Piše: Dr. Metod Berlec
Pod vladavino levičarskih »svobodnjakov« gre Republika Slovenija v smer, s katero niti približno ne moremo biti zadovoljni. V smer vse manj demokratične, vse bolj totalitarne države. V smer mafijsko-balkanske kvazidržave, kar kaže dogajanje prejšnjega tedna; od povsem nekompetentnega vodenja države, zlorabe sodstva v politične namene, policijskega obračunavanja s protestniki pred celjskim sodiščem, enostranskega režimskega poročanja do mafijskega obračunavanja na obrobju Ljubljane. Ko smo leta 1991 zapustili vroč balkanski kotel, si niti približno nismo mislili, da bodo dobrih trideset let kasneje našo nacionalno državo obvladovali ljudje z balkansko mentaliteto, ki vidijo samo lastne interese in interese levičarskega »novega razreda«.
Večinoma gre za t. i. nove obraze, ki si domišljajo, da se je politična zgodovina začela z njimi, a kljub temu prisegajo na pridobitve prejšnjega totalitarnega sistema ter s tem dogodke in osebnosti tistega časa. Nedvomno je to posledica tega, da smo soočeni z »samorekrutacijo elit«, o čemer je v petdesetih letih prejšnjega stoletja pisal znani ameriški levičarski sociolog Charles Wright Mills. Obstaja namreč precej visoka verjetnost, da so otroci članov »elite sami rekrutirani na elitne položaje«. V našem primeru otroci in vnuki tistih, ki so v prejšnjem totalitarnem sistemu zasedali visoke, privilegirane položaje. Tipičen primer tega je predsednik vlade Robert Golob, ki je odrasel z zlato žlico v ustih, saj je njegov oče Valentin Golob med letoma 1976 in 2002 vodil Soške elektrarne. V politiko se je podal s korporacijske funkcije. Posledično se obnaša kot egomanijak, ki vidi samo sebe in izključno svoje interese. Slednje nedvomno drži tudi za predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič, ki brezsramno zlorablja poslovnik, krši parlamentarno prakso, zakone in ustavo ter se povsem neprimerno vede do poslancev opozicije. Zato v SDS in NSi predlagajo njeno razrešitev. Upravičeno kritični do sodne veje oblasti so bili prejšnji teden protestniki pred celjskim sodiščem, kjer se na politično montiranem sodnem procesu v zadevi Trenta sodi prvaku opozicije Janez Janši. Le kako bi imeli ljudje zaupanje v sodstvo, če najvišje sodišče v državi – vrhovno sodišče − vodi Miodrag Đorđević, ki za medije pozira s pištolo in se v prostem času na VIP nogometni tribuni pajdaši z razvpitim ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem. Temne sence so prejšnji teden padle še na delo policije oz. njene vodilne, saj so policisti v civilu v Celju obračunavali s protestniki, priseljenci albanske narodnosti v BTC bučno proslavljali s streljanjem v zrak, mafijci pa obračunavali med seboj. A da bo mera polna, se je še izkazalo, da je bil Senad Jušić na mesto generalnega direktorja policije po ugotovitvah upravnega sodišča imenovan na podlagi nezakonitega sklepa. A čisto po balkansko je sporočil, da ne namerava odstopiti. Pri tem ga je podprl notranji minister Boštjan Poklukar. Upravičeno je zato opozicija proti njemu vložila interpelacijo, saj živi v vzporednem svetu. Za retorični biser pa je poskrbela poslanka Gibanja Svoboda in predsednica odbora za pravosodje državnega zbora Lena Grgurevič (pred tem zaposlena na Okrožnem sodišču v Mariboru kot višja pravosodna svetovalka), ki je na tiskovni konferenci prostodušno priznala, da sodstvo »predstavlja enega stebrov naše oblasti«. »Brez tega svojega stebra levičarji ne bi nikoli zmagali na volitvah. Slovenija nima neodvisnega sodstva,« pa je to komentiral predsednik SDS Janez Janša, ki je množični protest v Celju označil kot začetek »upora proti krivosodju«, kar je v delirij spravilo vladajoče.
A vrnimo se k Millsu, ki je zavračal pogled, da imajo člani elite izredne lastnosti ali psihološke značilnosti, po katerih se razlikujejo od druge populacije. Namesto tega je sklepal, da je struktura institucij takšna, da imajo tisti na vrhu monopol nad močjo. Določene institucije naj bi pri tem igrale ključno vlogo; korporacije, vojska in zvezna oblast. No, v slovenskem primeru so to sodstvo, izvršna oblast in tisti del gospodarstva, ki je v državnih ali paradržavnih rokah. Ti tvorijo »elito moči«. Seveda gre pri nas za kvazielito. A Mills je ob tem ugotavljal, da je večina prebivalstva pasivna in nema množica, ki je »pod nadzorom elite moči«, ki jo ta podreja »sredstvom psihičnega upravljanja in manipulacije«. »Človeku iz množice, ki je izločen z oblastnih položajev, množična občila, ki jih usmerja elita moči, povedo, kaj naj misli, kaj naj čuti, kaj naj dela in na kaj naj upa.« Nezainteresiran za pomembnejša aktualna vprašanja je zaposlen s »svojim osebnim svetom dela, prostega časa, družine in soseščine«. »Osvobojena ljudskega nadzora si zato elita moči prizadeva za lastne interese – moč in samopoveličevanje.« Vam to zveni znano? V slovenskem primeru prav gotovo. Zato so pozivi k prebujenju zelo na mestu!
