Knovs je zanikala navedbe Karla Erjavca, ki je bil v času arbitražnega postopka zunanji minister, da sta ga dva operativca Sove podučila, da lahko komunicira po stacionarnih telefonskih linijah. Prav tako je Erjavec v funkciji zunanjega ministra na podlagi zakona o tajnih podatkov lahko dostopal do tajnih podatkov brez dovoljenja za dostop do njih, pristojna služba MZZ pa zanj ni izvedla usposabljanja. Poročilo prav tako ugotavlja, da slovenska agentka Simona Drenik ni upoštevala zakona o tajnih podatkih in pravilih, ki jim je bila zavezana kot vodja projektne enote za arbitražo. Da gre za nezavarovano telefonsko linijo, bi moral kot izkušen arbiter vedeti tudi slovenski arbiter Jernej Sekolec.
Komisija za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb je danes objavila javni del poročila, ki obsega 17 strani, sprejela pa ga je soglasno na seji minuli petek. Knovs ugotavlja, da je Simona Drenik opravila vsa potrebna izobraževanja in usposabljanja za tajne podatke, kar pomeni, da je bila seznanjena, da komunikacija tajnih in občutljivih podatkov po stacionarni telefonski liniji in nezaščiteni mednarodni liniji ni dovoljena. Poročilo navaja, da so pogovori Drenikove in slovenskega arbitra Jerneja Sokolca, ki so vsebovali tajne in občutljive podatke, potekali zunaj prostorov zunanjega ministrstva, brez kriptiranih telefonskih povezav in zunaj delovnega časa Drenikove ter tudi brez vednosti MZZ, predsednika vlade in Sove.
“S tem, ko sta komunicirala po nezaščiteni komunikaciji, agentka ni upoštevala zakona o tajnih podatkih, podzakonskih aktov in pravil, ki jim je bila zavezana kot vodja projektne skupine in predstavnica vlade” pred arbitražnim sodiščem, ugotavlja Knovs. Nacionalni preiskovalni urad se je s to zadevo že ukvarjal, vendar ni podal nobene kazenske ovadbe proti vpletenim osebam, saj da zanje ni bilo podlage. Po opravljenih preveritvah in zbranih obvestilih je novembra 2017 na okrožno državno tožilstvo v Ljubljani podal zgolj poročilo.
Neformalnih pogovorov ni bilo
Komisija je ugotovila tudi razhajanja med izjavami Drenikove in Sove glede njunega sodelovanja v času arbitražnega postopka. Medtem ko je Drenikova dejala, da je bilo njeno sodelovanje s pooblaščenimi osebami iz Sove formalno in neformalno, Sova vztraja, da neformalnih delovnih pogovorov z agentko ni bilo. “Vsi pogovori in sestanki, ki so potekali med njo in pooblaščenimi osebami Sove v obdobju arbitražnega postopka, so bili uradni in formalni ne glede na to, ali so bili v prostorih agencije ali izven nje,” piše v poročilu.
Knovs je sklenil, da pri delu projektne enote v nobenem segmentu ni šlo za razkorak med teorijo in prakso glede varnostnih zahtev ter glede finančnih in ostalih materialnih sredstev, kot je dejala Drenikova, saj so bila finančna sredstva, tehnična oprema in strokovna znanja za potrebe arbitražnega postopka vedno in v celoti zagotovljena.
“Strokovnjak” Sekolec po meri globoke države
Glede Sekolca v poročilu piše, da je bil že pred nastopom funkcije slovenskega arbitra izkušen arbiter z veliko prakse pravilih, povezanih z arbitražnim postopkom. “Vedel je, da mora biti ves čas odločanja povsem nepristranski in neodvisen od strank. Kljub temu je bil v kontaktih in razgovorih s slovensko agentko in to po nezaščiteni mednarodni telefonski liniji,” izpostavlja poročilo.
Knovs tudi meni, da odločitev za Sekolca, ki “ni strokovnjak za pomorsko in mednarodno javno pravo“, morda ni bila najboljša. “Na začetku tudi sam ni imel ambicij, da bi postal arbiter, razpolagal pa je z nekaterimi imeni za arbitra, ki jih je ponudil slovenski strani. Kot kaže, so ga po nekaj opravljenih razgovorih prepričali, da se prijavi na razpis za arbitra,” piše v poročilu.
Na laž postavljen Erjavec
Knovs je zanikala navedbe Karla Erjavca, ki je bil v času arbitražnega postopka zunanji minister, da sta ga dva operativca Sove podučila, da lahko komunicira po stacionarnih telefonskih linijah. Sova namreč ministra ni nikoli varnostno osveščala ne v prostorih agencije ne v prostorih MZZ, piše v poročilu. Ob tem izpostavlja, da je Erjavec v funkciji zunanjega ministra na podlagi zakona o tajnih podatkov lahko dostopal do tajnih podatkov brez dovoljenja za dostop do njih, pristojna služba MZZ pa zanj ni izvedla usposabljanja.
Knovs sklene, da je poročilo prispevek komisije k zagotavljanju večje varnosti na področju ravnanja s tajnimi in občutljivimi podatki ter za večjo osveščenost funkcionarjev in uradnikov, ki imajo dostop do njih. “Navedeni primer je hkrati poziv za razvijanje večje varnostne kulture vseh, ki imajo dostop do tajnih podatkov. Varnostna kultura je del splošne kulture posameznika, ki mu omogoča da prepozna metode, oblike in sredstva, ki ga ogrožajo, ter da prepozna vire ogrožanja ne glede na to, kje in kako se izkazujejo,” še poudarja komisija.
Peter Truden/Nova24TV
