V četrtek je minilo natanko osem let od zdaj (ne)slavnega romanja na ljubljanski magistrat oktobra leta 2011, ko je 26 znanih javnih osebnosti javno izreklo podporo kandidaturi ljubljanskega župana Zorana Jankovića na parlamentarnih volitvah. Čeprav je imel Janković že takrat za vratom kup spornih poslov in kazenskih ovadb, to »uglednih itelektualcev«, ko so same sebi imenovali, ni ustavilo, da ne bi bili del zaigranega »showa«, v katerem se je zloglasni ljubljanski šerif na videz »pustil prositi«, naj kandidira na parlamentarnih volitvah in tako prepreči prepričljivo zmago Slovenske demokratske stranke in Janeza Janše, ki so jima nekatere ankete takrat napovedovale celo blizu 50 odstotkov glasov. Janković je takrat ob medijski podpori dejansko zmagal, sestavil vlade ni, je pa s pomočjo intelektualcev še utrdil svojo oblast v Ljubljani, kjer je še danes.
Vmes ga je zaznamovala afera Stožice, afera farmacevtka, tožilka je zamudila z vložitvijo obremenilnih dokazov zoper njega, pa odpis dolga v višini 29 milijonov evrov, po novih razkritjih v oddaji Tarča na Televiziji Slovenija pa je samo vprašanje časa, kdaj bo »Zoki« končno moral za rešetke. Po naših zanesljivih informacijah je pred dnevi Janković izgubil še dve sodbi, a se je vložil revizijo na vrhovno sodišče, zato zadeva še ni pravnomočna.
V četrtek popoldne, ko se je v središču Ljubljane na protestu s sloganom »Rešimo Slovenijo«, zbralo blizu pet tisoč Slovenk in Slovencev, ki so zahtevali zaključek tranzicije, lustracijo sodstva in prenehanje protislovenskega početja sicer večino časa nedelujoče vlade Marjana Šarca, se je simbol tega režima, proti kateremu se Slovenija neuspešno bori že premnogo let, skrival le streljaj daleč – na Magistratu, v svoji trdnjavi, ki jo Zoran Janković s pomočjo mainstream medijev ves čas utrjuje na izmišljenem strahu pred prvakom opozicije Janezom Janšo, ki je med letoma 2004 in 2008 sila uspešno vodil državo, a začel rezati popkovino, s katero so se predstavniki globoke države že pred desetletji ovili okrog državne blagajne. Še štiri leta takšnega početja, pa bi se Slovenija dokončno izvila iz primeža tranzicijske levice, ki na račun davkoplačevalcev polni svoje žepe in denar nalaga v skrivnih davčnih oazah po svetu. Zato tudi afera Patria – ravno pred volitvami leta 2008.
Vladanje Boruta Pahorja hitro streznilo Slovence
Tri leta pozneje je bilo stanje duha v Sloveniji bistveno drugačno; po padcu Janeza Janše so zavladali postkomunisti na čelu z Borutom Pahorjem, ki se v času recesije niso znali soočiti z veliko gospodarsko krizo, kateri je, denimo, zelo uspešno, uspela ubežati sosednja Avstrije. Pahor je bil v nekem trenutku »passe«, ljudje so se norčevali iz njegove nesposobnosti, premier se je pred kritikami raje skrival na sosednjem Hrvaškem, kjer se je smehljaj v družbi Jadranke Kosor. Celo študenti so metali granitne konce v hram demokracije in razbijali okna. Ljudem je postalo jasno, da so pod Janšo, ne glede na strašenje v medijih, živeli precej bolje, in da v težkih časih potrebujejo odločnega voditelja, ki bo imel jasno pot, po kateri mora Slovenija ven iz krize.
Od tukaj tudi velika javnomnenjska podpora SDSu pred predčasnimi državnozborskimi volitvami leta 2011, prvimi v zgodovini samostojne Slovenije. Kako preprečiti vrnitev desnice na oblast, ki medijem in intelektualcem, ki so se leta nesramno »mastili« na račun slovenskega davkoplačevalskega denarja, je bila tiste jeseni velika tema v najvplivnejših krogih tranzicijske levice; Zoran Janković, katerega je prva vlada Janeza Janše odnesla s položaja šefa Mercatorja, medijska oblast pa ga je kronala za silno uspešnega župana Ljubljane, čeprav je mesto nesramno zadolžil in so mu na ramenih že visele kazenske ovadbe zaradi Stožic, se je zdel logična izbira. Ljubljana je bila trdnjava levice; na gradu ni visela niti slovenska zastava, saj bi bil to simbol domoljubja, slovenske pomladi, nove poti. Vse, kar si je aktualna oblast želela, pa je bilo nadaljevanje starih tranzicijskih vzorcev, zatiranje osamosvojitvenih vrednost in slovenske samozavesti.
“Zokijeva Ljubljana” je zadnja levičarska trdnjava
Danes v slovenski politiki velja prepričanje, da če se levičarski oblasti enkrat zgodi, da pade Ljubljana, bo padla tudi Slovenija. Leta 2011 ni mogla še enkrat pasti v roke pomladnikov, katere se prek mainstream medijev uspešno že leta krivi za vse spodletele sanje ob osamosvojitvi, čeprav je državo v 28 letih samostojnosti kar 23 let vodila levica. In jo s kratko enoletno prekinitvijo vodi tudi zadnjih enajst let. Zato je prav, da se danes znova spomnimo imen, ki so 10. oktobra leta 2011 romali k Jankoviću na magistrat in bili del zaigrane farse, v kateri je Janković naposled odprl svoje veliko srce in se odločil, da bo Slovenijo rešil pred Janezom Janšo.
Jože Mermal, Žiga Debeljak, Miran Goslar, Ranko Novak, Rajko Kenda, Igor Arih, Milan Kučan, Janez Stanovnik, France Bučar, Jože Mencinger, Mateja Kožuh Novak, Renata Brunskole, Branko Djurič – Đuro, Matjaž Kmecl, Magnifico, Zoran Predin, Mojmir Sepe, Jerca Mrzel, Iztok Čop, Svetlana Makarovič, Ana Nuša Kerševan, Lojze Ude in Marko Bulc, kot so jih našteli pri Televiziji Slovenija. Pobudo za Jankovićevo kandidaturo sta podpisala tudi Herman Rigelnik in Vesna V. Godina.
Je romarje danes kaj sram? Številni imajo še danes privilegije
Jih je danes, leta 2019, ob vseh aferah, s katerimi Zoran Janković in njegova družina, v mednarodnem merilu spravljata v veliko sramoto in zadrego celotno državo in narod, kaj sram, da so ga takrat podprli? “Nisem ga podprl niti takrat niti zdaj. Želel sem le, da se prebije ta zvočni zid, ki so ga vzpostavile stranke, in da kandidira nekdo, ki ima nekaj pametnega za povedati,” se je denimo v letih po Jankovićevi spodleteli premierski kandidaturi branil zdaj pokojni France Bučar, katerega neimenovani družinski član je po naših podatkih dobil zaposlitev na Mestni občini Ljubljana.
Tudi pevec Zoran Predin brez sramu večkrat javno poudarja, da je bil takrat zanj na prvem mestu poraz Janeza Janše. “Prva podpora je bila v času, ko je bilo treba ustaviti večinsko zmago Janeza Janše. Takrat sem bil podpornik Zorana Jankovića samo zaradi tega,” je denimo za MMC pred časom izjavil vodilni v skupini Lačni Franz. V prostem času se Predin sicer zdaj v Jankovićevih Stožicah rad pretepa s košarkarskimi sodniki.
Zanimive so tudi izjave vodje pediatrične klinike, Rajka Kende, ki brez sramu javno zatrjuje, da bi svojo odločitev kadarkoli ponovil. “Še enkrat bi šel pred magistrat. Tega nismo storili zaradi Jankovića, ampak zaradi ljudi. Pozitivna Slovenija in Alenka Bratušek pa sta, v prenesenem pomenu seveda, njegova otroka in tega mu nihče ne more vzeti. In kaj je lepšega, kot da je človek ponosen na svojega otroka. Svojemu otroku želiš najboljše, kaj šele, da bi z njim tekmoval ali mu želel škodovati,” je bil slikovit Kenda v času, ko je z delom nastopila začasna mandatarka Alenka Bratušek. Kenda je imel veliko od te podpore, kljub vsem pritiskom takratne zdravstvene ministrice Milojke Kolar Celarc, naj odstopi, se je ob Kučanovem in Zemljaričevem blagoslovu uspel obdržati na položaju.
Stanovnik in Makarovičeva v prvorazrednem domu za starejše v Trnovem, in to kar na občinske stroške?
Na magistratu je bil takrat tudi Jože Mermal, sicer znan po privatizaciji ljubljanskega trgovinskega središča BTC. To pa je samo eden od številnih tranzicijskih tajkunov, ki so si po osamosvojitvi protipravno nagrabili bajno bogastvo in odkrito podpirajo rdečo zvezdo. Janez Stanovnik danes živi v upokojenskem naselju v Trnovem, a se zaradi visoke starosti le še redko pojavlja v javnosti, Janković pa mu je, tako kot svoji dobri prijateljici Svetlani Makarovič, omogočil bivanje v strogo varovanem stanovanju, po naših informacijah na občinske stroške, torej vseh Ljubljančanov.
A če Stanovnika ni več na spregled, Janković Makarovičevi ne samo omogoča, temveč tudi bogato plačuje provokativne koncerte v podporo nekdanjemu totalitarnemu režimu, kot je tisti zloglasni “Nosil bom rdečo zvezdo”. Svetlana Makarovič je sicer slovenski javnosti dobro znana tudi po tem, da je pred leti zavrnila Prešernovo nagrado, njena dvoličnost pa se kaže v tem, da ji visoka pokojnina, ki ji pripada kot dobitnici tako eminentne nagrade, vseeno ne uide – vsak mesec jo z veseljem dvigne s svojega računa. Ne čudi, da je ravno včeraj spet navdušeno ploskala agresivni promociji partizanskega filma Preboj na Prešernovem trgu sredi Ljubljane, kjer so borci mahali s totalitarnimi zastavami in simboli.
Med glavne podpornice spada, jasno, tudi nekdanja županja Ljubljane Nuša Kerševan, sicer nekdanja predsednica skupščine SFRJ. Že leto pred romanjem na magistrat ji je Janković podelil naziv častne občanke Ljubljane, naziv, ki ga je Boris Pahor tudi zaradi očitnih razlogov poveličevanja nekdanjega totalitarnega sistema in njegovih voditeljev zavrnil. Med glasne podpornice sicer sodi tudi Renata Brunskole, generalna sekretarka Rdečega križa Slovenije. Februarja 2016 je z močnim političnim zaledjem preživela glasovanje o razrešitvi, ki ga je sicer predlagala Nataša Pirc Musar.
Med podporniki je bil tudi Miran Goslar, nekdanji predsednik nadzornega sveta v Mercatorju, ki je iz ozadja tlakoval pot tajkunu Jankoviću, saj ga je postavil na čelo največje slovenske trgovinske verige. Omeniti moramo še Žiga Debeljaka, osebnega prijatelja ljubljanskega župana, ki je Jankovića kasneje nasledil na čelu Mercatorja. Za Debeljaka je sicer znano, da se seli iz stolčka na stolček v dobro plačanih državnih podjetjih, trenutno ob podpori levice zaseda vplivno mesto v upravi Gorenja.
Samo še vprašanje časa, kdaj bo imperij Jankovićev padel
Seveda ob vseh imenih tajkunov in politikov ne smemo pozabiti niti na estradnike, ki so že leta zliti s slovensko levico in dobro služijo s plačami iz državne blagajne – poleg Predina mednje sodita še Branko Đurić – Đuro in Robert Pešut – Magnifico. Janković je na svojo stran uspel pridobiti celo Mojmirja Sepeta. Svoje ime si je vsaj nekoliko, popolnoma po nepotrebnem, s podporo Zoranu Jankoviću naredil tudi eden tistih športnikov, ki so sicer največ naredili za prepoznavnost Slovenije v svetu – večkratni dobitnik olimpijske medalje, veslač Iztok Čop.
V uredništvu Nova24TV smo razmišljali, ali bi na vsakega posebej od 26 romarjev na magistra pobarali, če jih je danes kaj sram, če jim je kaj žal, da so bili del farse leta 2011, na račun katere je ljubljanski župan utrdil svojo oblast v glavnem mestu vse do danes. Glede na zgoraj zapisane privilegije, ki jih uživajo še danes, naša vprašanje verjetno ne bi imela pravega smisla. Dejstvo pa je, da se vladavina družine Janković počasi, a zanesljivo, vendarle približuje koncu. Vprašanje ostaja samo, koliko časa bo potrebnega, da na »zokijevem pogorišču« zraste nova, demokratična podoba Ljubljane.
Luka Svetina/Nova24TV
