10.8 C
Ljubljana
petek, 7 oktobra, 2022

Leto nore levice ter boj za oblast za vsako ceno

Piše: Peter Truden (Nova24tv)

Leto 2021 si bomo zapomnili kot leto, ko je politična realnost izstavila račun levičarski civilni družbi in gospodarskim interesnim združenjem, potem ko so več let pili na kredo novih obrazov. Po desetletju obrti postavljanja slamnatih voditeljev je negativna kadrovska selekcija končno začela kazati zobe.

Opozicijam po Evropski uniji je bila pandemija koronavirusne bolezni skriti zaveznik. Kritične zdravstvene razmere, ko so bile vlade prisiljene sprejemati nepriljubljene ukrepe, so se spremenile v večno vojno z virusom, ki jo je bilo piarovsko nemogoče dobiti. Sploh tam, kjer so bile na oblasti desne vlade, so skrajno leve organizacije, kot je Sorosova Open Society Foundations (OSF), trdile, da želijo oblastniki z ukrepi skozi stranska vrata vpeljati trajne avtoritarne ukrepe. Ne glede na to, da so se podobni ukrepi sprejemali po vsej Evropi, so levi think-tanki izpostavljali predvsem Madžarsko in Poljsko, zadnje čase pa še Slovenijo. Tudi globalno pandemija vladajočim ni prizanesla. Donald Trump je izgubil že dobljene volitve izključno zaradi pandemije.  Zadnje številke kažejo, da se priljubljenost niža celo novozelandskim laburistom in njihovi nedotakljivi svetnici Jacindi Arden, ki jo internacionalni socialisti po vsem svetu postavljajo za zgled vladanja v času pandemije, čeprav njihove karantene varujejo poklicni vojaki, njihove protestnike pa neusmiljeno pretepajo specialne policijske enote.

Narobe slovenski svet
Slovenija je še prav poseben primer, kjer bi bilo pričakovati, da bo opozicija močno povečala svojo priljubljenost. Večinski mediji so dejansko peta stranka opozicije. Pravosodje je prestreljeno s kadri Socialnih demokratov, celo na ustavnem sodišču je človek, ki je napovedal, da bo “tihi podpornik” takrat bistveno bolj leve Cerarjeve stranke.

Potemtakem bi človek pričakoval, da bo opozicijska Koalicija ustavnega loka že predlani, po prvih mesecih boja z boleznijo v anketah uživala skoraj ustavno večino. Zgodilo pa se je prav nasprotno. V nasprotju z evropskimi in globalnimi trendi je opozicija izgubljala podporo še hitreje kot vlada, ki je morala sprejemati nepriljubljene ukrepe. LMŠ je na poti v obskurnost po zgledu Zaresa. SAB je obrtna stranka ženske in njene kolegice, ki nikakor ne more preseči 5 odstotkov, čeprav je socialistična predsednica, ki se samorazglaša za liberalko, medijsko presunljivo zaščitena. Socialni demokrati, stranka komunistične kontinuitete, katere ideologija in nazori so blizu treh četrtin Slovencev, pa ne more prebiti tiste magične meje, ki bi jo postavila ob bok največji vladni stranki. Edina stranka, ki v takšnem stanju prosperira, je skrajna sestrična Socialnih demokratov, stranka Levica, ki ima v Sloveniji zacementirano podporo mladih šampanjsko socialističnih japijev z babičinimi stanovanji v središču Ljubljane, Pirana in Kopra. A to ni dovolj za naskok na oblast. Zato jim globoka država manično išče nov obraz, ki bi jih premaknil iz patpozicije političnega združenja levih skrajnežev. Kako jim je lahko tako katastrofalno spodletelo?

Izpraznjena destruktivnost
Koalicija KUL pač ni ponudila nič takega, kar bi aktiviralo volivce. Politika samo-da-ni-Janša ni več dovolj. Še posebej če je pospremljena s toksično destruktivnostjo. Opozicija je – kar je evropski unikum – želela zbombardirati prav vsak protikoronski ukrep vlade. Nasprotovanje ukrepom se je dogajalo bolj kot ne naglas in z odobravanjem večinskih medijev. Na primer pri zelo dobro financirani medijski akciji Socialnih demokratov proti maskam v šolah z deklico, ki z masko na obrazu žalostno stremi v kamero, ki se je pojavila na naslovnici obeh največjih medijev. Alenka Bratušek, ki ni želela namestiti aplikacije #OstaniZdrav, ker jo je bilo strah, da jo bo nadziral Hojs, je prav tako postala medijski hit tedna. Stranka LMŠ je šla celo tako daleč, da je javno napovedala, da cepljenja ne bo promovirala, saj to ni njihova naloga. Vse štiri stranke so še najbolj izrazito pokazale svoje barve bioterorističnih zarotnikov, ki želijo, da pandemija traja čim dlje, ko so za ustavnega sodnika podprle notoričnega anticepilca in covid skeptika Matjaža Teršaka.

Foto: STA

Prav tako so stranke KUL tudi v času hude pandemije ves čas podpirale nelegalne in nezakonite proteste, ki so razširjali virus. Protestov so se udeleževali celo predsedniki strank, lani pa so s svojo strankarsko in medijsko mašinerijo javno podprli dva večja protesta. Najprej 27. aprila na za SFRJ simbolični datum ustanovitve Osvobodilne fronte. Nato še drugega, 27.  maja 2021, kamor so poslali še svojo tiho vojsko – sindikate, ki so skupaj s socialističnimi strankami prišli protestirat proti višjim plačam. medtem ko so ljudje še vedno množično umirali v bolnišnicah in je stroka svarila pred druženjem večjih skupin.

Ko so se na pol odkrito borili, da bi pandemija koronavirusne bolezni trajala čim dlje, pa sami kot politično alternativno niso ponudili ničesar. Blitzkrieg interpelacij z bizarnimi obrazložitvami, polnimi očitkov, ki niso imeli nobene veze z resničnostjo, in ena najbolj škandaloznih nezaupnic v zgodovini države niso popolnoma nič spremenili dojemanja opozicije KUL kot kredibilnega nasprotnika vlade. Poskus nezaupnice Karla Erjavca, ki so ga zavrnili in s tem osramotili tudi lastne poslance (unikum v Evropski uniji), je bil simbol poskusov skupine ljudi brez idej, za katero je bilo jasno, da nima lastne volje ali politične identitete – saj vsak politični strateg ve, da je v času krize, ko vlada bije vojno, ki je ne more dobiti, najbolje ostati neviden in čakati na priložnost. V resnici je koalicija KUL zamudila veliko – najbrž neponovljivo – priložnost, da ostane tiho, ali kot pravi poslanec Polnar, priložnost, da dojame “estetiko tišine”. Janez Drnovšek je vedel, da mu priljubljenost raste, ko se ljudje o njem ne pogovarjajo. Jasno je, da se vsaj strategi Socialnih demokratov, tradicionalne stranke komunistične kontinuitete, tega dobro zavedajo, če že ne hobi projekti tipa SAB in LMŠ. A gverilske akcije, ki jim v resnici zbijajo priljubljenost, jasno kažejo, da nimajo svoje volje. So na avtopilotu, ki ga daljinsko upravlja nekdo drug. Kdo?

Generator sovraštva
Da bi odgovorili na to vprašanje, se moramo najprej vprašati, katera opozicija KUL je vodila splošni destruktivni etos, ki je zaznamoval obdobje od marca 2020. In odgovor je jasen. Stranka Levica. Stranka, za katero stojijo tako Milan Kučan, civilna družba marksističnih akademikov in Sorosovih milijonarskih NVO, kontinuiteta rdečih mafijskih direktorjev (spomnimo se sestankov z obsojenim tajkunom Kordežem) kot tudi tajkunski medijski konglomerat. Od sedmih interpelacij ministrov leta 2021 je kar tri predlagal Matej Tašner Vatovec oziroma stranka Levica. Teksti interpelacij so bili na moč podobni tistim iz propagandnih pamfletov, ki jih lansira ta stranka.

Foto: Posnetek zalsona

Poslanci DeSUS so bili lani šokirani, ko jih je Karl Erjavec začel siliti, naj odidejo iz koalicije, ki je naredila več za upokojence kot katerakoli vlada do zdaj. Niso razumeli, kaj se dogaja. Niso razumeli, da Karl Erjavec nima svoje volje. Tako kot je nimajo Socialni demokrati in obe stranki, imenovani po svojih ustanoviteljih. Vse te nesrečne stranke so orodje vzporednega mehanizma, ki z njimi upravlja iz ozadja in jih lahko pri priči ukine ali pahne v obskurnost, kot se je to zgodilo s stranko DeSUS. Leto nore levice je v resnici leto nore Levice ter konglomerata ideoloških in gospodarskih interesnih združenj, ki je začel gravitirati okrog nje. Vse druge stranke so le kolateralna škoda. Robert Golob pa že vnaprej ve, kaj ga čaka, če ne bo ubogljiv. Zato je že začel tam, kjer je politično pot končal Šarec. Pri bizarni, totalitarni napadalnosti in iracionalnih pozivih po hegemoniji sil skrajne levice. Zato je mogoče v letu 2022 pričakovati še več toksične retorike in razdvajanja.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine