Piše: Sara Kovač (Nova24tv)
Če je bilo pred meseci slišati nenavadno zgodbo o požaru na Pravni fakulteti v BiH – tam naj bi zgorela tudi diploma sodnika Branka Masleše, se je sedaj požar očitno razširil še na arhiv Ministrstva pravde. Tega nam na omenjenem ministrstvu zaenkrat še niso uspeli potrditi niti zanikati, sta pa dva različna vira zatrdila, da naj bi tam neuspešno iskali Maslešev pravosodni izpit. Istočasno prihajajo tudi informacije, da naj bi določene dokumente iskali v Črni gori, le da v tem primeru ne gre za Maslešo, temveč za nekdanjega sodnika Zvjezdana Radonjića. Kaj in zakaj naj bi tam iskali, ni jasno, Radonjić se je namreč izobraževal v Sloveniji. Je pa, če seštejemo ena plus ena, dokaj očitno, da je taboru vrhovnega sodnika precej do tega, da bi preusmerili pozornost od Masleše in debat o veljavnosti njegovega pravosodnega izpita.
Medtem ko nestrpno čakamo na četrtkovo 11. sejo Sodnega sveta, na kateri naj bi se razpravljalo o veljavnosti diplome in pravosodnega izpita vrhovnega sodnika, se v ozadju menda dogaja še marsikaj drugega. Po naših informacijah, se tabor vrhovnega sodnika Branka Masleše na vse pretege trudi preusmeriti pozornost drugam. Dva različna vira sta nam namreč potrdila, da naj bi Masleša v Sarajevu na Ministrstvo za pravdo poslal kolega advokata, vendar iskanje pravosodnega izpita Masleše menda ni bilo uspešno. Kot možen izgovor se z več koncev pojavlja zgodba, da naj bi tamkajšnji arhiv pogorel med vojno. Če je bilo torej pred meseci slišati zgodbo o požaru na Pravni fakulteti, se je sedaj požar očitno razširil še na arhiv Ministrstva za pravdo – tega nam na omenjenem ministrstvu zaenkrat še niso uspeli potrditi niti zanikati.
Je pa zanimivo, da zgodba o iskanju pravosodnega izpita prihaja tudi iz Sarajeva, torej ne le od slovenskih virov. Poleg tega pa zanimive informacije prihajajo tudi iz Črne gore – tam naj bi imel svoje lovke tudi ustroj naše tranzicijske levice, ki brska in išče določene podatke o nekdanjem sodniku Zvjezdanu Radonjiću. Kaj naj bi iskali, sicer ni jasno niti Radonjiću, “ne vem, kaj iščejo. Diploma in potrdilo o mojih izpitih so na Ministrstvu za pravosodje,” nam je povedal in ob tem dal vedeti, da so pri njem podatki povsem transparentni. Nekdanji sodnik se je sicer rodil v Zagrebu v družini izobražencev zdravniške družine. Vendar se je že kot otrok preselil v Slovenijo in tu tudi končal univerzo ter opravil državni pravni izpit – kaj se išče po Črni gori, tako ni jasno, je pa jasno, da se išče načine za preusmeritev pozornosti.
Radonjić je z oprostilno sodbo v primeru Novič in s svojim razkritjem strahovitih pritiskov s strani tožilstva in sodnije v mali deželici na sončni strani Alp dvignil veliko prahu. Kar naenkrat o delovanju globoke države in njenemu vplivu na sodno vejo oblasti niso več govorili samo politiki iz SDS in redki opozicijski mediji, temveč tudi ugleden sodnik, ki je v zadnjih 15 letih sodil v številnih odmevnih primerih. Med njimi duhovniku Francu Frantarju zaradi spolne zlorabe desetletnice, tudi Janezu Janši in Franciju Matozu zaradi krive ovadbe nekdanje tožilke Branke Zobec Hrastar in roparjem, ki so v Šiški ustrelili lastnika zlatarne. 101 leto zapora je prisodil tihotapcem, ki so iz Kosova pretihotapili 300 kilogramov heroina. A do primera Novič so pritiski nanj niso vršili, nato pa se je vse spremenilo. Šlo je tako daleč, da se je pritožilo tudi tožilstvo, komisija za etiko je ravnanje sodnika označila za neetično, predsednik sodišča Marjan Pogačnik pa je zoper njega predlagal disciplinski postopek zaradi več kršitev. Končalo se je tako, da je na podlagi disciplinskega postopka vrhovno sodišče izreklo začasni suspenz, kot epilog celotne zgodbe pa je junija lani Radonjić prejel še oceno Personalnega sveta, da ne izpolnjuje kriterija osebnostne lastnosti. Ocena sodniške službe se je tako glasila, da Radonjić ne ustreza sodniški službi. V 23 letih njegovega delovanja – v tem času je razsodil približno 3 tisoč kazenskih zadev – nihče ni podvomil v njegove osebnostne lastnosti, njegovo sojenje v zadevi Novič pa je več kot očitno zmotilo določene politične sile. Radonjić je torej nazorni primer, kaj se lahko zgodi sodniku, ki odkrito opozori na nepravilnosti in ki postavlja strokovnost na prvo mesto, torej pred pripadnostjo določenemu režimu oziroma ustroju. Sploh za Pogačnika je znano, da je na njegovem sodišču pripadnost veliko pomembnejša od strokovnosti.
“Deset let nazaj sem dobival visoke ocene, bil sem vrhunski in odličen sodnik, zdaj pa sem kar naenkrat med najslabšimi. Takrat sem opozoril na nekatere stvari tudi v razpravni dvorani in prišel navzkriž z določenimi osebami, ki so visoko rangirane zaradi sorodstvenih razmer v tožilstvu in sodstvu. To se je prelomilo in moja pot je šla navzdol. Dvakrat sem kandidiral za višje sodišče, čeprav sem imel najboljše pogoje, me nisi izbrali. Vedno bolj so mi nižali ocene, vse to je pustilo posledice na zdravju,” je Radonjič oktobra 2019 novinarju dr. Jožetu Možini opisal, na kakšen način sodnik v Sloveniji napreduje ali pač ne.
Čeprav je vprašanje veljavnosti pravosodnega izpita v primeru Masleše morda najbolj problematično, pa zdaleč ni edini sodnik v državi s to težavo. V devetdesetih je Masleša iz BiH pripeljal sodnico Jašo Jasminko Trkljo, ki je pravosodni izpit opravila leta 1987 v Sarajevu. Po sodbi slovenskega vrhovnega sodišča iz leta 2020 je s pravniškim državnim izpitom izenačen le pravosodni izpit, opravljen skladno s predpisom, ki je veljal v Republiki Sloveniji, ne pa skladno s predpisom druge republike nekdanje SFRJ. Sodni svet se tudi glede veljavnosti njenega pravosodnega izpita še ni opredelil. Lahko to pričakujemo v četrtek ali pa bodo na seji Sodnega sveta na plan privlekli zgodbo o pogorelem arhivu Ministrstva za pravdo? Pustimo se presenetiti.
