, kako zapravljati davkoplačevalski denar. (Foto: STA/ Jure Makovec)

V dosedanji zgodovini vladne ureditve smo že imeli ministrstvo za visoko šolstvo (vodil ga je med drugim Gregor Golobič), pa tudi združeno ministrstvo, ki je pokrivalo celoten spekter izobraževanja in tudi kulturo, kar pa je bilo levičarjem nesprejemljivo. Nekdaj smo tako imeli ministra za informacijsko družbo (Pavla Gantarja) in ministra za evropske zadeve (Igorja Bavčarja), medtem ko so bili ministri brez resorja precej spremenljivi, saj so pokrivali različne vladne službe, od razvoja do Slovencev po svetu. Področje šolstva ter visokega šolstva in znanosti se je prvič združilo leta 2000 (tedaj z ministrico Lucijo Čok, ki pa jo je v Ropovi vladi spet nasledil stari znanec Slavko Gaber, v devetdesetih letih minister za šolstvo in šport v treh Drnovškovih vladah). Vsaka delitev obstoječih ministrstev ali nastanek novih pa bi dejansko prinesla samo potrebo po spremembi nazivov, novih prostorih ter novih javnih uslužbencih, kar pomeni nove obremenitve proračuna. Posledično pa s tem rebalans in odvzem sredstev drugje. Logično je torej, da bi zavrnitev vladne novele zakona o vladi pomenila konec bohotenja birokracije, ki je očitno zelo priljubljen šport tranzicijskih plenilcev.

Z novim zakonom nadzor nad RTV ne bi bil mogoč

In končno je tu zakon o RTV, o katerem se največ govori. Nevarnost pri njem pa je, da levičarski aktivisti, tudi in še zlasti tisti, ki so zaposleni na RTVS, ustvarjajo nekakšen lažni občutek, da se je RTVS začela politizirati v času prejšnje vlade, ki naj bi vzpostavila večinski vpliv v obstoječem programskem svetu RTV, s tem pa vpliv na kadrovanje, s čimer naj bi na javni zavod pripeljala nekompetentne kadre, ki so se na RTV znašli predvsem zaradi politične pripadnosti. Tako to interpretirajo družbenopolitični delavci, ki pa počnejo natanko to, kar očitajo drugim. Dejstvo pa je, da je bil novi zakon o RTVS, ki omenjeni javni zavod spet vrača v regresijo, v čas delegatskega sistema, kot smo ga poznali v času pred letom 2006 (ko je obstajal še svet RTVS, kjer so imele člane zagotovljene točno določene organizacije, omenjeni organ pa je kot predstavnik Olimpijskega komiteja Slovenije vodil nekdanji predsednik SD Janez Kocijančič). No, dejstvo je, na kar je opozoril tudi nekdanji minister za finance Janez Šušteršič, da je takšno delegatsko ureditev omogočal zakon iz leta 1994, ki je s tem hkrati tudi omogočil odstavitev tedaj »zoprnega« generalnega direktorja RTVS Žarka Petana. Odstavitev se je zgodila tako, da bi moral svet RTV še enkrat potrditi mandat direktorja, česar pa ni storil in Petan je moral oditi. Po pol leta je ustavno sodišče razveljavilo člen zakona, ki z nejasnostjo tudi omogoča politikantsko samovoljo pri imenovanju in razrešitvi direktorja. Zapisalo je: »Negotov položaj, ki bi nastal, da bi lahko upravljavec brez navedbe razlogov za to in v postopku, ki prizadetemu ne zagotavlja procesnih pravic, prosto odločil o predčasnem prenehanju mandata, bi direktorju javnega zavoda onemogočal, da se neodvisno in ustvarjalno posveča aktivnostim, ki jih mora izvajati v javnem interesu.« Kot pravi Šušteršič, novi zakon o RTV omogoča isto neustavno početje: s prehodno določbo razrešuje direktorja, ne da bi za to navajal razloge in ne da bi prizadeti pri tem imel kakršnekoli procesne pravice. »Če je bilo takšno početje neustavno leta 1994, potem je gotovo neustavno tudi danes,« je Šuštaršič zapisal v kolumni na Siolu.

Družbenopolitični delavci, dejansko politični aktivisti, ki želijo obvladovati RTV Slovenija, hočejo predvsem preprečiti, da bi kdo imel nadzor nad njihovim politkomisarskim početjem. Zato podpirajo novi protiustavni zakon o RTVS. (Foto: STA/Nebojša Tejić)

Seveda to še ni vse. Šušteršič opozarja tudi na to, da novi zakon ukinja tudi nadzor nad ravnanjem urednikov in novinarjev. »Po novem zakonu svet RTVS ne bo več imel pristojnosti za nadzor, ali program spoštuje v zakonu zapisana načela nepristranskosti in objektivnosti. Določba o tem je preprosto izginila, pooblastila za nadzor pa zakon tudi ni prenesel na koga drugega. Drugače povedano, o tem, ali morda kršijo zakonska načela, bodo od zdaj presojali le še novinarji in uredniki v svojem zaprtem mehurčku. Novi zakon jim omogoča, da njegova načela avtonomno in neodvisno kršijo, kadar se jim zahoče,« je zapisal. In morda se razlog za to skriva prav v dejstvu, da želijo politični aktivisti, ki so veliko večino časa doslej obvladovali RTVS, dejansko tudi sistemsko zavarovati svoj mehurček, kar pomeni, da bi bil javni zavod RTV Slovenija po novem le še nekakšen samoupravni kompleks, kjer bodo glavno vlogo imeli formalno »apolitični« delegati, pa še ti ne bodo imeli nadzora nad političnim aktivizmom medija, ki ga moramo financirati vsi davkoplačevalci. Iz točno istih razlogov so ti aktivisti nasprotovali t. i. Grimsovemu zakonu o RTV, ki je uvajal vidno politično odgovornost v odnosu do RTV.  Takšna ureditev, kot jo zagovarjajo ti aktivisti, pa izhaja iz miselnosti, ki jo še najbolj ponazarja urbani mit izpred 20 let: da ima Slovenija sposobnih ljudi za vladanje samo za eno vladno ekipo in pol, kar je bilo dejansko sporočilo ljudem, naj ne razmišljajo o morebitni menjavi tedanje vladajoče ekipe LDS (no, pa so jo vseeno zamenjali). In če želimo duhu Dolančevega robantenja iz leta 1972 reči ne, moramo na referendumu tudi glede RTVS obkrožiti PROTI.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine