Piše: Peter Jančič (Spletni časopis)
Državnim inšpektorjem bi dodelili pristojnost za takojšen umik novinarskih vsebin iz medijev, je ena od novosti, ki jih iz vlade ponujajo v javno razpravo s predlogom novega zakona o medijih, s katerim za dodaten vladni nadzor medijev predlagajo tudi ustanovitev posebnega sedem članskega medijskega sveta, močneje pa bi regulirali tudi komentarje bralcev spletnih portalov…
Pristojnosti za umik člankov niso poimenovali za inštitut cenzure, za kar gre. Namesto cenzura temu v predlogu zakona pravijo: preprečevanje spodbujanja k narodni, rasni, verski, spolni ali drugi neenakopravnosti, nasilju in vojni…
Takšne možnosti direktnega cenzorskega poseganja države v uredniško vsebino neodvisnih medijev pri nas celo v času socializma ni bilo, ko so bili mediji uradno podrejeni oblastem. Predlagatelji primerov podobnih praks iz drugih držav ne navajajo, čeprav, denimo, Izrael pozna institut cenzure, ker so pogosto v vojni. Nekaj prakse pa ima tudi Rusija, kjer že za omenjanje vojne, ker gre menda v Ukrajini le za posebno vojaško operacijo, lahko končaš v zaporu.
Možno je, da je razlog za poskus uvedbo cenzure poročanje o aktivistki vladne Svobode Faili Pašić in njenem 26-letnem partnerju Mustafu Alnajjar, za katerega so mediji razkrili, da je obtožen posilstva mladoletnice, ki se je zgodilo že pred volitvami. “Ne dovolim, da objavite moje ime, sicer bo zoper vas vložena tožba. Tako so mi dejali pri odvetniški družbi Čeferin,” je novinarju tednika Reporter Nenadu Glücksu med preverjanjem resničnosti zgodbe o policijski preiskavi posilstva mladoletnice partnerja politične aktivistke dejal osumljenec napada na mladoletnico Alnajjar. Oba sta bila na zabavi po zmagi Svobode, skupaj z Urško Klakočar Zupančič, Marto Kos… Takrat cenzura še ni bila mogoča. Zaradi poročanja o tej aktivistki že pred tem pa je bil urednik Nove24TV celo brez vsakega sojenja, in s tem možnosti obrambe, na prvi stopnji obsojen na zaporno kazen. Sodišču je pri hitri obsodbi brez možnosti obrambe pomagala informacijska pooblaščenka, ki bi zdaj dobila svetovalno vlogo tudi pri uzakonjenih cenzuriranjih.
Državne cenzorje (inšpektorje), ki bi umikali članke iz medijev, bi zakon uvedel z razlago, da s tem preprečujejo spodbujanja k narodni, rasni, verski, spolni ali drugi neenakopravnosti, nasilju in vojni ter razpihovanje sovraštva in nestrpnosti… Inšpektor bi uredniku lahko naložil, da mora takoj umakniti vsebine, ki so po oceni oblasti nesprejemljive, pravilnost cenzorskega ukrepa pa bi po umiku presojalo upravno sodišče. Logično bi morda še bilo, da to počne ustavno sodišče, ker gre v takšnem primeru za tehtanje ustavnih jamstev svobode govora in tiska, ki so varovane tudi z mednarodnimi konvencijami, in ustavnih določb o prepovedi spodbujanja k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanja narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti.
K neenakopravnosti in sovraštvu pogosto v državi sicer pogosto spodbujajo tisti, o katerih medijih poročamo in ne mediji sami. Politiki, ki nam pišejo zakone. Prikrivanje tega njihovega ravnanja bi ne bilo v skladu s funkcijo medijev. Doslej je celo hude primere sovražnega govora pravosodje branilo kot dopustno ravnanje v svobodni družbi: tako je odločilo celo v primeru organizirane kampanje s pozivi levičarskih protestnikov k smrti janšizma, kar je posreden poziv k umoru pristašev Janeza Janše. V primeru povsem neposrednih pozivov Ludvika Tomšiča, da je treba Janeza Janšo takoj ubiti, pa je sodišče presodilo, da je ta levičarski protestnik neprišteven in zaradi tega za svoje ravnanje ni odgovoren.
Zakaj je nujen tak dramatičen poseg v svobodo medijev, ko danes podobno dramatičnega sovražnega govora ni zaznati, predlagatelji ne pojasnijo.
Iz vlade tudi ne povedo, zakaj menijo, da je za sodno varstvo medijev pred cenzorskimi posegi vladnih inšpektorjev, ki ga uzakonjajo, primerno upravno sodišče. Tudi to ne, od kod jim ideja, da bi lahko inšpektor, ki nima nobenih uredniških pristojnosti in kompetenc, kar odločal, kaj bo v mediju umaknjeno.
Še bolj neverjetno pa je, da vlada predlaga, da bi se inšpektor (državni cenzor) o tem, ali lahko poseže v svobodo medija z umikom že objavljenih vsebin, pred odločitvijo posvetoval z drugimi vladnimi in celo nevladnimi institucijami, ni pa vezan na njihova mnenja. Skoraj kot pri kravah, ki so jih nedavno zaplenili. Ne inšpektor in nobena od teh nevladnih organizacij nima v normalnih državah nobene pravice vplivati na uredniško politiko z direktnimi ukazi, kaj je treba umakniti. Si pa možnost takšnega vpliva številni močno želijo.
Za objave je prav zaradi tega odgovoren odgovorni urednik in ne nevladne in vladne organizacije, inšpektorji, poslanci, ministri ali šefi vlad. Morebitne kršitve pravnih norm pa presojajo sodišča in ne vlada in njeni cenzorji. Še manj razni 8. marci, Oštro in podobne parastrankarske ustanove.
Kaj bi cenzurirali, si ni težko predstavljati. Primeru cenzure smo bili lani priča:
Nova pravila za področje komentiranja ob člankih bi določili tako:
(pravila za komentiranje)
(1) Izdajatelj, ki v okviru medija dovoljuje komentiranje javnosti, mora oblikovati pravila za komentiranje ter jih javno objaviti na primernem mestu v mediju.
(2) Pravila za komentiranje iz prejšnjega odstavka morajo biti v skladu s tem zakonom in obvezno določati: prepoved spodbujanja k neenakopravnosti, nasilju in vojni ter razpihovanja sovraštva in nestrpnosti; možnost podaje pritožbe zaradi kršitve navedenih pravil; postopek za obravnavo pritožb.
(3) Komentar, ki ni v skladu z objavljenimi pravili, mora biti umaknjen v najkrajšem možnem času po prijavi oziroma najpozneje v enem delovnem dnevu po prijavi.
Celoten predlog novega medijskega zakona je takšen:
