Piše: Janez Janša
Akademski svet je nastal iz težnje po iskanju resnice preko preverjanja dejstev. Moto, vodilo harwardske univerze, zapisano ob ustanovitvi je Veritas, resnica. Moto univerze Yale je Svetloba in resnica. Tudi večina drugih uglednih ali nekoč uglednih univerz ima za svoj moto v ustanovnih aktih zapisano bodisi besedo resnica bodisi znanost ali oboje.
Nobena starejša univerza v svojem vodilu nima zapisanih občutkov. Akademski svet se je oblikoval z namenom iskanja resnice. Brez njega ne bi bilo moderne liberalne družbe (zahod, zahodna civilizacija). Kaj pa sploh so temeljne značilnosti liberalne in moderne družbe?
Niall Ferguson, zgodovinar iz Harwarda, je naštel šest značilnosti, ki so v preteklosti Zahod naredile vodilnega v svetu. To so konkurenca, znanstvena revolucija, osebna lastnina, sodobna medicina, potrošniška družba in delovna etika.
Gaad Sad, kanadski profesor in avtor sijajnih študij o dosežkih in stranpoteh zahodne civilizacije pa pravi, da sta bila ključna razloga za vodilnost zahodne civilizacije (1) pravica do razprave o katerikoli ideji oziroma svoboda govora in izražanja v povezavi z (2) znanstveno metodo testiranja konkurenčnih idej. Oboje je naredilo zahodno civilizacijo veliko, napredno, vodilno. Svoboda govora in svobodna znanost torej.
Vendar pa, kot ugotavlja Gad Saad v svoji študiji Parazitski um, v zadnjem času veliko znanih in pomembnih univerz na zahodu med naštevanjem svojih temeljnih vrednot oziroma vodil izpušča resnico in v ospredje postavlja socialno pravičnost, kulturno kompetentnost in raznolikost.
V svoje učne programe so v zadnjih desetletjih pospešeno vgrajevali vsebine, ki ustvarjajo umetna nasprotja med razmišljanjem in občutki, med razumom in čustvi. Pred težnjo po iskanju resnice se je postavila težnja po omejevanju njenih bolečih posledic.
Ljudje smo bitja razuma in čustev. Problem nastane, ko v posamezni situaciji uporabljamo napačen pristop. Ko nas čustva vodijo v situacijah, ko bi moral prevladati razum in obratno.
Zgodovina človeštva nesporno dokazuje, da so v naš genski zapis vtkani tako svoboda govora in iskanje resnice kot težnja po osebni svobodi in dostojanstvu. Prav tako etika meritokracije in intelektualna raznolikost. Od nekdaj smo občudovali tiste (ali/in jim bili zavistni), ki so ravnali bolje od nas ali znali več. Želeli smo jih posnemati. Vse našteto so tudi nesporni elementi razsvetljenstva. Posledično se na njihovi osnovi lahko oblikuje družba čimbolj enakih priložnosti, ki jo prepoznavamo kot pravično.
Družbo enakih priložnosti praktično brez izjem poznamo tudi kot bistveno bolj uspešno v zagotavljanju blaginje za neprimerljivo večjo množico v primerjavi z družbo, ki temelji na enakosti rezultatov. Ki v ospredje namesto meritokracije postavlja načela enakosti, vključevanja in različnosti. Na osnovi teh načel nastajajo le družbe enakosti rezultatov. Družbe nasprotja meritokracije oziroma nasprotje družbe enakih priložnosti.
Akademski svet zahodne civilizacije je v zadnjih desetletjih postal poseben ekosistem, ki je žal že dodobra obvladovan s progresivističnim, levičarskim, prebujenskim pristopom. S poudarjanjem enakosti rezultatov.
Proti znanstvene, proti razumske, iliberalne ideje kot so postmodernizem, radikalni feminizem, trans spolni aktivizem, socialni konstruktivizem, kulturni in moralni relativizem, politična korektnost in kultura manjšinskosti so kot metastaze razširili povsod. Te ideje uničujejo naše razumevanje stvarnosti, našo zdravo pamet. Praktično v celoti izhajajo iz levega spektra družbe. So orodja kulturnega marksizma. Ali druga pot do Marxove brezrazredne družbe. Preko kulturnega boja in osvojitve institucij namesto preko nasilne revolucije. Namenjene so razgradnji temeljev meščanske kapitalistične družbe, kot je dejal že Antonio Gramsci. Z ustvarjanjem prividov, ki se kažejo npr. v ravnanjih in trditvah:
– tudi nevidna umetnost je del umetnosti;
– razlike med spoloma so družbeni konstrukt;
– na določitev spola lahko vplivate s tem, kako otroka oblačite in kakšne igrače mu kupujete;
– tudi moški so lahko noseči,
– biološki moški, ki se počuti oziroma proglasi za žensko, lahko v športu tekmuje v ženskih kategorijah,
– resnica nas ne sme prizadeti,
– sem žrtev, ker mislim, da sem kakorkoli prikrajšan, torej sem v moralnem smislu nekaj več.
Univerze na zahodu so dodobra prežete s to miselnostjo prebujencev oziroma akademskih bojevnikov za socialno pravičnost. Svet delajo binaren. Ali ste plemenita žrtev ali pa ogaben fanatik. Zatiran manjšinec ali privilegiran beli človek. Progresivist ali fašist. Uvedena je nova oblika razrednega boja. Prebujenci na oblasti po tekočem traku ustanavljajo institucije, ki naj bi zatirane varovale pred zatiralci. Nastajajo varuhi take in drugačne enakosti. Nastajajo, za vaš denar, strateški sveti za boj proti sovražnemu govoru (za cenzuro svobode govora). Na posameznika v akademskem svetu se velikokrat vrši nevzdržen pritisk, da izbere stran. Prava stran je seveda tista, kjer lahko nekdo reče: Sem žrtev teh ali nekdanjih izkoriščevalcev, torej sem.
Tiste na drugi strani, ki takšno iracionalno prebujenstvo zavračajo, pa je treba najprej označiti, etiketirati in nato uničiti. Jih počistiti. Predpogoj za počiščenje in uničenje pa je utišanje. Je omejitev in ukinitev svobode govora in znanstvene svobode. Namesto bioloških virusov se iz prebujenskih akademskih krogov širijo slabe, parazitske ideje, ki uničujejo zgradbo razuma, svobode in dostojanstva posameznika.
Iz univerz se širijo v politiko, v industrijo zabave, v medije in v poslovni svet. Gre za uničevanje sposobnosti ljudi, da bi racionalno razmišljali. Gad Saad je to poimenoval za »Nojevski parazitski sindrom«. Za bolezen zmedenega razmišljanja, ki ljudem uničuje sposobnost prepoznavanja resnice tudi v tako očitnih primerih, kot je obstoj sonca ali obstoj dveh spolov.
Parazitskih prebujenskih idej ni možno opravičiti pred logiko niti z navajanjem druge skrajnosti, ki zanika evolucijo. Kajti nekdo, ki se norčuje iz poenostavljene verske dogme o nastanku sveta, češ da je v nasprotju z Darwinovo teorijo evolucije in istočasno trdi, da sta spola enaka – je sam s sabo v nasprotju, saj s to trditvijo neposredno zanika posledice evolucije, naravo samo oziroma nekaj – kar je za razliko od nastanka vesolja pred milijardami let danes povsem vidno, očitno dejstvo.
Razširjevalci nojevskega parazitskega sindroma uporabljajo širok nabor taktik, s katerimi ščitijo sebe in svoje ideje pred resnico. Ena od teh taktik je, da zavajajo z napačnim vzroki za pojave in dogodke. Najbolj razvpita je npr. trditev, da klimatske spremembe povzročajo terorizem, dočim naj bi ga politika odprtih meja preprečevala. Ali da množične ilegalne migracije bogatijo zahodno civilizacijo, kajti njena moč da izhaja iz raznolikosti in različnosti, kot javno trdijo levičarski politiki.
Karl Popper je takemu pristopu dejal “itelektualni terorizem”. Intelektualni terorizem pa je izjemno nevaren, kot nas je naučila zgodovina. Kajti: »Ta, ki vas lahko prepriča, da verjamete absurdom, vas lahko navede, da povzročite grozodejstva,” je dejal Voltaire.
Leta 2010 so na Nizozemskem politika Geerta Wildersa obsodili zaradi sovražnega govora, ker je kritiziral islam. V sodbi je pisalo, da ni važno, če je bil njegov opis situacije resničen, ampak ali je bil nezakonit. Izreči resnico je v zahodni družbi marsikje postalo nezakonito. To pa je značilnost totalitarne in ne liberalne družbe.
Kako se torej v akademskem svetu in drugod boriti zoper patogene, progresivistične ideje, ki nas vodijo v iracionalno temo?
“Samo boj z dejstvi, podatki in satiro je lahko uspešen”, lahko povzamemo Gad Saada v Parazitskem umu.
»Znanstvenik je svetu dolžan samo eno stvar in to je resnica, kot jo vidi oziroma prepoznava. Če resnica ni v skladu z globoko ukoreninjenimi vzorci, toliko slabše zanje. Taktičnost in diplomacija sta zaželeni v mednarodnih odnosih, v politiki, mogoče celo v poslu. Toda v znanosti je pomembna ena sama stvar in to so dejstva,« pravi Hans Eysenck.
Vse logično to z dejstvi, ampak mogoče je koga presenetilo, zakaj je omenjena tudi satira?
»Kjer je objektivna resnica, tam je satira,« pravi Wyndham Lewis. Po besedah Petra Sloterdijka pa je “resnica snov, ki lahko prenese norčevanje in zasmehovanje”. “Kar ne prenese satire, ni resnica.«
Satira je lakmus za ideje. Zato prebujenstvo satire ne prenese, zato jo skuša označiti za sovražni govor. Tisti, ki se še spominjamo obračunov nekdanje enopartijske oblasti v Sloveniji s satiričnim časopisom Pavliha, vemo, koga in zakaj satira moti. Ko se v Sloveniji zadnja leta vrstijo obsodbe zaradi t. i. sovražnega govora in ko se z glasovanjem vladne stranke, ki se imenuje Gibanje Svoboda, v slovenskem parlamentu jemlje beseda opozicijskim poslancem, ki citirajo ustavo, spoznavamo, kako daleč se je tudi pri nas razširil ta parazitski virus prebujenstva. Plodni humus je našel v ostankih in miselni zapuščini nekdanjega enopartijskega režima, v katerem je bilo iskanje resnice prav tako lahko nevarno.
Zato danes ni nič bolj pomembno, nasploh in še posebej v akademskem svetu, kot bitka za svobodo govora oziroma izražanja, svobodo vesti ter zavezanost znanosti, razumu in zdravi logiki napram raznim dogmam in konstruktom.
A za to bitko je potreben intelektualni pogum. Pogum, kot ga opredeli Aristotel v Nikomahovi etiki: “Pogum se nahaja v tistem prostoru med brezglavo nepremišljenostjo in strahopetnostjo.”
Pogum, o katerem govorimo, najdemo v besedah Martina Luthra: “Tu stojim…« Večina tu povedanega je posledica vpliva dogajanja pri nas in okoli nas, kot ga zaznavam ter kritične analitične in z dejstvi podkrepljene misli v delih Gada Saada, kot so Parazitski um, Sreča in Kako nalezljive ideje uničujejo zdravo pamet. Zato naj tudi zaključim z njegovimi besedami:
Vir: X
