Piše: Sara Kovač
Če še kdo dvomi, da je Mirovni inštitut protislovenski projekt finančnega špekulanta Georgea Sorosa, ki je do naroda in države skrajno sovražno nastrojen, bi se moral seznaniti z izjavo njegove ustanoviteljice Vlaste Jalušič v Sloveniji: “S slovensko samostojnostjo je tako kot z butalsko soljo.” To je izrekla že davnega leta 1991, kar pomeni, da že od samega začetka ni ravno verjela v projekt samostojne Slovenije. Če malce osvežimo spomin za vse, ki so že pozabili na vsebino šolskega čtiva: Ker je bila sol draga in jo je bilo nasploh težko dobiti, so se Butalci odločili, da jo bodo kar posadili.
“Tako se je šefica Mirovnega inštituta, v najtežjih časih norčevala iz naporov in žrtev slovenske osamosvojitve. In bila nato poplačana s težkimi milijoni evrov za “inštitut”,” je o Vlasti Jalušič kritično zapisal premier Janez Janša. Gre za osebo, ki je slovensko osamosvajanje žaljivo primerjala kar z “butalsko soljo”.
Zrasle so seveda samo koprive, ki pa so jih “butasti” ljudje kljub temu uporabljali, misleč, da ima “mlada sol” pekoč okus. Jalušičeva je potemtakem kot nekdo, ki trdi, da je bil “izbrisan” iz registra in se za Slovenijo najprej ni želel opredeliti, sedaj pa si želi finančnih bonitet. Je ena tistih, za katere Slovenija, nikdar ni bila intimna opcija in so imeli, kot kaže, zgolj namen živeti v izobilju na račun sodržavljanov, torej davkoplačevalcev, ob hkratnem mešanju “družboslovne megle”, z raznim “spolovanjem” in multikulturalizmom itd.
Vsem, ki bi njene besede razumeli kot “preroške”, rekoč, da je naša država dandanes daleč od “druge Švice”, je treba naliti čistega vina: Slovenija je na mnogih področjih, zlasti gospodarskem, daleč pred državami nekdanje skupne države in prav malo je verjetno, da bi takšna skupna država v današnjem času povečala blaginjo Slovencev. Prej bi predstavljala oviro. Bi pa bilo stanje pri nas zagotovo boljše in bližje predstavi od “drugi Švici”, če bi temeljito izvedli tako lustracijo, kot tudi tranzicijo. Zgled sta lahko uspešni Višegrajski članici Češka in Poljska, ki sta bili razvojno daleč za nami, pa nas prehitevata po desni. Mimogrede: Poljska bi prej kot v desetletju, po gospodarski moči, utegnila prehiteti celo Italijo.
Zakaj se denar, namesto za razna “spolovanja” ne namenja za razvoj in digitalizacijo?
“Vzhodnjaki”, na katere so tudi nekateri slovenski politiki, še v 90. letih gledali zviška, nas puščajo daleč za seboj, tudi zato, ker imamo v naši državi takšne “socialistične ostaline” kot je Jalušičeva – pretransformirane v “progresivce”, katerih osrednje gnezdo je prav Mirovni inštitut. Če bi denar namesto za razne “sociološke eksperimente” namenili za razvoj, znanost in digitalizacijo Slovenije, bi bili zagotovo (še) bolj uspešni. Obenem pa bi bilo pošteno, da bi se takšni kot je Jalušičeva končno zavedli, da država ni samo aparat za molžo, ampak še marsikaj drugega.
Slovenija je uresničenje večstoletnih sanj premnogih Slovencev, ki so zanje celo prelili kri, saj so vanjo iskreno in z vsem srcem verjeli. Če Jalušičeva vanje ne verjame in proti neodvisnosti celo hujska, bi bilo z njene strani na mestu razmisliti o odpovedi državljanstvu ter zaprositi za azil v kakšni državi, kjer bi se lahko, zaradi višjih socialnih bonitet, še bolj “socialno realizirala” in intenzivneje uveljavljala svoj, za marsikoga, povsem izkrivljen in izrojen pogled na svet ter domovino. Njeno “umovanje” in “kritična misel” bi končno zares poletela, kot ptič iz kletke in se podali pod širno, brezmejno miselno nebo, lahko pa tudi v kozmos. Zagotovo bi imel njen mogočni mentor Soros, zanjo pripravljeno tudi kakšno drugo delovno mesto, saj ima denarja, poznanstev, zlasti pa karakterne perfidnosti, na pretek.
Dejavno podpira razvoj tretjega sveta na stroške slovenskih davkoplačevalcev
V nekdanji skupni državi, ki je bila zanjo, kot kaže, bolj “intimna opcija”, bi jo razglasili kar za “protidržavni element”, medtem ko ji v demokratični Sloveniji, zaradi te njene “protidržavniške” drže, nihče ne bo stregel po zdravju, svobodi ali celo življenju. Bi pa bilo z njene strani morda smiselno razmisliti o nadaljnjem bivanju v neki državi, ki za nekoga predstavlja zgolj “butalsko sol”. Zanjo zares nima smisla izgubljati časa, saj človek s svojim soustvarjanjem tega podalpskega koščka Zemlje, tudi sam postaja “Butalec”. Postaja kot nekdo, ki “sadi sol” in žanje “mlade koprive”. Vse skupaj se sprevrača v navaden absurd.
Sicer pa je končna odločitev Jalušičeve predvsem njena stvar in stvar davkoplačevalcev, ki podpirajo vse njene podvige v tej naši deželici in v inozemstvu. In za konec lahko navedemo še nekaj stvari, zlasti dosežkov, po katerih se jo bomo še dolgo spominjali in s katerimi je “obogatila” naš prostor. Kot prvo je zagrizena oziroma, kot ji pravi psihoanalitik Roman Vodeb “militantna feministka”. Z njenega profila Mirovnega inštituta lahko razberemo, da se kot sveti Jurij vojskuje proti vseprisotni “laži” v naši družbi: “Četudi v “normalnih” časih prizadevanje za resnico ni bistveno za politični prostor, je danes izrekanje resnice in razkrivanje dejstev postalo delovanje par excellence. Tu se bije ključni politični boj.”
Slovi kot velika borka proti demokratizaciji in pluralnosti osrednjih medijev
V nadaljevanju pa lahko na profilu preberemo še preroški, apokaliptični zapis, ki navdaja z zlo slutnjo: “To ni preveč dober znak, saj kaže, da živimo v težkih, temnih časih.” Izkazala se je tudi kot velika borka proti prenovi dotrajane stavbe na Metelkovi 6. Bila je tudi med 75 podpisniki poziva, ki so slovensko javnost strašili pred Janševo vlado, s čimer si je med drugim prislužila sloves “akademske rezervistke na poziv”. Znano je tudi njeno ognjevito nasprotovanje vstopu Slovenije v Nato ter je velika privrženka demilitarizacije Slovenije. Poleg tega je še velika nasprotnica demokratizacije osrednjih medijev.
