Ob nedavnem dogajanju v SAZU velja opozoriti na pismo, ki sta ga dr. Aleš Iglič in dr. Janez Jerovšek leta 2014 naslovila na predsednika DZ, predsednika vlade in ministra za finance. Pismo objavljamo v celoti.
dr. Aleš Iglič
dr. Janez Jerovšek
naslovljeno na :
Predsednik Državnega Zbora Republike Slovenije
Predsednik Vlade Republike Slovenije
Minister za finance Vlade Republike Slovenije
Zadeva: Predlog za ukinitev tistega dela Zakona o SAZU, ki določa rednim članom SAZU mesečno dosmrtno nagrado v znesku približno 1.400 EUR bruto
Spodaj podpisana dr. Aleš Iglič in dr. Janez Jerovšek predlagava, da Državni zbor RS ukine tisti člen Zakona o SAZU, ki določa članom slovenske akademije neupravičeno mesečno dosmrtno nagrado. To utemeljujeva s tem, da skoraj nobena država Evropske unije, niti Amerike take nagrade ne podeljuje. To utemeljujeva tudi s tem, da si majhna država kot je Slovenija, z nizkim DBP, nizko produktivnostjo in velikimi socialnimi problemi, ne more privoščiti takšne izjemne oblike nagrajevanja. Poleg tega je ta oblika nagrajevanja socialistično-boljševistični ostanek, ki ga je večina bivših vzhodno evropskih socialističnih držav, ki so vključene v Evropsko unijo, odpravila. Čehoslovaška ga je na primer odpravila takoj po padcu socializma. Zato mora biti tudi v Sloveniji članstvo v akademiji stvar časti, ne pa pridobitništva.
V Sloveniji vsak redni član akademije dobiva mesečno dosmrtno nagrado v znesku približno 1.400 EUR bruto, izredni člani pa nekaj manj. Če si v Sloveniji 30 ali več let redni član SAZU – kar ni izjemno – prejemeš skupno nagrado reda velikosti nagrade, ki jo prejmejo Nobelovi nagrajenci, ki si nagrado običajno delijo.
V letu 2012 je SAZU porabila za redne mesečne dosmrtne nagrade 1,78 milijona Evrov, kar znese 17 novih stanovanj v vrednosti 100.000 Evrov. Posamezni slovenski akademik pa dobi v obliki mesečne nagrade v devetih letih vrednost 108.000 evrov, kar pomeni eno novo stanovanje. V 27 letih dobi vrednost treh novih stanovanj. Če pa upoštevamo, da cela vrsta akademikov doseže 40 letni staž, potem lahko zaključimo, da akademiki spadajo med najvišje dohodkovne skupine v državi.
Poleg tega je za starejše člane SAZU, ki zaradi preslabih dosežkov niso konkurenčni na ARRS in drugih javnih razpisih, predviden Fond za upokojene akademike. Poleg tega so člani SAZU deležni še nekaterih drugih materialnih ugodnosti.
Ker se vsi dohodki slovenskih akademikov, ki izhajajo iz članstva v SAZU, krijejo iz proračuna RS, ki se napaja z davki vseh državljanov RS, pomeni da so te nagrade nepravične, ker jih plačujejo tudi davkoplačevalci z nizkimi dohodki. Ker se slovenski akademiki dobro zavedajo pravne in moralne spornosti svojih mesečnih dosmrtnih nagrad, so začeli razmišljati, kako bi se akademija odzvala, če bi prišlo do ukinitve teh nagrad. Zato so že leta 2012 na seji Izvršilnega odbora razmišljali, da bi se mesečne nagrade nagrade članom SAZU spremenile v honorarje za opravljano delo. Njihove aktivnost bi predstavili kot timska dela, ne pa dela posameznikov. Omenjeni predlog je glede na mednarodno sprejeta pravila pri objavljanju znanstvenih del pravno in moralno zelo sporen. Posameznik kot člana tima – ne pa samo tim znanstvenikov kot celota – mora svoje delo dokazati z objavljenimi deli, ki so avtorsko delo. Predlagani model skupinskega publiciranja članov SAZU je tudi neprenosljiv na druge znanstvene institucije, kjer je avtorstvo v skladu z mednarodnimi pravili individualno ali deljeno med manjšim številom soavtorjev posameznega dela, nikakor pa po definiciji ne more biti skupinsko s strani vseh članov posamezne institucije.
Naj tukaj omeniva, da je problem SAZU ni samo finančne in etične narave, temveč tudi vsebinske in konceptualne. Ko je bilo po vojni znanstveno delo konceptualno in privilegijsko organizirano po sovjetskem modelu, je bilo pridobivanje novih temeljnih znanj, odkritij, inovacij, na odkritjih uvedenih proizvodov in tudi umetniških stvaritev relativno šibko. Zaradi privilegijev pa je bila o udeležba SAZU v znanstveni in umetniški produkciji nadpovprečna in za slovensko okolje dokaj pomembna. V zadnjih desetletjih, ki ga označuje globalizacija, pa se je v RS nastajanje novega znanja, pomembnih odkritij, inovacij, patentov in umetniške produkcije preneslo izven SAZU, katere vloga v slovenski znanstveni in umetniški produkciji je zato postala obrobna.
Vendar je SAZU še nadalje ohranila relativno zaprt in nizko prilagodljiv koncept delovanja ter ohranila svoje privilegije sovjetskega izvora v obdobju, ko sovjetskega sistema že zdavnaj ni več. Ker se je število slovenskih znanstvenikov, ki so mednarno konkurenčni v zadnjih 20-30 letih zelo naraslo, razpolaga Slovenija danes z več sto znastveniki »potencialnimi« akademiki, ki imajo tolikšno ali večje mednarodno primerljive znanstvene dosežke kot velika večina članov SAZU, pa tudi bolj sveže znanje kot marsikateri član SAZU.
Zato bi izbira novih članov SAZU morala sloneti na registru vrhunskih slovenskih znanstvenikov in umetnikov kot je predlagal eden izmed članov SAZU, sedaj je pa še vedno prepuščena zaprtemu lobiranju in raznovrstnemu prijateljevanju. Zato so danes med akademiki tudi taki, ki so člani SAZU zaradi prispevkov razvoju samoupravljanja, ki je propadlo. Niso pa med člani SAZU imena svetovnega slovesa, če med umetniki omenimo Ireno Grafenauer, Dubrovko Tomšič-Srebotnjak in Marjano Lipovšek. Da ne omenjamo številnih znanstvenikov in inovatorjev, ki delujejo na univerzah in inštitutih ter v raziskovalnih/razvojnih oddelkih velikih in majhnih podjetij.
Žal SAZU konceptualno s sistemom priviligiranega financiranja in s svojo nizko prilagodljivostjo in predvsem z nagradami predstavlja oviro v nadaljnjem razvoju slovenske znanosti in umetnosti. Delovanje SAZU je kontaminirano z nespodobnimi mesečnimi nagradami. Kontaminacija se prenaša na individualno raven članov SAZU. Zdi se, da večina članov SAZU zavestno ali podzavestno verjame, da sta njihov status in ugled v slovenski družni povzdignjena zaradi mesečne nagrade boljševističnega izvora. Zato imajo tudi mnogi znanstveniki in umetniki, ki bi radi pridobili članstvo v SAZU, v zavesti predvsem mesečno nagrado akademikom, ki je dejansko redni mesečni dohodek – plača (ali pa apanaža), kot glavni cilj članstva v SAZU.
Skupna vrednost izplačanih nagrad posameznim članom SAZU predstavlja finančno daleč najvišjo nagrade, ki jih je Slovenija v svoji zgodovini kdajkoli podeljevala. Ker je vir za mesečne nagrade slovenskih akademikov slovenski proračun, katerega razdeljevanje je prepuščeno politiki, predstavljajo nagrade članov SAZU oviro njihove kritičnosti do odločitev slovenske politike.
Tako sta že več kot pred desetimi leti Taras Kermauner in Tine Hribar na konceptualni ravni pogosto kritizirala SAZU, češ da ni sposobna odgovarjati na najbolj tekoča, aktualna in vitalna vprašanja časa. Tako danes SAZU kot formalni vrh slovenske znanosti ni sposobna izdelati predlog ali koncept izhoda Slovenija iz vsesplošne krize in kot organizacija ni pokazala možne načine izhoda Slovenije iz krize. Tega med drugim ne zmore, ker je kot zaprt sistem kadrovsko neustrezno zastopana in na nekaterih področjih podhranjena, saj med drugim razpolaga samo z enim ekonomistom.
Problematika opisanih privilegijev slovenskih akademikov je bila že večkrat javno izpostavljena. Predlagatelja sta o tem pisala v dnevnih in tedenskih medijih. Tukaj prilagava kot argumentacijo svojega predloga zakonskih sprememb glede mesečnih nagrad članov SAZU nekaj najinih objavljenih tekstov na temo privilegijev članov SAZU ter podatke o finaciranju akademikov s strani ARRS, ki so biti pridobljeni iz baze SICRIS.
Predlagatelja vljudno prosiva, da opisano problematiko neupravičenih privilegijev članov SAZU obravnavate, preštudirate in jo predložite Državnemu zboru RS v obravnavo in sklepanje o popravkih zakona, ki se nanaša na tako imenovano mesečno dosmrtno nagrado članom SAZU v znesku 1.400 EUR bruto mesečno, ki se v celoti izplačuje iz proračunskih sredstev RS.
S spoštovanjem
dr. Aleš Iglič
dr. Janez Jerovšek
v Ljubljani, oktobra 2014
