Novi zakon o medijih prinaša kup rešitev, ki se v medijih sploh ne izpostavljajo, saj je histerija okrog spremenjene distribucije RTV-prispevka tako velika, da je praktično vsa skrajna levica na okopih – in kolesih.
Bojni kriki privilegirancev s Kolodvorske in njihovih političnih sopotnikov (ki »RTV ne dajo!«) so tako glasni, da vsak glas razuma, ki bi rad izpostavil napredne rešitve zakona, povsem preglasijo. Zato je prav, da jih – preden ugriznemo v kislo jabolko financiranja RTV − izpostavimo.
Nujne digitalne prilagoditve
Zakon sledi digitalni resničnosti današnjega časa. Prinaša prenovljene definicije medijev. Ne sklicuje se več na preživete definicije za posamezne vrste medijev, s čimer je zagotovljena tehnološka nevtralnost zakonskih rešitev. Nova definicija bo zajela nove oblike množičnih medijev na družbenih omrežjih, a ne tako ohlapno, da bi bila vsaka oblika javnega komuniciranja že medij. Digitalni izdajatelji so navdušeni!
Za izdajatelje se ukinja obveznost predhodnega vpisa v razvid medijev, ki danes predstavlja nepotrebno administrativno oviro. Razvid medijev ostaja le še evidenca podatkov. Večina neodvisnih novinarjev in urednikov spletnih portalov rešitev pozdravlja!
Koncentracije v medijih, ki kot rak na kosteh počasi razjedajo skelet slovenskega medijskega ustroja, bo od zdaj presojal edini organ, ki je za to pristojen – agencija za varstvo konkurence. Zdajšnja rešitev, ko je koncentracije presojalo ministrstvo, se je izkazala za neučinkovito.
Hkrati se ukinjajo zloglasne programske mreže, ki so radijskim tajkunom podeljevale licenco za ubijanje manjših lokalnih postaj
Predlagana je nova definicija slovenske glasbe, ki temelji na izvajanju v slovenskem jeziku oz. na produkciji oziroma izdaji glasbe v Republiki Sloveniji, če gre za inštrumentalne skladbe. S tem se promovira glasba v slovenskem jeziku, medtem ko se je po zdajšnji ureditvi zadeva izrodila do takšne mere, da se je za slovensko glasbo štela tudi srbska ali hrvaška glasba, ki so jo ustvarili slovenski producenti.
Zakon dokončno pravno razbija sprenevedanje operaterjev in ponudnikov televizijskega programa (predvsem ProPlus), ki so si zdajšnji 112. člen Zakona o medijih predstavljali tako, da so komercialni programi, kot sta Pop TV in Kanal A, del obvezne sheme – na tak način so do zdaj operaterji upravičevali dodatni strošek 3,5 evra za vsak paket (tudi osnovni), saj so končnim potrošnikom skupaj s ponudniki programov prodali zgodbo, da jih je pač treba obvezno plačevati, saj so del obvezne sheme.
Hkrati pa zakon operaterje, ki bodo zdaj razbremenjeni plačevanja 3,5 evra, ponudniku nalaga, da ta znesek vplačuje v sklad slovenske televizijske produkcije – koncept, ki bi lahko zgodovinsko oživil stagnirajočo slovensko produkcijo. Denar ne bo več šel lastnikom ProPlusa v davčno oazo na Bahame, ampak v nove slovenske vsebine, gledalcem pa ne bo treba več gledati le koprodukcijskih oddaj s tujimi licencami, neumnih Đurovih stvorov tipa Naša mala klinika in Košnikove gostilne iz časa mezozoika.
Pomanjkanje kriznega menedžmenta
A vse te rešitve so seveda irelevantne, saj vlada menda želi z zakonom uničiti nacionalno televizijo ali pa si jo vsaj podrediti. Rešitev, predlagana v zakonu, naj bi pomenila konec javnega zavoda RTV. Pa bo res?
Zasebne družbe so med koronakrizo izgubile trilijone evrov. Zdaj pa si predstavljajte, da bi direktor nadzornikom in delničarjem rekel naslednje: »Izgubili bomo 15 odstotkov prihodkov. Najbolje da družbo kar likvidiramo.« Najbrž bi nadzorniki takšnega direktorja naslednji dan odstavili in na njegovo mesto postavili človeka, ki razume, kaj pomeni krizni menedžment. No, Igor Kadunc, generalni direktor RTV Slovenija, je eden takšnih fatalistov. Trdi, da bo z javnim servisom RTV Slovenija konec, če ta izgubi 8 odstotkov, ki jih novi predlog zakona namenja STA (3 odstotke) ter drugim medijem (5 odstotkov), pa če bi javnemu servisu hkrati vzeli še oddajnike in zveze. Nadzorni svet bi ga najbrž že zdavnaj zamenjal, če bi ga lahko, a ker je nadzorni svet RTV Slovenija ena od svetovnih posebnosti, kjer ta ne more menjevati direktorjev, se jim lahko Kadunc iz stolčka le sladko krohota.
Lanski eksterni prihodki javnega zavoda RTV Slovenija so bili 122 milijonov evrov. Da si boste laže predstavljali številko 122.000.000 evrov: če bi bila RTV gospodarska družba, bi bila ena največjih v državi z daleč največjim deležem stabilnih, ustavno zagotovljenih (več o tem kasneje) prihodkov. Od tega le 13 milijonov iz naslova oglaševanja, kar 108 milijonov pa prispevate vi. Prispevate daleč največ denarja po glavi v Evropski uniji, za daleč največje število zaposlenih na javnem zavodu po glavi. Medtem ko so skozi zadnje desetletje drugi mediji odpuščali, racionalizirali in se prilagajali novi digitalni resničnosti, se je RTV debelila – zaposlili so kar 400 novih uslužbencev. Če bo zakon sprejet, bodo šli vsi na cesto! Le delovna sila stane 70 milijonov evrov! Če ne z uslužbenci, grozijo pa s krčenjem programa. Ukinjali se bodo regionalni centri! Manj bo kulture!
Zavajajoče apokaliptične napovedi
Ne verjemite temu apokaliptičnemu nakladanju! Nič od tega se ne more zgoditi. Če ministrstvo za kulturo ne bo moglo dokazati, da RTV Slovenija tudi z 8 odstotkov manj sredstev ne more preživeti, potem bo tak zakon avtomatsko padel na ustavnem sodišču. Ustavno sodišče je že davnega leta 2001 s kreativno uporabo 39. člena Ustave RS po hudo vprašljivo logiki ugotovilo, da zakonodajalec javnemu zavodu ne more odvzeti sredstev, če hkrati ne dokaže, da lahko zavod z neokrnjenim programom preživi tudi brez teh sredstev – kar je praktično nemogoče, saj ima RTV povsem proste roke pri definiranju tega, kaj opis njene javne službe dejansko obsega. Druga možnost je, da zakonodajalec pokaže, kako bo izgubljena sredstva nadomestil.
In veste, zakaj se RTV skupaj s svojo vojsko uporabnih idiotov tako obupno bori, da bi dokazal nezmožnost preživetja? Zato, ker dobro vedo, da bo ministrstvo tudi na ustavnem sodišču dokazalo, da ima preživetje RTV v svojih rokah. Vlada bo RTV Slovenija podarila najdragocenejše darilo na svetu, ki pa se ga socialistično misleči posamezniki najbolj otepajo. Darilo prostega trga!
Neomejene možnosti prostega trga
Nadomestilo za izpad javnih sredstev RTV Slovenija od 8 odstotkov RTV-prispevka se bo namreč zagotovilo s hkratno novelo zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah (ZavMS), s katero se bo za televizijske programe RTV Slovenija povečal dopustni obseg oglaševanja, tako da bo za RTV Slovenija veljala ista ureditev kot za zasebne oz. komercialne televizijske programe. Po konservativnih ocenah bo javni zavod tako ustvaril kar 10 milijonov evrov dodatnih prihodkov. Zdaj komercialni ProPlus obvladuje 80-odstotni delež oglasov. Prostor za oglase očitno obstaja. A trg oglasov je prosti trg. Oglaševalci bodo oglaševali tam, kjer so gledane oddaje. Da bi RTV Slovenija skrbela za gledanost svojih oddaj, pa je v Sloveniji svojevrstno bogokletstvo.
RTV namreč prebiva v posebni dimenziji skupaj z umetniki, nevladnimi organizacijami in posvečenimi novinarji – v dimenziji, kjer je pehanje za merljivim uspehom početje, ki se ne spodobi za javno posvečeno službo v imenu ljudstva. Zakon bo javnemu zavodu in njegovemu vodstvu – najbrž komaj na ustavnem postopku – dokazal, da se da gledanost in več oglaševalskega prostora pridobiti tudi s kakovostjo. Kakovost se prodaja. A potem bo moral zavod začeti delovati povsem drugače. In ravno tega jih je najbolj strah. Meritokracije. Boja na prostem trgu. Kar nenadoma bo postalo nesprejemljivo, če sta na Tarči dva predstavnika Socialnih demokratov – Matjaž Nemec in voditeljica Erika Žnidaršič. Oglaševalci bodo vedeli, da takšna oddaja prodaja oglase le polovici Slovenije.
Kot bo nesprejemljivo, da je njihov portal MMC ekstravaganca poveličevanja internacionalnih delavskih revolucij in demonizacije kapitala. Tam bodo oglaševali le proizvajalci izdelkov za reveže. Studio City pa bo morda dobil bratranca z imenom Studio Reality, pa bo javna hiša pobrala gledalce, hkrati pa oglaševalce tako na levi kot na desni.
Širok svetovni nazor se prodaja. In tega je RTV Slovenija najbolj strah. Tistih 8 odstotkov je drobiž. Tudi prodaja oddajnikov in zvez ni noben bavbav, saj se bodo hkrati znebili 84 visoko plačanih delavcev (2,4 milijona evrov) in obnove infrastrukture, ki jih je samo lani stala 910.000 evrov, pa tudi njihovi računovodski izkazi pravijo, da oddajniki niso ravno krava molznica. Ne, ne. Ne gre za denar. Gre za to, da bo zakon RTV Slovenija prisilil v meritokracijo. Prisiljeni se bodo potegovati za oglaševalce. Prisiljeni bodo iskati skupne sinergije z STA, ki jih bodo zdaj financirali (saj si portal MMC in STA že zdaj delita lep del člankov, davkoplačevalci pa plačujejo oboje, za dejansko iste članke). Če pa se državni mastodont ne bo dobro znašel na trgu, bo pač moral iskati sinergije od znotraj.
Vlada ne želi politično uravnotežiti RTV Slovenija, niti je ne želi narediti bolj pluralne. Želi jo narediti bolj prostotržno. Vreči jo želi v morje meritokracije, da se nauči plavati brez rešilnega jopiča, narejenega iz davkoplačevalskega denarja. Uravnoteženost, finančna vzdržnost in tudi pluralnost bodo nato prišle same od sebe.
Peter Truden
