Piše: Gašper Blažič
V Kočevski Reki je bila v tamkajšnjem spominskem parku Manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ) v soboto, 14. decembra, slovesnost ob spominu na prvi postroj specialne brigade Teritorialne obrambe (TO) s sedežem v bližini vasi Primoži. Postroj je bil sicer na današnji dan pred 34 leti, tik pred plebiscitom.
Proslavo je pripravilo Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO), zbrane sta nagovorila Alojz (Lojze) Peterle, predsednik Združenja VSO, in Andrej Mladenovič, podžupan Občine Kočevje. Slavnostni govornik je bil Franc Kosi, svetovalec ministra za notranje zadeve v obdobju 1990-1992 Igorja Bavčarja, ki je bil sicer tudi prisoten na proslavi. Med navzočimi akterji osamosvojitve je bil tudi osamosvojitveni obrambni minister Janez Janša, pa tudi Jelko Kacin in Aleš Hojs. Na proslavi so sodelovali še Garda Slovenske vojske, Trobilni kvintet orkestra Slovenske vojske, Vokalna skupina Cantate Domino in Praporščaki Združenja VSO.
Postroj specialne brigade TO 17. decembra 1990 je imel izjemno velik pomen tako za slovensko kot jugoslovansko ter mednarodno javnost. Zgodil se je namreč le nekaj dni pred slovenskim plebiscitom kot poduk in opomin, da je pripravljena ta realna oborožena sila braniti plebiscitni rezultat, kakršenkoli že bo. Medijsko je bil dogodek takrat dobro pokrit, žal pa je imel tudi »napako«, saj je TO takrat uradno poveljevalo Predsedstvo RS z Milanom Kučanom na čelu, vendar se Kučan omenjenega dogodka sploh ni udeležil. Namesto njega je kot govornik nastopil tedanji predsednik vlade Lojze Peterle, ki je uporabil znamenito prispodobo, da je »zadišalo po slovenski vojski«.
No, ta Peterletov legendarni stavek je sicer resnica, saj je slovenska skupščina s sprejemom nove zakonodaje in amandmajev k tedanji republiški ustavi konec septembra 1990 ustvarila ustrezne zakonske pogoje, da je slovenska TO postala realna oborožena sila nastajajoče države. Pri čemer je bistveno predvsem to, da je TO s temi spremembami dobila tudi povsem novo obrambno platformo, saj je do tedaj tajni projekt nastajanja slovenske oborožene sile v okviru MSNZ dokončno postal del struktur TO pod poveljstvom slovenske oblasti in ne več Beograda. JLA je svoje nestrinjanje izrazila že z nasilnim zavzetjem zgradbe republiškega štaba TO na Prežihovi v Ljubljani v začetku oktobra 1990, vendar prepozno. Uvidela pa je, da razorožitev TO v maju 1990 očitno ni obrodila sadov in da jo je slovenska vlada “prehitela po desni”.
Novembra je Demos v Poljčah sklenil razpisati plebiscit, ko se je pokazalo, da se bo projekt nove ustave zavlekel. 6. decembra 1990 je bil sklenjen plebiscitni sporazum med strankami.
Javni postroj TO je tako odvrnil JLA, da bi ob plebiscitu demonstrirala svojo moč in strašila prebivalce Slovenije, pomenil je tudi neverjetno moralno oporo Slovenkam in Slovencem pred odločanjem na plebiscitu. Glavne težave so sicer nastopile šele po plebiscitu, saj je leva opozicija skušala preprečiti sprejem obrambnega proračuna in s tem nakup nujno potrebnega orožja in opreme. Prav tako je ob podpori Milana Kučana tudi ustvarjala t. i. Deklaracijo za mir. Beograd je spomladi 1991 zahteval tudi seznam nabornikov za nov vpoklic v JLA, vendar je Slovenija ta seznam zadržala. V času od plebiscita do osamosvojitve je kar nekajkrat prišlo do skrajne napete situacije, ko bi lahko predsedstvo SFRJ odobrilo vojaški poseg v Sloveniji. Tudi 23. maja 1991, ko je prišlo do izjemno napetih dogodkov v Pekrah. Šele kasneje, praktično tik pred osamosvojitvijo, je TO Slovenija dobila nujno potrebno pošiljko orožja, ki je sicer zelo zamujala.
