Pred začetkom šolskega leta smo se pogovarjali s poslanko SDS Mojco Škrinjar, ki je podpredsednica parlamentarnega odbora za izobraževanje, znanost in šport ter članica odborov za kulturo, za zdravstvo in za zunanjo politiko. V Strokovnem svetu SDS je zadolžena za področje vrtcev, osnovnega in srednjega šolstva. Je tudi svetnica v mestni občini Ljubljana.
Mojca Škrinjar je rojena Ljubljančanka. Diplomirala je na Filozofski fakulteti v Ljubljani in je profesorica angleškega in nemškega jezika. Vse življenje je posvetila šolstvu, bila je učiteljica, ravnateljica, generalna direktorica direktorata za vrtce in osnovno šolstvo, predstojnica organizacijske enote Kranj v Zavodu RS za šolstvo, direktorica zavoda za invalidno mladino Cirius Kamnik, državna sekretarka na Ministrstvu RS za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, pomočnica direktorja v Študentskem domu Ljubljana, vodja projekta informatizacije šolstva na MIZŠ, mestna in četrtna svetnica, članica svetov šol in kulturnih ustanov, ta čas pa je poslanka.
DEMOKRACIJA: Gospa Škrinjarjeva, ministrica za izobraževanje Simona Kustec je v torek dejala, da kot razmere zdaj kažejo, se bodo lahko 1. septembra v šole vrnili vsi, tako učenci kot dijaki, a ob upoštevanju priporočil za preprečevanje okužb z novim koronavirusom. Nedvomno je to razveseljivo tako za učence kot starše?
ŠKRINJARJEVA: Vsi si želimo, da bi se življenje vrnilo v znane tirnice. Učenci in dijaki se verjetno veselijo druženja, starši, zlasti mlajših otrok, bodo lahko šli v službo in JIM ne bo treba igrati domačih učiteljev. Čeprav mi je v času splošnega zaprtja v epidemiji mnogo staršev dejalo, da je bilo to eno najlepših obdobij, ko so se res lahko posvetili otrokom.
To mi je dalo misliti, da sta starševstvo in skrb za dom pri nas mnogo premalo cenjena. Beseda »gospodinja« je pri nas postala omalovažujoč pojem. No, saj se tudi besedi »dom« in »domoljubje« ne cenita preveč. Skrajni čas bi bil, da postanemo bolj občutljivi in prijazni do družine. Obdobje socializma je pošteno razčlovečilo našo družbo.
DEMOKRACIJA: Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je sicer ravnateljice in ravnatelje na torkovi konferenci na Brdu pri Kranju seznanilo s posebno publikacijo. Ta vsebuje štiri mogoče modele izvajanja pouka v novem šolskem letu z navodili, kako ravnati in kaj upoštevati ob izvajanju posameznega modela. Kako gledate na te modele? Ta čas je najbolj aktualen t. i. model B, se pravi vrnitev vseh učencev in dijakov v šole ob upoštevanju priporočil za preprečevanje okužb, ki predvidevajo omejitve takšne narave, da je zaradi prostorskih in kadrovskih omejitev še vedno mogoče izvajati vzgojno-izobraževalni proces. No, nekateri pa so do tega kritični, češ da bo s tem prevladoval frontalni način izobraževanja, ki nas vrača v osemdeseta leta prejšnjega stoletja …
ŠKRINJARJEVA: Učenje na daljavo ni le odkrilo tehnoloških možnosti, temveč ponudilo tako učiteljem kot učečim se nove pedagoške modele. No, izumili so jih sami. Skupna lastnost teh modelov je povečana odgovornost za pridobitev znanja ter razvoj kompetenc učečih se za samostojno delo. Prav vsi učitelji in šolarji, s katerimi sem govorila, so nove izzive sprejeli z navdušenjem. Prepričana sem, da je v vsaki situaciji mogoče uvajati novosti, le da je morala priti kriza, da so si to učitelji brez zadržkov in dvomov lahko privoščili. Mislim, da je glavna ovira strah učiteljev, da bi bila morebitna nova pedagoška metoda v nasprotju z zakonodajo …
DEMOKRACIJA: Vi imate številne izkušnje v šolstvu, tako teoretično kot praktično. Preden ste postali poslanka, ste bili na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport vodja evropskega projekta digitalizacije šolstva. Če prav razumem, ste avtorica informacijskega sistema za vodenje in upravljane vrtcev in šol.
ŠKRINJAREVA: Drži. Naj na kratko predstavim nekaj poudarkov. Zasnovala sem informacijski sistem Pametna šola, ki vključuje vzpostavitev podatkovnih skupin, ki služijo tako šoli kot ministrstvu. Te podatkovne skupine sem imenovala gradnike. Tako so oblikovani gradniki: Šola, Učenec, Učitelj, Starši, Prostor, Šolski predmet, Čas. Vsi podatki, ki jih potrebuje šola ali ministrstvo, bodo na strežnikih ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, do njih pa bodo dostopali vsak v skladu s svojimi pravicami po zakonu − šola do vseh podatkov, starši in učeči se do svojih podatkov, ministrstvo do podatkov učiteljev in učečih se, katerih poznavanje mu dovoljuje zakon.
S kombinacijo teh podatkov in opisi procesov sem oblikovala vpisni postopek za vpis v osnovno šolo, dopolnitve vpisa v srednjo šolo, matični list, matično knjigo, redovalnico, dnevnik, letni delovni načrt s šolskim koledarjem, avtomatizem za polnjenje obrazca za napredovanje učiteljev v nazive, avtomatizem oblikovanja preštevilnih obrazcev v izobraževanju, od npr. sklepa o statusu športnika ali potrdila o izobraževanju in spričevala. Podatki o prostoru in času bodo namenjeni oblikovanju urnika in koledarja pa tudi spremljanju stanja nepremičnine, vzdrževanju in beleženju odgovornosti za vsebinsko in tehnično vzdrževanje. Občine in država bodo tako lahko imele na dlani potrebe po investicijskem vzdrževanju in energetski učinkovitosti.
Podatki iz vpisnega lista se bodo preslikali v matično knjigo. Otrok, ki bo vstopil prvič v šolski sistem, bo dobil enotno številko izobraževanja, ki ga bo spremljala celotno izobraževalno pot do univerze, kjer se bo spojila z obstoječim sistemom identifikacijskih številk na univerzitetni ravni. Redovalnica bo povezana z matično knjigo, kamor se bodo preslikale vse zaključne ocene, od tod pa v spričevalo.
DEMOKRACIJA: In kako bo z dnevnikom?
ŠKRINJARJEVA: Dnevnik bo povezan z elektroniziranim učnim načrtom, od koder bo učitelj uvozil, lahko tudi prek svoje učne priprave, cilje učne ure ali sklopa ter pričakovane rezultate, kompetence. Lahko pa bo v prostoru za vsebino tudi povezava na predavanje učitelja ali druge vsebine na spletu. Vsebina bo lahko povezana tudi z oceno, ki jo učeči se dobi v redovalnico. Redovalnica bo vsebovala tudi prostor za zapis učiteljeve povrtane informacije učečemu se, kar pomeni, da bo učeči se zvedel, kaj mora še predelati, kje je bil dober, kje šibak.
Letni delovni načrt ne bo le dokument, načrt, temveč orodje za organizacijo dela v šoli in načrtovanje, kjer bo imel ravnatelj kakor tudi vsak učitelj svoj t. i. time managment, vizija šole pa bo navezana na vsak cilj, ki si ga bo katerikoli strokovni aktiv zastavil. K cilju bo pripadal ukrep, dejanje torej, s katerim bo dosežen cilj, prostor za vpis nosilca ukrepa, sodelujočih drugih učiteljev, ciljne publike − skupine učencev, roke in prostor za opredelitev kazalnika, ali je bil cilj dosežen. Ogrodje letnega delovnega načrta v celoti sledi zakonskim zahtevam, dopušča pa ravnatelju, da umesti vanj še vse cilje in vsebine, ki si jih skupaj s kolektivom, starši in z učečimi se zamisli. Zelo jasna bo tudi povezava med vizijo šole in dejanskim uresničevanjem vizije, kar pomeni dejansko kakovost šole. Šolski koledar bo del Letnega delovnega načrta. Z označbo, da je nekaj zaključeno, ali z vnosom predvidenega kazalnika bo letni delovni načrt avtomatsko postal poročilo o uresničevanju tega. Izpis načrta in poročila pa bosta postala dokumenta, ki jih zahteva zakonodaja. V času poteka šolskega leta bo aplikacija služila morebitnim spremembam organizacije in načrta, opominjanju na roke, naloge. Osebni podatki bodo vidni le pooblaščenim v šoli, sicer pa bo lahko viden javnosti.
DEMOKRACIJA: Kako pa bo z dostopnostjo?
ŠKRINJARJEVA: Kar zadeva pravice, vsak dostopa do podatkov, do katerih po zakonu sme dostopati. Sistem je mogoče uporabljati tako, da nekatere vsebine ali predloge lahko dodajo tudi učeči se sami ter tako sooblikujejo učni proces.
Poleg uporabnosti in zmanjševanja administracije je najbolj očarljiv del informacijskega sistema tisti, ki zadeva analitiko. Zvedeli bomo, denimo, katerim ciljem iz učnih načrtov učitelji posvečajo največ pozornosti, kako se to vidi v regijah in kako to vpliva na lokalno gospodarstvo oziroma kako gospodarstvo, družbena, kulturna sfera vpliva na pouk. Zvedeli bomo, v katerem obdobju učenci dobivajo najboljše ocene in kdaj so najbolj obremenjeni. Letni delovni načrt bo vseboval šolski koledar, ki bo sestavljen iz državne ravni, npr. obdobja počitnic, koledar nacionalnega preverjanja znanja, mature, tekmovanj ter sam koledar šole. Seveda bodo vsi osebni podatki anonimizirani. Analitika bo v prvi vrsti služila šolam pa tudi raziskovalcem in odločevalcu, ki se bo na podlagi podatkov odločal o razvoju sistema.
No, o sistemu Pametna šola bi lahko govorila še ure, saj sem napisala na stotine strani. Seveda sem sodelovala s kolegicami in kolegi z ministrstva, ki so mi pomagali s podatki, ter v največji meri s kolegi v projektni skupini ter ravnateljicami in ravnatelji. Ob tem delu sem še bolj spoznala pomanjkljivosti našega šolskega sistema in uvidela možnosti izboljšav.
DEMOKRACIJA: Kdaj pa bo sistem zaživel v praksi?
ŠKRINJARJEVA: Velika ovira je rigidnost birokratskega aparata, vse teče mnogo prepočasi. Kolegi, ki so ostali za mano v projektni skupini, mi pripovedujejo, da bo te dni končno pripravljen pravni del dokumentacije za javni razpis za programiranje. Nato sledi izbirni postopek ter programiranje. Sredi leta bodo izbrane šole začele preizkušati sistem, na koncu 2020 pa naj bi bil na voljo vsem osnovnim in srednjim šolam. Predvsem šolam tega ne bo treba plačevati, podatki pa bodo hranjeni v skladu z najstrožjimi standardi.
DEMOKRACIJA: V Strokovnem svetu SDS ste zadolženi za področje osnovnega in srednjega šolstva. V začetku aprila je Ustavno sodišče RS v sedanji sestavi sporočilo, da državi ni treba 100-odstotno financirati dopolnilnega pouka, jutranjega varstva in podaljšanega bivanja v zasebnih osnovnih šolah s pridobljenim javno veljavnim programom. Mora pa v celoti financirati obvezni del. S tem je ustavno sodišče delno negiralo svojo odločbo iz leta 2014, v kateri je takratna sestava ustavnega sodišča odločila, da mora država 100-odstotno financirati tako obvezni kot razširjeni del javnoveljavnega programa. Kako to komentirate?
ŠKRINJARJEVA: To je ena najbolj žalostnih zgodb ustavnega sodišča. Za moje pojme je to povsem ideološka odločitev pa tudi nestrokovna in nepravilna. Ustavno sodišče je pritlehno izrabilo pojmovno zmedo in se hkrati zanaša na nepoznavanje tvarine pri ljudeh, ki naj bi mu zaradi avtoritete verjeli. Zlorabljena je beseda program. V skladu z ustavo je osnovna šola obvezna. Obstaja program osnovne šole. Če je osnovna šola obvezna, je torej tudi njen program obvezen. To pomeni, da ga mora šola ponuditi obvezno vsem učečim se. Manjše dele tega programa učeči se lahko izbirajo sami. Lahko izberejo podaljšano bivanje ali interesno dejavnost, lahko pa tudi ne, ne morejo pa zavrniti denimo slovenščine ali matematike. Kar pa ne pomeni, da država tega državnega programa ni dolžna v celoti financirati. Program državne osnovne šole je sprejel Strokovni svet za splošno izobraževanje Republike Slovenije, katerega ustanoviteljica je Vlada RS. Prav tako pa je ta svet sprejel vsakega od programov zasebnih šol posebej. Vsi davkoplačevalci plačujemo davke za namen osnovne šole. Za vse otroke, ki bodo vsi zrasli in vsi prispevali s svojim znanjem k skupni blaginji. Ali bodo kot odrasli plačevali manjše davke, ker država v mladosti ni enako kot za druge poskrbela zanje?
Zasebne šole so dobrodošle ravno zato, ker so drugačne. Prinašajo tudi nove prakse v našo šolsko sfero, iz katerih se učijo tudi javne šole. Sama sem zaljubljena v pedagogiko Montessori, ki jo v celoti smejo izvajati le zasebne šole po naši zakonodaji in sem jo kot ravnateljica osnovne šole uvedla po elementih v svojo šolo. Ko smo spremljali razvoj teh učencev od prvega do takratnega osmega razreda, smo ugotovili, da so bili ti učenci neprimerno bolj samostojni, samozavestni in razgledani ter funkcionalno bolj pismeni od primerljive druge skupine. Morda pa je v odločitvi ustavnega sodišča ravno kal zatrtja ustvarjalnosti in samostojnosti.
DEMOKRACIJA: Se bo to vprašanje pod sedanjo vlado razrešilo?
ŠKRINJARJEVA: Upam.
DEMOKRACIJA: Vprašal vas bom isto kot ministrico Kustečevo julija. Kot oče gimnazijke, ki bo prihodnje leto opravljala maturo, me moti, da bo morala za šolski esej pri pisnem delu izpita splošne mature iz slovenščine za leto 2021 poleg knjige priznanega tujega avtorja Pera Pettersona Konje krast brati tudi knjigo t. i. domačega avtorja Gorana Vojnovića Figa, ki pa je znan po tem, da miselno ostaja v okvirih nekdanje Jugoslavije. Ali ne bi bilo primernejše, da bi ob 30. obletnici slovenske osamosvojitve naši maturanti brali bolj domoljubno, srednjeevropsko usmerjene avtorje, kot so recimo Drago Jančar, Boris Pahor, Marij Čuk, Ivan Sivec ali pokojni Franc Jeza, ki si je že za časa komunističnega režima kot tržaški pisatelj in publicist prizadeval za samostojno Slovenijo?
ŠKRINJARJEVA: Meni se od nekdaj zdi pisanje eseja na točno določeno knjigo povsem neustrezno. Branje in premišljevanje o prebranem nas duhovno bogati, izobražuje, buri možgane in kultivira. Mnogo bolje bi se mi zdelo, da vsaka šola po svoje določi naslov eseja, ki zahteva od dijaka refleksijo o nekem vprašanju, ki se ga literatura dotika. Seveda bi mnogi rekli, da se v tem delu lahko poslovimo od objektivne ocene pri maturitetnem eseju, toda ali ni dovolj, da učitelj, ki ocenjuje, dodeli oceno po kompetencah − te pa so lahko državno dogovorjene. S takim načinom bi precej sprostili tako pouk slovenščine kakor tudi ustvarjalnost učiteljev.
Sicer pa menim, da potrebujejo prav vsi učni načrti prenovo, potrebno je med drugim sistemsko poenotenje, pa tudi umestitev domoljubja je mogoča v vsak učni načrt. Danes učni načrti jasno izkazujejo sliko fevdalizacije tako Zavoda RS za šolstvo kot tudi samega ministrstva. Povsem enake stvari so v učnih načrtih za srednjo šolo drugače poimenovane kot v osnovni šoli. Samo za ilustracijo: Če peljete učence v osnovni šoli v gledališče, se to imenuje kulturni dan, v gimnaziji obvezna izbirna vsebina, v srednji strokovni in poklicni šoli pa interesna dejavnost. Ampak to je le ena od cvetk. Druge so pravzaprav tudi vsebinsko pomenljive, usodne, denimo pri tolmačenju, kaj je obvezni program.
Kaj pa si mislite o tem, da dijaki prvih letnikov srednjih šol, ki sodelujejo v mednarodnem preizkusu znanja PISA (v bistvu izkazujejo znanje, pridobljeno v osnovni šoli) dosegajo izjemno dobre rezultate, visoko nad povprečjem OECD, hkrati pa zvemo, da je po kakovosti ljubljanska univerza med letoma 2016 in 2020 padla iz pete v šesto stotnijo na šanghajski lestvici 1000 merjenih univerz in sta jo med drugimi prehitela tako Zagreb kot Beograd? Se vam zdi to logično? Tu je nekaj hudo narobe.
DEMOKRACIJA: No, dotakniva se zdaj še aktualnega političnega dogajanja. Kako se počutite kot poslanka? Julija ste se na odboru za kulturo, ko ste govorili o spremembah medijske zakonodaje, zapletli v verbalni spopad s predstavniki Levice in predsednico odbora Violeto Tomić. Očitno je, da so ti miselno ostali v povsem drugih časih …
ŠKRINJARJEVA: Včasih se mi zdi, da bi nekateri hoteli, da je kultura sredstvo za discipliniranje ljudi. Da nekdo vzame kulturo kot svoj teritorij, določi, kaj je to, in mi moramo plesati po tej taktirki. Ne želim razpravljati o tem, ali se nekomu zdi dojenje psa ali zvita črna palica, ki zaseda ves razstavni prostor, umetnost ali ne. Želim pa odločati o tem, kaj mi je všeč in kaj ne. Nočem plačevati nečesa, kar mi vsiljujejo, pa tega ne uporabljam. Denimo »javno RTV«. Že izraz »javni« je zavajajoč. Še bolj interpretacija tega in predstava v parlamentu, kjer smo doživeli uprizoritev v smislu, da »javna RTV« v bistvu pripada zaposlenim, ki bodo določali, kaj in kako se bo poročalo in predvajalo, in koliko nam bodo zaračunali, pa če se nam zdi njihovo poročanje kakovostno ali ne. V bistvu gre za samoupravljanje. Z izstavitvijo računa brez omejitve zneska. Hvala za to. Preveč prozorno je, ko se naredijo štiri oddaje Tarče na temo zaščitnih mask, in ena, pa še to medla, na temo oprane iranske milijarde evrov, ki naj bi med drugim končala tudi v terorističnih rokah. Preveč prozorno je loščenje enih obrazov in zasmehovanje drugih, pa čeprav samo s slikovnim materialom. Zato podpiram novo medijsko zakonodajo, ki bo dala priložnost tudi drugim medijem, predvsem pa nam, da bomo imeli večjo izbiro. Sama podpiram še bolj radikalen predlog, kot je v zakonodaji, in sicer, naj vsak plača tisto, kar posluša in gleda. Javna RTV pa naj postane državna RTV z uravnoteženimi prispevki in s posebno skrbjo za ranljive skupine (osebe s posebnimi potrebami, invalide) ter manjšine.
Na julijski seji odbora za kulturo me je zelo razburila razprava predsednice odbora, ki je bila nepredstavljivo nesramna. Vedno nas bo nekaj, ki se ne bomo strinjali o vsem, lahko pa se o tem dostojno pogovarjamo. Naj zmagajo boljše in pravičnejše ideje, ne pa bolj nasilen in nesramen diskurz.
DEMOKRACIJA: Kako ocenjujete dosedanje delo vlade?
ŠKRINJARJEVA: Sedanja vlada je nekaj najboljšega, kar se nam je zgodilo, ko so levo- in desnosredinske stranke zložile skupaj program za Slovenijo. Kjer se morajo pogovarjati in iskati rešitve, dobre za vse. Ukrepi ob krizi so bili odlični. Še v Nemčiji niso tako hitro in učinkovito odreagirali. Sicer pa so še drugi zelo dobri ukrepi: zmanjšanje administrativnih ovir pri graditvi, opolnomočenje Slovenske vojske, nov stanovanjski zakon, ki omogoča boljši najemniški trg in s tem pomaga predvsem mladim, zakon o dolgotrajni oskrbi, povečanje plač policistom, nagrajevanje učinkovitega dela … Kljub vsem polenom pod noge je ta vlada operativna in učinkovita. Kot vedno, ko je predsednik vlade Janez Janša.
DEMOKRACIJA: In še za konec. Priča smo številnim poskusom rušenja vlade s strani socialistične opozicije, dominantnih medijev in protestnikov, ki so v službi globoke države. Ta čas poteka tudi spopad znotraj stranke DeSUS … Opozicija naj bi skušala vlado zrušiti z interpelacijami in ustavno obtožbo. Nekateri že napovedujejo padec vlade novembra … Kako gledate na vse to?
ŠKRINJARJEVA: Narcisoidno jokanje, ko izgubiš oblast, nima smisla. Voditi vlado ni prestiž, temveč garanje in odrekanje v dobro celotne družbe. Kdor cmerga, ko izgubi oblast, je bodisi žalosten, ker je z oblastjo iskal zgolj privilegije in jih izgubil, ali pa je nedorasel narcis. Ljudje, ki so si gladko izmislili obtožbo in zaprli predsednika največje stranke med samo volilno kampanjo, bodo poskušali vse. »Javni« in privatizirani nekdanji »javni« mediji pa so orodje v rokah te opozicije. O sodstvu, ki je zmoglo sproducirati afero Patria, ni mogoče povedati nič lepega. Tiste sodnike, ki imajo vest, pa preganjajo. Za nekoga zadošča sendvič, ki ga je pojedel na stroške reprezentance, deset kilometrov prehitra vožnja po avtocesti, da se zahteva njihov odstop, drugi lahko plavajo v dolgovih, mižijo ob bančnem kriminalu, pa nič. Javnosti mediji servirajo nekaj slik zaskrbljenega premierja in je že zanič, ker se ne smeji. Res ne vem, kateri neumnež se lahko smehlja ob tem, ko dobi prazna skladišča zaščitne opreme, in se mora pretrgati, da jo nekako pripelje v državo, kuga pa pred vrati. Premier pač ne more biti gledališki igralec, lahko je le delavec. In to ljudje cenijo.
Mislim, da bo še zelo naporno in neprijetno, vendar bo vlada zdržala. Tudi vse udeležene stranke imajo lepe možnosti za vnovični vstop v parlament. Če pa bi prišlo do predčasnih volitev, bi bil to problem zlasti za manjše stranke.
(opomba: Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)
