9.4 C
Ljubljana
četrtek, 28 marca, 2024

Posledica pakta med Hitlerjem in Stalinom! Poljsko je septembra 1939 nacistična Nemčija napadla z zahoda, komunistična Sovjetska zveza pa z vzhoda!

Poljska je postala leta 1939 prva žrtev izvoza totalitarizma. Državo so si razdelili tako levi kot desni totalitaristi in jo spremenili v svojevrsten laboratorij za svoje eksperimente izvoza totalitarizma kot prvega koraka k osvojitvi celotnega planeta. Objavljamo članek, ki smo ga o tem objavili v reviji Demokracija leta 2009.

 

Septembra 2009 mineva sedemdeset let, odkar se je sprožila druga svetovna vojna. Ta največji vojaški spopad v človeški zgodovini ni pomemben le zaradi velikega števila človeških žrtev in strahovitega materialnega uničevanja, ampak tudi zaradi tega, ker je dokončno spremenil razmerja sil na svetovnem prizorišču.

Po stoletjih je namreč moč odločanja v svetovnih zadevah odšla iz evropskih prestolnic in se naselila v prestolnicah supersil Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze. »Evropski način« kulture, politike, življenja je začel izgubljati bitko z ameriškim načinom življenja. Pol Evrope pa je bilo hkrati prisiljeno v sovjetski način življenja, kar je tudi po propadu pustilo določene vzorce, ki jih v Sloveniji na primer srečujemo v vsakdanjem življenju in ni videti, da bi se jih lahko kaj kmalu otresli.

Prelomna 2. svetovna vojna

Druga svetovna vojna je spremenila tudi način vojskovanja. Bolj kot kadar koli so v drugi svetovni vojni trpeli civilisti. V nobeni vojni jim sicer ni bilo z rožicami postlano, a vendar so v običajnih vojnah civilisti navadno trpeli med vojaškimi akcijami. Med drugo svetovno vojno pa so civilisti trpeli predvsem potem, ko so bile vojaške akcije že končane. Druga svetovna vojna je uvedla tudi način totalne vojne, v kateri se skoraj popolnoma zabrišejo meje med vojaško in civilno sfero in je vse podrejeno le vojskovanju za vsako ceno. Prvič po srednjem veku se je v drugi svetovni vojni spet uvedlo načelo, da za poražence ni milosti. To so izkusili na svoji koži vsi – od Nemcev okupirani narodi, ob koncu vojne pa še Nemci sami, prav tako pa celo nekateri narodi, ki jih je uradno osvobodila Sovjetska zveza. Druga svetovna vojna je spet obudila prastare rimske in mongolske metode iztrebljanja premaganih. Poražence so sistematično pobijali, odvažali v koncentracijska in uničevalna taborišča, jim jemali celo osnovna sredstva za preživetje do meje pod možnostjo preživetja, namenoma zmanjševali obče priznani zdravstveni minimum, raznarodovali in ropali ter uničevali narodno in kulturno bogastvo.

Druga svetovna vojna je prinesla skoraj popoln poraz desno usmerjenega, nacionalno orientiranega socializma, ki se skriva pod oznakama fašizem in nacizem. Njuna levo in internacionalno usmerjena različica, ki se skriva pod oznakama socializem in komunizem, pa je po drugi svetovni vojni dobila legitimiteto. Tako levi kot desni socializem je v svojem bistvu totalitaren, teži k vladavini ene same stranke (»prave, napredne«), preganjanju opozicije, vladavini represivnega aparata tudi nad formalno zapisanimi zakoni in formalno priznanimi človekovimi pravicami ter k splošni uniformiranosti prebivalstva. Glavna razlika med obema je v tem, da desni socializem zagovarja ustvarjanje ene močne države in naroda, na gospodarskem področju pa iz taktičnih razlogov pušča formalno podjetništvo, čeprav uvaja državni nadzor nad gospodarstvom s pomočjo državnih nadzornikov ali korporacijskih zbornic. Levi socializem pa iz taktičnih razlogov začasno opušča državo, dokler ne bo postala nepotrebna (ne pa seveda državnih ustanov, še posebno ne represivnega aparata), že v osnovi pa zatre zasebno podjetništvo. Idealni cilj obeh socializmov je torej popoln nadzor nad planetom, le da bi desni socializem ustvaril globalno državo izbranega naroda, medtem ko bi levi socializem ustvaril globalno totalitarno večnacionalno družbo. Oba socializma pa bi seveda odstranila iz nje po njunem mnenju idealne tvorbe vse nezaželene ali drugače moteče posameznike.

Demokrati so naivni

Po drugi svetovni vojni je torej desni socializem doživel praktično popoln poraz in oznako nazadnjaške, uničevalne, nevarne, morilske ideologije. Ne pa njegov levi dvojček. Iz praktičnih razlogov so med drugo svetovno vojno levi socialisti sklenili nenaravno zavezništvo z meščansko demokracijo in iz druge svetovne vojne izšli kot zmagovalci. S sodelovanjem pri zmagi so si za desetletja pridobili legitimiteto kot napredna, pravična družba, ne glede na dejstvo, da se obnašajo in delujejo skoraj na las enako kot poraženi desni socialisti. Meščanska demokracija je v odnosu do socialistov, tako levih kot desnih, hudo naivna (do desnih sicer precej manj). Desni in levi socialisti (ne glede na to, ali se imenujejo fašisti, nacisti, komunisti, socialisti, boljševiki ali kako drugače) to naivnost uspešno izrabljajo. Pod zaščito človekovih pravic in svoboščin skušajo doseči svoje cilje. Če jim ne uspe in jih družba po naključju sankcionira, tarnajo o nasilju represivnega aparata. Kadar pa sami prevzamejo oblast, postane brutalnost parola dneva, še več, vrlina. Primer: socialisti vedno zagovarjalo milost oziroma kar oprostitev terorista, ki razstreli letalo, polno nedolžnih potnikov, ter ga razglasijo za žrtev in mučenca. Po drugi strani pa za narodne heroje razglasijo neuravnovešene klavce, ki imajo na vesti na sto tisoče življenj, in jim celo postavljajo spomenike ter po njih poimenujejo ulice.  

Evropa je sicer zelo pozno in tudi precej mlačno končno le spoznala, da med desnimi in levimi socialisti v odnosu do normalnih ljudi ni praktično nobene razlike. Oboji so zbirka hinavskih, lažnivih, zahrbtnih, roparskih in morilskih osebkov, ki prezirajo normalne ljudi in sovražijo nasprotno frakcijo socialistov. Slednje je normalno, kajti razbojniki seveda sovražijo in se bojijo razbojnikov iz rivalske tolpe. Obe frakciji sta le enkrat v zgodovini sklenili kratkotrajno zavezništvo, 23. avgusta 1939, na predvečer napada na Poljsko. Ne iz ljubezni, pač pa kot poskus razdelitve interesnih roparskih območij. Enako kot ravnajo mafijske tolpe, ko si razdelijo rajone. Čez čas navadno pride do spopada med tolpami, ker pač vsaka meni, da je njen rajon premajhen in da bi morali imeti večjega. Prav iz istega razloga se je po dveletnem sporazumu razletelo tudi zavezništvo med levimi in desnimi socialističnimi roparji.

Demokratična Evropa pa je po dolgem cincanju le sprejela resolucijo, v kateri je označila leve in desne socialistične razbojnike za enako prezira vredne. Izbrala je tudi spominski dan, na katerega naj bi se ljudje spomnili, da so levi in desni socialisti navadni teroristi in totalitaristi. Za dan spomina je izbrala 23. avgust, dan, ko sta Hitler in Stalin kot najbolj reprezentativna predstavnika (ostali niso prav nič boljši ali slabši) obeh frakcij socializma podpisala kratkotrajni medrazbojniški pakt.

Razbojniki na pohodu

Mirno lahko trdimo, da je bil ta pakt eden glavnih dogodkov, ki so tlakovali pot v drugo svetovno vojno. Hitler in Stalin sta do tedaj samostojno gradila vsak svoj imperij. Stalin je utrjeval svojo moč med Sovjeti, Hitler med Nemci. Hitler je nato začel širiti svoje območje vpliva, najprej je remilitariziral Porenje, nato je izsilil priključitev Avstrije svojemu rajhu, končno z mešanico izsiljevanja in praznih obljub priključil še Sudete. Kljub obljubi, da nima več nobenih novih ozemeljskih zahtev, je Hitler marca 1939 praktično priključil še Češko in Moravsko. Velika Britanija je tedaj sklenila sporazum s Poljsko, ki je bila naslednja na seznamu Hitlerjevih želja. Hitler je tedaj sklenil sporazum z drugim razbojniškim poglavarjem in v tajnem protokolu sta si razdelila vzhodni del Evrope. Stalin je dobil možnost, da razširi svojo različico socializma na Finsko, Pribaltik in vzhodni del Poljske, Hitler pa je dobil zahodni del Poljske in možnost, da bo lahko nato neovirano napadel zahodne demokracije. Poleg tega je sporazum omogočil Hitlerju možnost, da bo z dobavo iz Sovjetske zveze pridobil prepotrebne surovine, zlasti nafto, barvne kovine in žito, dokler ne bo z osvojitvami in ropanjem ustvaril zadostne lastne surovinske baze za nadaljevanje vojne.

Poljska ni imela možnosti proti Nemčiji; razmerje na bojišču je bilo šestdeset divizij proti devetintridesetim, dva tisoč štiristo letal proti petstotim in dva tisoč štiristo tankov proti osemstotim v korist nacističnih napadalcev. Z vpadom triintridesetih sovjetskih divizij je bila poljska usoda zapečatena.

Zasedena z obema različicama socializma je Poljska postala eksperimentalni laboratorij za totalitaristično čiščenje »neustreznih«. Nacistični odlok je uvedel čistke poljskega plemstva, duhovščine, tehniške in sociološke inteligence, podjetnikov in veleposestnikov ter oficirjev. Neustrezne so prepeljali v taborišča in jih namenili hitremu uničenju s pomočjo plina in krogel, druge pa počasnemu s pomočjo težkega dela, pomanjkanja in bolezni. Drugi, začasno še na »svobodi«, so dobili vlogo sužnjev. Zavojevalci so sistematično ropali naravna in kulturna bogastva, umetno zniževali socialne in zdravstvene standarde, poteptali tudi temeljne človekove pravice in izpostavili prebivalstvo terorju represivnega aparata.

Se nismo ničesar naučili?

Nacisti so bili na srečo premagani, še preden so svoje izkušnje iz Poljske uresničili tudi na drugih okupiranih področjih (saj ne da niso poskušali, le časa in osebja jim je zaradi vojnih razmer zmanjkalo, a še vseeno gre za deset milijonov žrtev), komunisti pa so imeli več časa. Svoje izkušnje so udejanjili tudi na zasedenih pribaltskih območjih in romunski Besarabiji, po drugi svetovni vojni pa po vsej vzhodni Evropi. Iz političnih razlogov so velik del uničevanja ljudi po drugi svetovni vojni prevalili na pleča svojih zvestih hlapcev, kot so bili na primer Dimitrov, Tito, Hoxha in drugi, glavne rablje pa so v taktiki množičnega, državnega terorizma izšolali sovjetski inštruktorji, od katerih si jih je mnogo nabralo izkušnje prav v okupirani Poljski. 

 Slovenci smo prav tako kot Poljaki na svoji koži doživeli obe glavni obliki totalitarizma, pa še tretjo za nameček. Mussolinijevo različico desnega socializma so Primorci doživeli že v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, del Slovencev pa tudi med drugo svetovno vojno. Nemško različico desnega socializma smo doživeli med drugo svetovno vojno. Sovjetsko različico socializma pa so nekateri komunistični morilci v skromnejšem okviru prakticirali skozi drugo svetovno vojno ter jo takoj po koncu vojne in prevzemu oblasti uzakonili.

VB nasprotju z desno politiko socializma je leva oblika v osnovni različici trajala petinštirideset let. Pobila, izgnala ali zatrla je sposobne in podjetne ter ustvarila družbo kimavcev. Leta 1990 so slovenski levičarji »prepustili« oblast demokratom. Dejansko so obdržali odločilni vpliv v upravi, sodstvu, represivnih aparatih, gospodarstvu, na univerzah, v medijih. Vsakršen poskus oslabitve svojih pozicij levičarji pospremijo s kričanjem o človekovih pravicah, pravni državi, celo o »fašizmu« in uvajanju totalitarizma, in to ljudje, ki podpirajo totalitarna dejanja v preteklosti, so v njih celo sami sodelovali ali pa jih vsaj zagovarjajo in po potrebi tudi slavijo kot velike dosežke. Prav zato so se tudi razkričali glede evropske resolucije, ki obsoja tako levi kot desni socializem, in jo označujejo skoraj kot zločinsko.

Po končanem komunističnem eksperimentu leta 1990 so se socialisti (tako v Sloveniji kot tudi drugod po Evropi) malce transformirali. Nastale so različne stranke, skupine in »civilne družbe«, ki jih lahko označimo kot leve liberalce in ki z liberalizmom nimajo nič skupnega. Imajo pa s totalitarizmom. Levi liberalci si namreč samovoljno jemljejo pravico, da le oni odločajo, kaj je napredno in kaj ne. Kaj je sprejemljivo in kaj ne. Kaj lahko kdo reče in česa ne. Celo kaj lahko kdo misli in česa ne. In demokrati (tako v Sloveniji kot po Evropi) jim to kar pustijo. Pustijo levim liberalcem, da se postavljajo v vlogo samozvanih superarbitrov. Manjka se nam samo še tega, da ti »liberalci« dobijo popolnoma v svoje roke zakonodajo in represivne aparate. Mar vse žrtve totalitarizma od Poljske leta 1939 dalje demokratov niso prav ničesar naučile?

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine