Piše: Petra Janša
V petek, 15. septembra, sva se s fotografinjo odpravili v Savinjsko dolino, kjer sva bili dogovorjeni z ljudmi, ki so utrpeli škodo po nedavnih katastrofalnih poplavah. Danes potrebujejo predvsem finančno pomoč in zagotovilo, da bodo vodotoki sanirani, saj jih je strah novih poplav.
Po avgustovskih poplavah nekateri deli obrežja Savinje in njenih pritokov še vedno spominjajo na vojno območje. Ljudje so večinoma že pospravili naplavljeni mulj iz svojih bivališč in industrijskih obratov, a tu so posamezniki, ki so ostali brez domov in čakajo vladajoče, da odločijo, kaj bo z njihovimi napol porušenimi hišami in posledično z njimi. Prav tako se sprašujejo, kje so končale donacije z dobrodelnih prireditev in kaj bo z denarjem, ki ga je za sanacijo po poplavah namenila EU. S fotografinjo sva obiskali osem ljudi, ki so doživeli nedavno uničujočo ujmo. Vsak s svojo zgodbo trka na vest tistih, ki imajo sedaj v rokah škarje in platno, da se čim prej uredijo tamkajšnji vodotoki in da se finančno pomaga tistim, ki so praktično ostali na cesti. Prav vsem pa so poplave vnesle v srca strah in negotovost, kaj bo ob novem deževju.
Preberite tudi pričevanje podjetnika Rihterja, pričevanje Petra Šartam pričevanje Danijela Oblaka, pričevanje Suzane Časl in pričevanje Angele Kutnar ter Janka Retka.
foto: Polona Avanzo
Germelj: Upamo, da bomo tu ostali
V vasi Struge v občini Luče živita Kristl in Bojan Germelj, oče in sin. Prvega se bralci Demokracije verjetno spomnijo, ker mu je predsednik SDS Janez Janša podaril novo harmoniko, saj mu je deroča Savinja iz garaže odnesla kar tri primerke njemu tako ljubega glasbenega inštrumenta. Med ujmo mu je odneslo tudi avto, zato mu je dr. Milko Novič odstopil svojega. »Hudo je bilo. Tu sem že šestdeset let. Takih poplav še ni bilo.« Bojan Germelj je nasproti očetove hiše zgradil svojo. Tu živi z družino. »Dva otroka sta se odselila, trije živijo še doma,« nama pove. Tudi njegovo hišo je poplavila pobesnela Savinja, uničilo ali odneslo mu je vse, kar je v petdesetih letih prigaral. Ima tudi podjetje, zasebno hidroelektrarno, ki ta čas ne obratuje. Zanimalo nas je, čigava je hiša, ki visi. »Ta pa je sinova.« Bojan Germelj je najprej pohvalil prostovoljce, ki so jim pomagali čistiti objekte. Zdaj so v fazi, ko jim pomagajo prijatelji. »Upamo, da bomo tu ostali, da se nam ne bo treba seliti.« Sprva so jim obljubljali nadomestne gradnje, sedaj je to potihnilo. »Začeli bi s sanacijo elektrarne, ki nam je glavni vir dohodka, pa nam je ARSO prepovedal opravljati kakršnakoli dela na tem objektu. Petnajst let je, odkar smo jo zgradili. Imamo vsa dovoljenja in koncesijo, ki nam jo je podelila država.« Bojan Germelj nam še pove, da je občinska komisija na stanovanjski hiši že popisala škodo, zavarovalnica je izplačala odškodnino. »Hudo je, a smo optimisti. Samo da nam rečejo, da bodo naredili nasip, da bomo varni. Hišo bomo s pomočjo prijateljev že postavili nazaj. Zdaj pa čakamo,« še pravi in doda, da žaluje tudi za tem, da ne morejo več sedeti za isto mizo pri kosilu, saj so kot družina zelo povezani. Vodna ujma jih je za nekaj časa razselila na več koncev.
Celoten članek preberite v reviji Demokracija!
Tednik Demokracija – Pravica vedeti več!
