Piše: Dr. Anton Olaj, pravnik, policist, veteran vojne za Slovenijo, nekdanji generalni direktor slovenske policije
Kadrovska kriza v slovenski policiji traja že leta. Strategij ne manjka, še vedno pa primanjkuje policistov.
Slovenija ima nenavadno težavo. Že več let je splošno znano, da policiji primanjkuje kadra. Na to opozarjajo najpomembnejši strateški dokumenti države. Kljub temu kadrovska kriza ostaja ena osrednjih razvojnih težav policije.
Nova Resolucija o dolgoročnem razvojnem programu policije za obdobje 2026–2035 pomanjkanje kadra in nezmožnost zagotavljanja zadostnega števila kakovostnih zaposlenih izrecno opredeljuje kot eno ključnih tveganj za razvoj policije.
Problem poznamo že leta
Težava ni v tem, da država problema ne bi prepoznala. Težava je v načinu, kako ga poskuša reševati.
Srednjeročni načrt razvoja in dela policije za obdobje 2023–2027 in letni načrti policije vsebujejo številne aktivnosti: strategije, promocijske kampanje, analize, akcijske načrte ter ukrepe za pridobivanje in zadržanje kadra. Tovrstni ukrepi, če so seveda domišljeni, so potrebni, vendar sami po sebi še ne pomenijo rezultata.
Izdelana strategija še ne pomeni novih policistov. Promocijska kampanja še ne pomeni zmanjšanja kadrovskega primanjkljaja. Težava zato očitno ni v prepoznavanju problema, temveč v domišljenosti in učinkovitosti izvajanja sprejetih rešitev.
Številke povedo več kot strategije
Konec leta 2024 je bilo v policiji zaposlenih 7899 ljudi, čeprav je kadrovski načrt omogočal 8239 zaposlitev.
Istega leta je policija zaposlila 360 novih uslužbencev, hkrati pa jih je 574 sistem zapustilo. Neto rezultat ni bila kadrovska krepitev, temveč zmanjšanje za 214 zaposlenih.
To pomeni, da je bil rezultat vseh kadrovskih ukrepov, promocijskih aktivnosti in strategij pod Golobovo vlado manj policistov, ne več.
Če je kadrovska politika uspešna, bi morali kazalniki kazati napredek. Če ga ne, potem je treba odkrito oceniti učinkovitost sprejetih ukrepov.
Rezultati so najboljši argument
V času mojega mandata generalnega direktorja je policija še leta 2021 zagotavljala pozitivno kadrovsko fluktuacijo. Zaposlili smo več policistov, kot jih je odšlo. Zaradi dolgoročne stabilnosti kadrovskih virov smo skrbno in bistveno povečali obseg izobraževanja na Višji policijski šoli. Ob koncu leta 2021 se je po programu policist izobraževalo 854 kandidatov, kar je pomenilo največji obseg izobraževanja policistov v zgodovini šole.
Po spremembi oblasti leta 2022 pa je bilo veliko politične, medijske in organizacijske energije namenjene kadrovskim menjavam v policiji ter ugotavljanju domnevne politične pripadnosti posameznih vodstvenih delavcev, precej manj pa dolgoročnemu zagotavljanju kadrovskih virov. Predsednik vlade Robert Golob je javno govoril o potrebi po »čiščenju janšistov«, vprašanje kadrovskih zamenjav pa je postalo ena osrednjih političnih tem tistega obdobja.
Zato ni nepomembno takratno opozorilo ustavnega pravnika Rajka Pirnata, da lahko tako imenovana depolitizacija sama postane nova oblika politizacije. Ne glede na različne politične poglede pa ostaja bistveno vprašanje, ali so kadrovske spremembe pod Golobovo vlado prispevale k večji operativni sposobnosti policije in zmanjšanju kadrovskega primanjkljaja.
Kadrovski kazalniki kažejo, da niso.
Pomanjkanje policistov je varnostni problem
Pomanjkanje policistov neposredno vpliva na delo policijskih postaj, obremenjenost zaposlenih, izvajanje preventivnih nalog, prometno varnost in preiskovanje kaznivih dejanj.
Za obvladovanje strateškega varnostnega tveganja število policistov ne more biti zgolj kadrovski podatek. Postati mora eden ključnih kazalnikov sposobnosti države za zagotavljanje javne varnosti.
Koliko policistov je dejansko na voljo državljanom?
Za zagotavljanje varnosti ni odločilno zgolj to, koliko ljudi je zaposlenih v policiji, temveč predvsem, koliko jih dejansko opravlja operativne naloge.
Nekdanji minister za notranje zadeve Aleš Hojs je v javni razpravi zapisal, da se »stotine policijskih svetnikov svaljka po pisarnah, na terenu pa policistov primanjkuje«. Ne glede na ostrino ta izjava odpira legitimno vprašanje organizacije kadrovskih virov v policiji.
Državljana ne zanima, koliko zaposlenih ima policija na papirju. Zanima ga, ali bo ob prometni nesreči, kaznivem dejanju ali klicu na pomoč na voljo policijska patrulja in kako hitro bo prispela.
Zato bi morali poleg skupnega števila zaposlenih spremljati tudi operativno razpoložljivost policije. Šele takšni podatki pokažejo dejansko sposobnost policije za izvajanje svojih nalog.
Ne merimo tistega, kar je najpomembnejše
Na drugih področjih policija uspešnosti ne meri po številu pripravljenih dokumentov. Na področju prometne varnosti se spremlja število prometnih nesreč, mrtvih in poškodovanih. Na področju kriminalitete se uspešnost ocenjuje po rezultatih preiskav in stopnji preiskanosti kaznivih dejanj. Pri varovanju državne meje se spremljajo konkretni podatki o nedovoljenih prehodih meje in odkritih tihotapcih.
Zakaj bi bilo pri kadrovski stabilnosti drugače? Tudi na področju kadrov bi morali v ospredje postaviti rezultate. Med najpomembnejše kazalnike sodijo stopnja operativne razpoložljivosti policije, zasedenost delovnih mest ter gibanje kadrovske vrzeli.
Ko je policija kadre vzgajala sama
Minister za notranje zadeve Franci Matoz je pričakovano in odgovorno napovedal prenovo kadrovske in karierne politike. Država potrebuje čim prej zadostno število policistov. Ob tem velja upoštevati tudi izkušnje iz preteklosti.
Slovenska policija je desetletja zagotavljala kadre predvsem prek sistema srednješolskega kadetskega šolanja. Ta je omogočal zgodnje pridobivanje kandidatov, njihovo postopno strokovno oblikovanje ter dolgoročno načrtovanje kadrovskih potreb.
Kot nekdanji kadet menim, da je imel takšen sistem pomembne prednosti, ki jih tudi današnja policija potrebuje.
Minister Matoz je javno podprl možnost ponovne uvedbe srednješolske izobrazbe kot vstopnega pogoja za policijski poklic. To kaže na urgentnost kadrovske situacije, hkrati pa vzporedno odpira vprašanje, kako ob hitrejšem vključevanju kandidatov v policijski poklic ohraniti visoko raven strokovne usposobljenosti.
Dogodki zadnjih dni so ponovno pokazali zahtevnost policijskega poklica. Dva policista sta bila razorožena, tretjega pa je med opravljanjem nalog nekdo namerno zbil z vozilom in ga hudo telesno poškodoval.
Vprašanje zato ni, ali je treba nekdanji štiriletni kadetski model preprosto obuditi, temveč katere njegove rešitve bi bilo mogoče prilagoditi sodobnim razmeram. Ključno vprašanje ni, kako hitro pridobiti nove policiste, temveč kako dolgoročno zagotoviti zadostno število kakovostno usposobljenih policistov.
Čas za merljive cilje
Resolucija, usmeritve ministra ter srednjeročni in letni načrti policije bi morali poleg aktivnosti vsebovati tudi jasno določene merljive kadrovske cilje.
Državljanov ne zanima, koliko strategij je policija sprejela. Zanima jih, ali bo ob klicu na pomoč na voljo dovolj policistov.
Morda je zato čas, da se ob razpravah o novih strategijah začnemo spraševati predvsem o rezultatih. Ne koliko dokumentov smo pripravili, temveč koliko policistov smo pridobili. Ne koliko aktivnosti smo izvedli, temveč koliko patrulj imamo na terenu. In ne koliko ukrepov smo sprejeli, temveč ali je policija danes kadrovsko močnejša, kot je bila včeraj.
Dokler bomo merili predvsem administrativne aktivnosti, bomo kot rezultat dobivali aktivnosti. Ko bomo začeli meriti rezultate, bomo lahko zahtevali tudi odgovornost zanje.
Varnosti namreč ne zagotavljajo strategije. Zagotavljajo jo ljudje.
