Na prvih večstrankarskih volitvah v Sloveniji aprila 1990 je zmagala koalicija Demos, ki je s tem dobila pravico, da sestavi vlado. Prva demokratična vlada Republike Slovenije je v takratni slovenski skupščini prisegla 16. maja 1990, njen predsednik je postal Lojze Peterle. S tem je bilo vsaj uradno konec enopartijskega komunističnega režima. Demosova vlada je prisegla ravno v času, ko se je izvrševal operativni ukaz o razoroževanju TO. Namreč natanko en dan pred prisego je bil izdan ukrep, ki se je pripravljal že dalj časa in je skoraj v celoti razorožil slovensko TO ter ogrozil osamosvojitev Slovenije. Ob posebni priložnosti smo se pogovarjali s prvim slovenskim predsednikom vlade Lojzetom Peterletom, pozneje vidnim članom Nove Slovenije in dolgoletnim evropskim poslancem, danes pa upokojenim politikom, ki pa se še vedno zelo živo spominja dogodkov izpred 30 let in vleče vzporednice z današnjo politično situacijo.
Lojze Peterle, 16. maja 1990 je prisegla prva slovenska vlada, vas pa so izvolili za njenega predsednika. Tega je 30 let. Kako se danes spominjate oblikovanja Demosove vlade, ki je Slovenijo popeljala na pot osamosvojitve? Kaj so bile njene prve naloge?
Jaz vidim naslednje zaporedje zadev; najprej je moralo priti do jasno izražene politične volje, pri kateri so že sodelovale nekatere kasnejše Demosove stranke. To se je zgodilo z Majniško deklaracijo 8. maja leta 1989, ko smo rekli, da hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda. S tem je bila, bi rekel, nakazana smer, okrog katere so se potem zbrale in povezale stranke Demosa in te stranke so na prvih demokratičnih, ne sicer povsem poštenih volitvah, ker samo v dveh zborih smo volili zares demokratično, tudi zmagale. Demos je zmagal z državotvornim programom in s tem je bil prvič v zgodovini izpolnjen političen predpogoj, da sanje prevedemo v resničnost, namreč za izvedbo osamosvojitve je bila potrebna zakonodajna in izvršilna oblast. Do takrat take situacije v slovenski zgodovini ni bilo. Mi se nismo borili, potrebovali vojne ali revolucije, da bi prevzeli oblast, Demosova vlada je dobila oblast na demokratičen način in je prevzela breme operativnega osamosvajanja.
JLA oz. Beograd ni odvzemal orožja na dan, ko je bila konstituirana nova skupščina ali na dan, ko je začelo delati predsedstvo pod vodstvom Milana Kučana, ampak je čestitko prihranilo za vlado, ker je seveda JLA vedela, da bo vlada tista, ki bo morala zadeve tudi speljati. Tako, da tisti moment se je začelo razoroževanje. Mislim, da je to premalo v naši zavesti. Jasno je, da tisti, ki so vedeli že prej, kaj se pripravlja, oz. da je bil izdan ukaz o razorožitvi, tisti meni kot mandatarju o tem niso poročali, čeprav mislim, da bi morali, to pa pomeni, da smo že takrat imeli različne poglede in različne interese. Meni denimo poveljnik Teritorialne obrambe Hočevar ni o tem nič rekel, čeprav je bil poveljnik slovenske TO, nič ni rekel niti vrhovni poveljnik in predsednik Milan Kučan, pa Tomaž Ertl, ki je za to tudi vedel. Skratka, mi smo se napotili na pot osamosvojitve praznih rok, zato smo naslednji dan, 17. maja, začeli pripravljati obrambo. Če je ne bi, ne bi decembra pred plebiscitom zadišalo po slovenski vojski in ne bi pol leta kasneje zmagali Vojne za Slovenijo. Torej tisti trenutek, ko je prišlo do prevzema izvršilne veje oblasti, je bil tudi po mnenju ustavnega sodišča ključen za osvoboditev izpod prejšnjega, nedemokratičnega režima.
Kdaj ste vi osebno izvedeli za razorožitev, kdo vas je o tem pravzaprav obvestil?
Za to sem izvedel šele po tem, ko je po prisegi Janez Janša prevzel obrambni resor. Ko je stopil na delo, je dobil prve informacije, kaj se dogaja. Jaz sem to izvedel od Janše, ki mislim, da je bil tudi prvi od ministrov, ki so začeli delati.
Kako pa ste vi ukrepali?
Zadevo je imel resorno na čez minister Janša, smo pa to zadevo potem kasneje obravnavali tudi na t.i. razširjenem predsedstvu, vendar ne prvi dan. Tako da, Janez Janša je delal v mejah svojih zmožnosti, pooblastil je določene ljudi, kar je bilo v njihovi moči so skušali preprečiti razorožitev na terenu. So pa nekateri razumeli političen namen tega razoroževanja in so bili nepokorni oziroma niso predali vsega orožja.
Če informacije držijo, ste sicer sami mesto mandatarja, kljub zmagi vaših Krščanskih demokratov, sprva ponudili Jožetu Pučniku. Zakaj?
Mi smo imeli pred volitvami dogovor, da bo mandatarstvo pripadlo zmagoviti stranki znotraj Demosa v družbenopolitičnem zboru. Ker smo zmagali Krščanski demokrati, je to mesto pripadlo meni, jaz pa sem to mesto najprej ponudil Pučniku, ker je on pred tem izgubil predsedniške volitve. Ostal je brez vsakršne funkcije, meni pa se je zdelo več kot primerno, saj sem ga zelo spoštoval, da bi vlado vodil nekdo, ki ima z demokracijo močnejše izkušnje kot jaz. On je vendarle vrsto let izkušal demokracijo v Nemčiji. Menil sem tudi, da je boljše, če bi bil predsednik vlade nekdo, ki ni Kristjan, to pa zaradi kulturnega boja v Sloveniji, ki se še do danes ni pomiril. Spominjam se, da sem ga povabil na pogovor, šla sva na sprehod po Rožniku. Vzel si je dan premisleka, nato pa me naslednji dan poklical in povedal, da se je odločil, da mesta mandatarja ne bo sprejel. Zaželel mi je srečo na tej poti, jaz pa sem potem skočil v vodo. Ni mi žal, prevzel sem zadevo v skladu z dogovorom in pomagal speljati osamosvojitev.
Morda bi bilo prav, če za naše mlajše bralke in bralce razložite, kakšne razmere so takrat vladale na relaciji Ljubljana – Beograd. Dobili smo svojo vlado, ki je bila izvoljena na demokratičnih volitvah. Verjetno jim to v Beogradu ni moglo biti preveč všeč …
Slovenija je imela pred tem kot ena izmed jugoslovanskih socialističnih republik svojo republiško vlado. Sam sem po izvolitvi prevzel posle od predsednika izvršnega sveta Dušana Šinigoja. Morate se zavedati, da smo maja 1990 dobili prvo demokratično vlado po 2. svetovni vojni, katere glavna programska točka je bila osamosvojitev z demokratizacijo države. Naj spomnim, da smo imeli vsi narodi v Jugoslaviji po ustavi pravico do samoodločbe in odcepitve, po ustavi in legalni poti torej ni smelo biti nobenega problema, če je kdo, tako kot mi, želel zapustiti to skupnost, oz. federacijo. Beograd pa je s to “čestitko” oz. razoroževanjem dal vedeti, da jih takšen razvoj dogodkov ne zanima, da mu nasprotujejo, in so se, bi rekel, odločili za zelo trdo potezo, ki je še zadnjega romantika v naših krogih prepričala, da gre zelo zares in da odcepitev nikakor ne bo enostavna. Partijski, komunistični in demokratični Beograd z močno vojsko na eni strani se je zoperstavil demokratični volji male Slovenije, ki se je izrazila na volitvah.
Vaša vlada je imela 23 resorjev, toliko jih je imela le še prva vlada Janeza Drnovška. To je danes praktično nepredstavljivo, kako je bilo delati v takšnih pogojih?
Res je (smeh), vodil sem pravzaprav en mali parlament. Vseh članov vlade je bilo 27, jaz sem prepričan, da če bi začeli najprej spreminjati zakon o vladi, kot so to delale vlade za menoj, ena za drugo, ko so vedno na novo postavile strukturo vlade, bi se verjetno zapletli že na tej stopnji. Mi smo začeli delati v skladu z zakonom, kakršen je bil, podedovan, mislim, da smo ravnali prav, da smo strukturo prevzeli in maksimalno izkoristili za svoje namene, tako smo tudi znotraj TO razvili našo obrambno moč. Nismo ustanavljali nekaj v kontra smeri, ampak s pravimi nameni znotraj obstoječih struktur. Nisem pa ravno užival, da je bila vlada tako velika, zato sem kasneje tudi prispeval k temu, da je prišlo do zmanjšanja vladne ekipe. Taka je pač bila dediščina prejšnjega sistema.
Lahko rečeva, da je bil največji uspeh vaše vlade osamosvojitev. Zakaj je po vaše, kljub tako velikemu dosežku, tako po osamosvojitvi, ki smo jo tako dolgo čakali, prišlo do Demosovega razpada? Izglasovana je bila nezaupnica vaši vladi? Kje so bili ključni razlogi za to?
Eden izmed razlogov je zunanji. Stare politične sile na čelu s partijo oziroma njeno naslednico so seveda želel čimprej nazaj na oblast. Levi del Demosa, jaz mu rečem tako, pa je že na samem začetku, še posebej pa v Slovenki demokratični zvezi, kazal določeno alergijo, ker so zmagali Krščanski demokrati. SDZ je potem razpadla in povzročila večje probleme tudi znotraj Demosa. In s te strani so prišli tudi prvi predlogi za mojo zamenjavo in kasneje predlogi za razpust Demosa, kar pa je bila politična napaka, ki jo danes tudi drugi priznavajo. Iz te stranke je prišel tudi znameniti poziv (Spomenke Hribar) “Ustavite desnico”. Torej, Demos je bil sposoben speljati formalno osamosvojitev, ni pa se bil, potem ko je zavaroval zunanjo fronto, sposoben dogovoriti, kako speljati nadaljnjo preobrazbo Slovenije. Mi nismo Slovenije popeljali samo na pot osamosvojite, ampak smo speljali tudi celo vrsto temeljnih reform, mi smo morali uvesti nov družbeno gospodarski red, mi smo delali po evropskih načelih pravne države in socialno tržne ekonomije, spoštovanja človekovega dostojanstva.
Mi smo delali dve stvari hkrati, državo in demokratični red. Prepričan sem, da če bi zdržali cela štiri leta, bi danes v Sloveniji marsikaj izgledalo drugače. Takrat so številni menili, da smo z osamosvojitvijo svoje naredili, da je čas, da gremo narazen. Preživel sem dve nezaupnici, tretje ne, saj je tudi Pučnikova stranka glasovala za Janeza Drnovška, s tem pa je bilo Demosa konec. V prvi Drnovškovi vladi so bile, razen Krščanskih demokratov in Grosovih Liberalcev praktično vse stranke zastopane. Celo Pučnik je bil podpredsednik v Drnovškovi vladi. Je pa bil potem prvi, ki je to javno obžaloval in priznal, da bi se morali zmeniti s Peterletom. Rad bi opozoril še na ta zgodovinski spomin; ko smo se v Dolskem dobili in ugotovili, da ni več volje za nadaljevanje skupne poti, smo se dogovorili, da vlado ohranimo do novih volitev. In to je bila prevara. Kljub dogovoru je prišlo do rušenja moje vlade. France Bučar je v knjigi Ujetniki v preteklosti to zelo natančno popisal in pri tem močno sodeloval. Problem niso bili samo komunisti, ampak tudi notranji razvoj v Demosu, v katerem je Bučarjev krog pripisoval Krščanskim demokratom namero desnega totalitarizma, to lahko berete v njegovi knjigi. Če bi želeli v Sloveniji hitro preobrazbo, potem bi bilo treba Krščanske demokrate krepiti, ne pa jih odstavljati.
Omenjali ste, da so želeli komunisti takoj po osamosvojitvi čimprej nazaj na oblast. Milanu Kučanu je to hitro uspelo, postal je predsednik predsedstva, pozneje prvi predsednik Republike Slovenije. Kako mu je to po vaše uspelo? V nekaterih drugih državah so bili komunisti politično tako oslabljeni, da niso bili več sposobni enakovredne tekme za oblast?
Poglejte, komunisti na čelu z Milanom Kučanom so obvladovali medijsko sceno tako rekoč totalno, mi nismo imeli alternativne televizije, dnevnika in Kučan je bil pravzaprav edini obraz z ekrana v slovenski javnosti in ljudje so Kučana jemali bolj naklonjeno, kot so pred njim trdega in mračnega Franceta Popita. Potem pa si je Kučanova ekipa pridobila tudi precej naklonjenosti s tem, ko je odšla z zadnjega kongresa komunistov Jugoslavije. Jaz vedno pravim, kam pa bi šli, če ne v Ljubljano, a bi šli v Tirano? Komunisti so odkrili nacionalno idejo ob svojem koncu in mislim, da so oni nato hitreje zavedli, da se bliža konec, kot smo se tega zavedali demokrati. Jaz mislim, da je v tem precej podlage, ljudje so nekako menili, da je to zdaj nekoliko drugačna linija in tudi Kučan ni šel nikoli zelo trdo proti nam, čeprav poznamo njegove izjave, pa naj si bo o Novi reviji ali o novih demokratičnih strankah in osamosvojitvi.
Mimogrede, volitve v Slovenji niso bile podarjene, so bile izbojevane, so bile priborjene v kontekstu propadajočega komunizma, ampak Kučan mislim, da je vešče prestopil iz enega vlaka v drugega in se pustil izvoliti za strojevodjo. To si jaz razlagam s tem, kar sem rekel prej, da drugih obrazov praktično ni bilo, nihče Kučanu v medijski prepoznavnosti ni mogel niti približno konkurirati. In tudi propaganda je bila takrat, ko je Pučnik kandidiral za predsednika, nesramna in grda, nepoštena do njega. Pučnika, ki je moral v tujino in tam ponovno doštudiral, saj mu tukaj niso hoteli izdati diplome, so predstavljali kot tujca, ki Sloveniji ne želi nič dobrega, ki komajda še zna slovensko, ki se je ponemčil. Očrnili so ga maksimalno in tukaj smo bili mili premalo izkušeni, da bi šli v protipropagando. Kučan se je na predsedniških volitvh uspel plasirati v javnost kot bolj ljudsko ime, Pučnika pa so predstavljali kot trdega revanšista. Tudi meni so pripisovali revanšizem, toda mi smo v dani situaciji, ko ni bilo popolnoma demokratičnih volitev, dosegli izjemen uspeh, da je Demos pridobil večino, s katero je potem lahko speljal projekt osamosvojitve.
30 let pozneje se zdi, da današnje generacije učencev, dijakov in študentov ne vedo veliko o Demosovi vladi, ki je Sloveniji priborila osamosvojitev. Prav tako malo ve o osamosvojiteljih, nekateri so bili medijsko tako ali drugače umorjeni. Zakaj se tem temam v slovenskih šolah dandanes posveča bistveno premalo pozornosti?
Kot nam je znano, mladina danes v šoli komajda kaj izve o osamosvajanju, ne gre za to, da bi naštevali junake. Gre za to, da bi mladi morali vedeti, zakaj je do tega prišlo, zakaj se je to dogajalo, mladi bi morali vedeti, kaj je bila revolucija, kaj se je dogajalo med vojno in po njej, kaj je to nedemokratični režim, kako je delovala Jugoslavija. Danes mladim ljudem ni jasno, zakaj se je to zgodilo, kar naenkrat imamo svobodno samostojno Slovenijo, članico Evropske unije, in to preprosto ni pojasnjeno, ker je tudi pouk o osamosvojitvi nastavljen na konec šolskega leta v zadnjem letu. To zgodovino slovenske osamosvojitve bi se moralo učiti v prvem letniku, v prvih urah osnovne in srednje šole. Pri nas je sistem namerno tako zastavljen, da se o teh zadevah ni učilo novih generacij, čeprav je bil nek priročnik celo nastavljen. Pri nas se ta državotvorna in domoljubna zavest širi samo zunaj šolskega sistema po zaslugi drugih nosilcev nacionalne in demokratične zavesti, mislim pa, da je to škodljivo za Slovenijo in za generacije, ki niso bile poučene o mostovih s preteklostjo, zato tudi težko razumejo, zakaj smo tako polarizirani, zakaj smo 30 let pozneje tako razdvojeni. Mi bomo preprosto morali, če hočemo napredovati kot nacija, ravnati drugače, enkrat bomo morali urediti to razdvojenost in razumeti, zakaj je do nje prišlo.
Ampak, gospod Peterle, zdi se, da smo trenutno celo najbolj razdvojeni, kot smo kadarkoli bili vse od osamosvojitve. Nova vlada je komajda začela delati, pa se nanjo že vrstijo siloviti napadi tako s strani opozicije kot osrednjih medijev. Očitno je ta vlada prav tako naletela na izjemno težke razmere. Začela je delati v času epidemije, ko so bila skladišča z zaščitno opremo povsem prazna. Ali tukaj vidite kakšne zgodovinske primerjave z letom 1990, ko je vaša vlada začela delati ob praznih skladiščih za orožje?
Pomladna stran je vladala komajda četrtino demokratičnega časa v Sloveniji in tudi ta vlada, ki jo imamo zdaj, vodi človek, ki pripada slovenski pomladi. Ampak Janez Janša vodi koalicijo štirih strank, jaz sem vodil koalicijo šestih strank, ki je bila bolj pomladna. Te vlade danes ne moreš šteti za desno, oz. pomladno. Je pa vlada, ki gre očitno določeni politični struji v Sloveniji totalno na živce, zato je doživela napad, preden je bila sploh izvoljena. To, kar se zdaj dogaja v Sloveniji, mene kot nekdanjega politika, predvsem pa Slovenca in Evropejca skrbi. Doslej nismo poznali pozivov k umoru kakšnega politika, to se je zdaj prvič zgodilo. Stanje duha 30 let pozneje je težje, bolj zapleteno, kot je bilo takrat. Jaz sem zaskrbljen zaradi zaradi padanja politične kulture, v kateri resnica ni več kriterij. Zdaj se v parlamentu nabija kar na suho, dovolj je biti proti, ni več treba pojasniti, zakaj si proti. In to, da se iz Janše dela strelovod za vse potrebe, je zame nekaj patološkega, politično patološkega.
Res je, da so med letoma 1990 in 2020 določene paralele, so pa tudi velike razlike, takrat namreč nismo imeli države, zdaj pa jo imamo. Ko imaš državo, jo moraš uporabiti kot okvir, v katerem rasteš, napreduješ. Kot nekaj, iz česar ljudje ne bežijo, kar pa se pri nas dogaja z mladino, podjetniki in intelektualci. Tako da jaz mislim, da slovenska demokracija ni ogrožena zaradi vlade, ki je nastala potem, ko je neka druga vlada po lastni volji odšla. Problem slovenske demokracije je virus razdvojenosti. Korona bo šla, ta virus, ki pri nas ne mutira, pa bo ostal. Problem, ki ga vidim, je sovraštvo, ki ga nekateri načrtno gojijo, in tako lahko pričakuješ razvoj, ki ni v čast demokraciji. Zelo si želim, da bi to virusno stanje izkoristili za bolj kreativne postopke in izražanje volje, tem pa, ki napadajo, pa bi svetoval, da naj se malo oddahnejo od vladanja. Naj pustijo demokratično izvoljeni vladi, da po najboljših močeh vlada Sloveniji.
Če zaključiva v bolj pozitivnem tonu, zdi se, da v luči teh protestov in napadov s strani medijev v senci ostajajo izjemni uspehi te vlade v boju s korona virusom. Smo država z najboljšo epidemiološko sliko v Evropi, prvi smo lahko preklicali epidemijo, smo med državami, ki so razdelile najobširnejši paket pomoči med prebivalstvo …
Seveda, tisti, ki ne morejo videti te vlade, ne razumejo, ne sprejemajo tega argumenta in zato pravim, da jih resnica ne zanima. Upam, da jih bodo videli drugi in velika večina Slovencev. Si ne predstavljam, kako bi bilo šele, če bi imeli podobne razmere kot v Lombardiji in Španiji, in če ne bi ukrepali tako učinkovito, kakor Slovenija. Jaz lahko vladi samo čestitam za delo, ki je Slovenijo postavilo v vrh uspešnih držav v boju proti virusu. Če imamo vlado, ki je bila sposobna odgovoriti na takšen izziv, na takšen način, sem prepričan, da ima zdravilo tudi za kakšno drugo stvar, ki jo je potrebno v Sloveniji še urediti. In zdaj se bo treba soočiti z gospodarskimi in socialnimi posledicami virusa in tukaj bodo pravi izzivi za to vlado.
Vir: nova24tv.si
Izbrali smo drugačen pristop, pomagajte podpreti Demokracijo.
V ozračju politične korektnosti in ekonomske negotovosti prihodki od oglasov komaj zadoščajo za ohranitev neodvisnega in svobodnega glasu revije in spletne strani Demokracije. V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Če prebirate naše članke, vas prosimo, da nas podprete z donacijo, ki bo zagotovila, da nas boste lahko še naprej spremljali in brali. TUKAJ.
Hvala Vam.
