Piše: Domen Mezeg
“Po vsem tem slišanem, smo se lahko tudi prepričali in je jasno, da tudi t. i. ugledni in tradicionalni mediji niso več to kar so bili. Na Slovenijo gledajo zviška, slovenskih razmer ne poznajo ali pa se jim ne ljubi poglobiti v to o čemer pišejo in v nekaterih primerih ni ostalo niti “n” od novinarstva. Poročajo v skladu z vnaprej pripravljeno agendo in so pri tem pripravljeni brezsramno poteptati osnovna načela novinarske in poročevalske etike, pri čemer niso pripravljeni slišati drugega mnenja, kar je osnova za objektivno poročanje, za aktivizem in navijaški žurnalizem, pač ne,” je tokrat dejal voditelj oddaje Igor Pirkovič.
Tokrat je v oddaji Na tretjem RTV Slovenija, novinar Igor Pirkovič uvodoma dejal: “V studiu pozdravljam ugledna poznavalca medijske, politične in družbene scene g. Miloša Čirića in dr. Matevža Tomšiča.” Ob tem je Pirkovič naznanil, da bo govora o slovenski in evropski medijski krajini, nekaj besed pa naj bi bilo namenjenih tudi napovedani Ustavni obtožbi. Ob tem je spomnil na nedavni prispevek nemške televizije ARD, ki je objavila prispevek o spoštovanju pravic medijev, o medijski krajini na Slovenskem ter o spoštovanju ustavno zajamčenih pravic v Sloveniji. Ob tem je Pirkovič poudaril, da so nekateri prispevek dojeli kot enostranski. Oglasil pa se je tudi novinar Bojan Požar, ki je presenečen ugotovil, da ga ni v tem prispevku, čeprav so ga “na dolgo in široko snemali”.
Ob tem je bil najprej predvajan posnetek, v katerem je Požar predstavil svojo izkušnjo z novinarjem nemške mreže ARD. “Bil sem povabljen na intervju. Dogovorili smo se glede termina. Na pogovor sem se odpeljal iz Maribora v Ljubljano in je trajal približno 30 minut. To je bilo v torek, objava prispevka je bila potem v sredo, 31. marca, v soboto pa si pogledam prispevek in vidim, da me niti za sekundo ni v njem,” je pojasnil Požar. Glede pogovora pa je dejal, da je imel že na snemanju slabe občutke. Videl je namreč, da novinarja odgovori na zastavljena vprašanja niso najbolj zadovoljila, kar je tudi pokazal s svojo izrazno mimiko ter podvprašanji. Ni pa si mislil, da bi šla zgodba lahko tako daleč, da bodo kompletnih 30 minut posnetka dejansko kar izbrisali.
Najprej se je novinar obrnil na Čirića, ob čemer je spomnil, da od blizu pozna družbeno-medijsko sceno ter pripomnil, da imamo v Sloveniji o njej svoje mnenje. “Očitno tudi nemška in zahodnoevropska medijska scena ni več to kar je bila, na kar kaže zanimiv primer, ki se je zgodil Bojanu Požarju.” “Mislim, da se je na celem svetu to spremenilo, in če berete analize kjerkoli po svetu, imate vsepovsod približno podobne probleme. To kar mi opažamo pri nas, ni popolnoma nič drugačno, kot kjerkoli drugje.” Vprašanje je samo, kako prenašamo in kaj prikazujemo. Ob tem je navedel, da ima pet zelo dobrih prijateljev, ki se imenujejo: zakaj, kako, kje, kdaj, s kom itd. Njih se poslužuje, ko mu kakšna stvar ni razumljiva oziroma zakaj bi nekdo nekaj počel, kako priti do informacij. In če te prijatelje vprašaš kakšno stvar, dobivaš zelo nenavadne odgovore.
“Pridigarjev” resnica ne zanima: oni skušajo druge zgolj prepričati v svoj prav
“Mišljenjske vzorce ljudi, je mogoče razdeliti na več delov: Eni so pridigarji. To pomeni, da oni poznajo resnico, ostale pa morajo samo še prepričati, da ji začnejo slediti. Potem imate tožilce. Oni imajo svoj “case” in tudi oni poznajo resnico in jo morda celo argumentirajo. Če vi pogledate to, kar se je zgodilo Bojanu – to je tipičen primer tega, da je nekdo imel resnico, Bojana v tej resnici ni bilo zraven, potemtakem, ta del zgodbe odvržemo stran,” je še pojasnil Čirić. Zato je takšna novinarska scena, ki že dolgo časa nima veze z novinarstvom. Novinar načeloma mora biti znanstvenik: On ima neko hipotezo, potem pa sprašuje in išče odgovore, da vidi ali se bo njegova hipoteza potrdila. Novinar ARD pa je deloval kot deluje pridigar. V nadaljevanju se je Pirkovič obrnil na Tomšiča. Izpostavil je, da se to dogaja pri nekem uglednem mediju. Zanimalo ga je koliko tega ugleda je dejansko še ostalo z ozirom na to, da ARD – nemška družba ni brez ugleda.
Novinarstvo se je v zahodnih medijih sprevrglo v politični aktivizem
“Kdor je prebral celoten članek na Požareportu, kjer je Požar opisal to izkušnjo, tukaj smo videli le neke manjše izseke, je izgubil vse iluzije o t. i. resnem, zahodnem novinarstvu -novinarstvu, ki naj bi ga gojili v uglednih zahodnih medijih. To, kar je bilo zame izjemno šokantno, ni samo to, da je imel novinar neko agendo, ampak to, kako slabo je bil pripravljen. Kot je zapisal Požar, novinar dejansko ni imel pojma o slovenski situaciji, čeprav gre za človeka, ki živi na Dunaju, se pravi tri ure vožnje proč od slovenske meje in menda ni poznal osnovnih dejstev,” je bil zgrožen Tomšič. V Slovenijo naj bi prišel povsem nepripravljen, kar kaže na izjemno degradacijo novinarskega poklica. Nekoč je novinar veljal za intelektualca. Imeti je moral neko široko izobrazbo, če je napravil nek intervju oziroma prispevek na neko temo, se je temeljito pripravil, preveril vsa dejstva, ki so mu bila na voljo in je moral stvar o kateri je pisal, izjemno dobro poznati. Sedaj pa je to nekaj rokohitrskega, saj je za novinarja dovolj, da ima neko agendo, uveljavlja neko ideologijo, dejstva pa so včasih celo moteča.
Tovrstni novinarji so postali nekakšna kombinacija med pridigarjem in agit propovcem. Gre za propagando. Posledica tega pa so vse te lažne novice, o katerih dominantni mediji tako radi govorijo in jih pripisujejo drugim, a dejansko so oni glavni generatorji teh lažnih novic. Pirkoviča je ob tem zanimalo, zakaj je navkljub nepoznavanju osnovnih političnih dejstev o Sloveniji, izločil sogovornika, ker ni ničesar kritičnega povedal o Janši. Čirič: “Deloma je na to vprašanje že odgovoril Bojan. Lani preko poletja, je BBC objavljal celotno serijo oddaj, kako delajo novinarji. Nekoč se je takšen članek sestavljal tudi po mesec dni ali še dlje, saj se je naredilo neko resno raziskavo, česar pa ni več.” Ob tem je Čirič povprašal več prijateljev kako je to videti v praksi. Informacije pridobivajo na takšen način, da pobrskajo po spletu oziroma poiščejo neke novinarje, še bolj pogosto pa gre za neke prijatelje, ki so mednarodno prepoznavni. Če bi se podobno zgodbo delalo na primer o Albaniji, o kateri vsi nekaj vemo, a vprašanje je, če dejansko poznamo njihov politični sistem, in če vemo kaj se tam dejansko dogaja … Potem pa za nas nekdo filtrira podatke …
Občutek, da se okoli Slovenije vrti ves svet, je lažen
“Mi imamo neko iluzijo, kaj so tuji mediji, tako kot smo imeli iluzijo o liberalizmu, ki je bil domala ideologija. Sedaj pa se skuša ustvariti žurnalizem kot ideologijo, kar pa seveda ni res.” Ob tem je Pirkovič opozoril na občutek, da se okoli Slovenije vrti svet, in da se pri nas teptajo človekove pravice. V slovenskih medijih se povzema navedbe tujih člankov, na primer The Economista, ali pa denimo Politica s katerim se je vse skupaj začelo. Za The Economista se ve, da je medij s tradicijo. Ve se tudi, da ministrstvo za kulturo pošilja ugovore na tuje medije, ki pa nikogar ne zanimajo. “Tudi mediji, ki imajo tradicijo so podvrženi tovrstnim negativnim trendom.” Ob tem je navedel primer, nekdaj uglednega New York Timesa, ko se je pred leti izkazalo, da si je nek njegov novinar dobesedno izmišljeval članke, podobna zgodba pa naj bi se zgodila tudi z Der Spieglom itd. Tomšič se je ob tem vprašal, kako je mogoče, da so bile takšne zgodbe lahko objavljene, čeprav so določeni ljudje vedeli, da si jih nekateri ljudje izmišljujejo. Ampak, ker sta novinarja objavljala to, kar je všečno vodjem teh medijev, so jima gledali skozi prste.
Pirkoviča pa je v nadaljevanju zanimalo, komu je v interesu vtis, ki ga dobimo zaradi pisanja tujih medijev. Tomšič je pojasnil, da gre za izvoz domačih političnih problemov oziroma zdrah v mednarodni prostor. Politična opcija, ki se dejansko ni mogla sprijazniti s tem, da ni več na oblasti, in ki je prepričana, da mora večno vladati, ne glede na volilni izid, je na takšen način izražala neke frustracije oziroma jih blažila. Se je pa stvar dobro poklopila z neko širšo situacijo v Evropi, z nekimi vedno bolj zaostrenimi razmerami. Ideološka polarizacija se izredno krepi. Poznamo nenehne napade na Poljsko in Madžarsko, ki so predvsem ideološko motivirani, ker te dve državi ne sledita nekakšni progresivistični ideološki agendi, kar je glavni razlog napadov, ne pa določene dejanske napake oziroma problematična dejanja njihovih vlad, aktualno slovensko vlado pa se enostavno pozicionira v ta kontekst. Posledično je nastal nek val, ki pa so ga sprožili domači igralci, obenem pa je progresivna evropska politika to tudi zagrabila.
ARD-jev novinar o slovenski politiki in medijih ni imel niti osnovnega znanja
Zatem je bila predvajana še ena izjava Požarja, ki je navedel, da je pri novinarju ARD-ja dobil občutek, da enostavno ničesar ne ve o Sloveniji glede medijev in politike, čeravno naj bi bil dopisnik ARD-ja za države jugovzhodne Evrope, torej balkanske države, kamor uvrščajo tudi Slovenijo. Takšen poročevalec pa dejansko tudi ne more ugotoviti ali se v Sloveniji dogaja nekaj dobrega oziroma slabega. Je pa morda res, da se v tujini o Sloveniji pišejo še kakšne druge zadeve v zvezi s premierjem Janšo, vendar pa nam tega slovenski mediji ne prenašajo. Ob tem je navedel množične aretacije, ki se dogajajo v Beogradu, v Srbiji in v povezavi s tem piše ogromno o Aleksandru Čeferinu, ki naj bi bil posredno vpleten v te mafijske zgodbe. Obenem so tu še dogajanja okoli Čeferina in Uefe v zvezi s spremembami evropskih nogometnih ligaških tekmovanj. O Čeferinu se poroča zelo negativno, ampak slovenski mediji tega nikakor ne preverijo in ne prenašajo v Slovenijo. Ustvarja se nek lažni občutek, da se v Evropi piše izključno o Janši.
Pirkoviča pa je v nadaljevanju zanimalo, kako bi Čirič podal korektno presojo položaja, stališča, zagotavljanja človekovih pravic, medijske svobode itd. “Kaj bi povedali nekomu, ki je pripravljen zapisati vaše besede, ki pa dejanskega stanja ne pozna preveč dobro?” “Mi moramo upoštevati, da se nahajamo v pandemiji. Druga stvar je: poglejte si lastništvo medijev in napravite resno analizo. Tretja stvar pa je: vprašajte se kakšne so posledice tega delovanja. Treba se je zavedati, da tujino briga za Slovenijo. Nekaj malega se kdo ukvarja z našo državo, ampak to je zanemarljivo.” Ob tem pa je opozoril še na to, kar mi pri nas doma povzročamo s tem: še dodatne prepire. Gre za igro v kateri vsi izgubljamo. Izgubljata tako pozicija kot tudi opozicija. Ko se ljudje prepirajo med seboj, si večina misli: pa kdo bo to poslušal in kdo se bo s tem ukvarjal. Posledično pa prenehajo verjeti komurkoli. V takšnih razmerah pa imajo moč lažne novice. Na eni in drugi strani obstajajo verniki, ki so v medsebojnem spopadu, v resnici pa so se ljudje tega naveličani. S tem pride do resne težave: ukvarjamo se z “bombicami”, namesto, da bi čas posvetili resnim, življenjskim zadevam. Treba je živeti.
Novinarji so vstopili v politični boj in postali del politike, ki se bori proti Janši
Voditelja oddaje pa je v nadaljevanju zanimalo ali obstaja vojna med mediji na eni strani in premierjem Janezom Janšo na drugi strani. Tomšič je ob tem izrazil prepričanje, da gre za nek pojav, ki ni nov, a se stopnjuje. Ob tem pa je Požar podal še svojo zadnjo oceno, ki jo je v bistvu podal že komentator Sebastjan Jeretič – da ne gre za medijsko vojno, ampak so novinarji postali sestavni del političnega boja oziroma so šli iz medijev na politični parket. “In to ni nobena medijska vojna proti Janši, ampak so mediji nek podaljšek, oziroma sestavni del politike. V resnici gre za politični spopad z Janezom Janšo, ker so mediji povsem slučajno večinsko v rokah tranzicijske levice in se uporabljajo kot sredstvo spopada z Janšo.” Ne gre za nobeno bitko medijev proti Janši in obratno – Janše proti medijem, marveč gre za nekakšne politične spopade, ker ima tranzicijska levica, trenutno opozicija, v rokah 90 odstotkov slovenskih medijev.
Gre za neko daljšo zgodbo negativnega odnosa med predsednikom vlade in dominantnimi mediji, kar sega že desetletja nazaj v preteklost, zatem pa so se stvari le še stopnjevale. Novinarji niso več nadzorniki demokracije, marveč politični igralci in nastopajo v politični agendi. Niso nek avtonomni igralec in so tisti, ki dejansko izvršujejo neko agendo zakulisnih centrov moči nekega tranzicijskega podzemlja, globoke države itd., torej tistih, ki bi želeli imeti oblast, a ne želijo nastopiti na volitvah, je še dejal Tomšič. Pirkovič pa je Čiriča vprašal, na kakšen način priti do objektivnih podatkov glede deleža posamezne opcije v medijskem prostoru. “Ključni problem je v tem, da nas ta ideološki boj ne pelje k nobeni rešitvi. Če se med seboj spopadeta krščanstvo in islam, kdo bo koga prepričal? Potrebno je najti neko sobivanje in pričeti razmišljati ali imajo prav eni ali drugi, ampak kako bomo bolje živeli in kako bomo gledalci oziroma poslušalci prejeli korektne informacije, da bomo znali ločiti kaj je informacija oziroma podatek in kaj je mnenje,” je še dejal Čirič.
Ključni odločevalci v evropski politiki so seznanjeni z dejanskim stanjem v slovenski politiki in medijih
Čirič je še prepričan, da je zelo smešno prav to, da so novinarji tudi komentatorji. Ko enkrat komentiraš izražaš tudi neko mero ideologije. Ko se nekdo enkrat definira, pa izgubi kredibilnost. Svet se spreminja izredno hitro, in če se ukvarjamo sami s seboj, ne moremo narediti tistega, kar je potrebno, da bi živeli bolje. Tomašič pa je poudaril, da so ključni odločevalci v evropski politiki seznanjeni z dejanskim stanjem pri nas in se ne opirajo na neka pristranska novinarska oziroma politična mnenja, se pa nekateri poslanci, kot je ideološko radikalna Sophie in’ t Veld, ki je radikalna levičarka, priključijo določeni agendi. Njej konkretno je blizu vse, kar nekdo piše zoper neko določeno konservativno vlado. Obenem pa obstaja dejstvo, da ne samo večine Evropejcev, ampak tudi Slovencev, ta stvar večinoma ne zanima. Tudi aktualna krizna situacija nam prinaša mnogo bolj resne probleme kot pa to, kaj nekateri mediji v tujini o nas pišejo. Pirkoviča pa je kljub temu zanimalo, ali so tovrstna pisanja, ki se bodo nadaljevala v eno ali drugo, smer še nedolžna, in sicer v času pred predsedovanjem Slovenije Svetu EU.
Cena cepiv je povsem irelevantna, vsak dan ko ne delamo namreč ogromno finančno izgubimo, izolacija pa nas ubija
“Naš največji interes bi moral biti, da se čimprej precepimo, cena cepiva pa je ob tem irelevantna, zato ker vsak dan ko ne delamo, finančno ogromno izgubimo, obenem pa je za človeka najhujša stvar ravno izolacija,” je izpostavil Čirič. Pirkovič se je dotaknil tudi propadlih scenarijev Kul koalicije, predvsem pa aktualnih namer gospodarskega ministra Zdravka Počivalška in njegove prihodnje politične usode oziroma morebitne vrnitve v parlament. Dotaknili so se tudi predčasnih volitev. Po mnenju Tomšiča bi z njimi najbolj profitiral Marjan Šarec s svoji stranko. Če bi bile v kratkem, bi še dobil svoj delež glasov, če pa bi bile redne, pa bi se takrat utegnil pojaviti še kakšen nov obraz in stranka bi utegnila ostati pred vrati parlamenta. Strankama SDS in Levici pa je glede tega verjetno precej vseeno. Poleg tega pa je SMC Počivalška tista, ki ji predčasne volitve zagotovo ne ustrezajo. Čirič: “Ubijalsko je, da se ne moremo družiti, in da bolnice ne delajo.”
