“Imperij uporablja enkrat levo paradigmo, enkrat liberalno, enkrat desno, enkrat kapitalistično, enkrat socialistično. Vse, kar je treba, samo zato, da je treba. Enkrat preko zbornice, enkrat preko stranke, enkrat preko sodstva, enkrat preko medijev, samo zato, da se obdrži na oblasti. To je globoka država. To ni politična tvorba. To je mafija,” v pogovoru za Nova24TV razkriva umazano delovanje političnega ozadja predsednik največje parlamentarne stranke Janez Janša.
Ukrepi, kako se zoperstaviti in razgraditi sistem globoke države, so znani, trdi Janez Janša. “Zato, da se jo razgradi, ni potrebna vrsta ukrepov. Lani sem napisal študijo na to temo prvorazredni. Ukrepi so razdelani in tisti, ki to prebere, vidi, da to ni takšna znanost. Vzpostaviti je treba neko normalno stanje, tudi za najtežje probleme. Recimo v tem stanju v sodstvu. Obstajajo zelo enostavne rešitve, zaradi katerih ne potrebuješ velike spremembe zakonodaje, ker ta že obstaja.”
Gospod Janša, začniva z vladno krizo z zaposlitvijo prijateljice Marjana Šarca, neizročitev dokumentov Sove, odstop uprave Petrola. Odhod Levice iz opozicije v opozicijo. Svarilni toni Socialnih demokratov na kongresu. Marjanu Šarcu je potekel rok trajanja. Koliko časa bo takšna vlada vzdržala, če niti koalicijski partnerji ne želijo več sodelovati s Šarcem. Zdi se, da strici še niso pripravljeni na nove volitve?
Zagotovo niso samo strici pripravljeni, tudi volivci po mojem. Po dobrem letu od prejšnjih državnozborskih volitev niso ravno navdušeni, da bi šli spet na volišča, še posebej, ker so imeli po državnozborskih še lokalne volitve, pa evropske volitve, pa pred parlamentarnimi volitvami še predsedniške. Vse možne volitve na kupu. Verjetno ta utrujenost, volilna utrujenost traja. V zadnjem letu vlada, ki ni nič naredila, bistvo izkorišča to dejstvo, to željo po stabilnosti. Kot v časih Cerarjeve vlade, pa še kakšne prej, recimo Pahorjeve vlade. Kot glavni dosežek so navajali ravno to, da so stabilni. Ni volitev. Imamo neko stabilnost, ne pa to, kar so naredili oziroma kaj niso naredili dejansko. Če pogledamo to leto in še malo nazaj, katere zakone ali pa katere ukrepe. Sprejemali so neke neumnosti, ki jih je izsilila Levica. Nekaj rutinskih zadev, tudi kako dobro odločitev, recimo o repatriaciji naših rojakov iz Venezuele, ki pa ne vem, kje je sedaj v praksi. Vse je potihnilo.
Zanimivo v Velenju, Titotevem Velenju so pravli progresivni, zazrti v prihodnost. Se je slišalo podobne neumnosti, kot če bo vlada sprejemala desničarske politike, potem moramo Socialni demokrati razmisliti o tem, če želimo biti v taki vladi. Ne smemo biti v vladi zate vsako ceno, je rekla Fajonova. Bodo Šarca tedaj razglasili za desničarja. Bodo spet ponavljali, da je bila ta vlada neuspešna, ker je bila ta vlada premalo leva, premalo progresivna?
Za to stranko, ki je imela že veliko različnih imen v zadnjih desetletjih, je značilno to, da so vedno zraven, pa ničesar nič krivi. Tudi v Velenju so že 60 let na oblasti. Od prvega dne, ko to mesto obstaja, pa niso nič krivi. Oni so tisti, ki so tja pripeljali industrijo, ki jo sedaj kritizirajo in razglašajo neko zeleno paradigmo. Moram povedati, kateri svetovalec je tej stranki svetoval, da se razglasijo za zelene ravno v Velenju. To je približno tako, kot bi nek nemški politik šel v Auschwitz in bi razlagal o človekovih pravicah.
Pred dnevi sem naletel na zanimiv zapis režimskega, sedaj Petričevega trobila Delo. Tam so zapisali, da zdaj, ko je Levica šla iz opozicije v opozicijo, boste sedaj vi dobili priložnost sestaviti vlado. Namigovanje je bilo očitno, vendar ni šlo brez komentarja, da boste vlado sestavili le s strankami, katere se bojijo, da ne bodo prišle v parlament. Na Twitterju ste to ponudbo zavrnili. Scenarija iz leta 2011-2012 ne bo, na njihovo žalost očitno.
To diagnozo bi bilo potrebno dopolniti v tem smislu, da so v trenutni koaliciji samo stranke, vseh pet jih je, ki se bojijo volitev. Nekatere se bojijo, da bodo izpadle iz parlamenta, bojijo se jih vsi. Če se jih ne bi, potem je logično, da poišče dogovor, da se gre na predčasne volitve. Samo jaz tega namena ne vidim. V koaliciji so samo tisti, ki se volitev bojijo. Moram reči to. Za razliko od tega vzdušja, ki so ga ustvarili večinski mediji po tem odhodu Levice iz tega sporazuma. Levica je bila nadkoalicijska stranka v tem času, zdaj koalicijska nadkoalicijska stranka ni več. To dejstvo je spremenilo politično klimo in stanje v Sloveniji bolj kot so razlagali v osrednjih medijih, ki so zagovorniki t.i. stabilnosti s katere oni črpajo razne dotacije za svoje preživetje. Od zdaj naprej je nastopila faza konfliktov. Situacija, ki smo jo že videli v slovenski novejši politični zgodovini. Že v času Pahorjeve vlade.
Zanimivo, samo na kratko eno vprašanje. Govorim o tem, kaj je strankam koalicije v interesu. Pa vseeno, Levica. Sediš na kavi v Maxiju, pa mimo vkorakata Luka Mesec in Franc Križanič. Nekako ti mogoče potegne, od kod prihaja njihov način delovanja. Enako SMC, enako z Bratuškovo direktno povezana prek Jankoviča do ljudi, ki niso bili izvoljeni. Niti ne omenjam SD. Je ta vladna kriza vseeno le show. Predpriprava, ki jo še potrebujejo, da si spet nekaj novega izmislijo. V kratkem smo pri nas objavili članek 1992 umor, 1994 Depala vas, 2000 Bajuka in tako naprej afera za afero vse do Patrie in potem tudi zapora. Je to krak strank, ki v svojem jedru in so navezane na neke druge strukture, sploh razumeti kot njihove lastne interese ali pač so obvladane na tak način, da pripravijo prostor za nekaj novega. Spet.
Gre v bistvu za oboje. Predvsem pa gre za žalostno dejstvo v slovenski politiki. Predvsem v levem delu slovenske politike. Tukaj ni strank, ki bi bile suverene. V teh strankah ne odloča članstvo, kongresi in organi, ampak odločajo javnomnenjske raziskave, ki so velikokrat prilagojene temu, kar se pač želi izvedeti ali doseči. Odločajo ozadja globoke države, strici, tisti, ki so jih ustanovili. Zaradi tega stranke prihajajo in odhajajo. Zato so to stranke za en mandat z nekaj izjemami, kjer pa imajo druge težave, kot smo videli s tako imenovanimi socialnimi demokrati ali ekosocialisti oz. karkoli so se v Velenju že preimenovali. Kratkoročno gledano Levica dobiva iz tega konflikta. Nenazadnje, dva meseca so bili mediji polni Levice in gospoda Šarca. Tudi znotraj tega pola, ki ostaja v koaliciji, je pač Šarčeva stranka.
Tukaj se postavi vprašanje, kakšen zakompleksan ego mora nekdo imeti, da stranko poimenuje po sebi v 21. stoletju. Skratka, ta stranka ne izgublja toliko, kot izgublja DSUS, stranka Mira Ceraja, Zavezništvo naslednje stranke, ki se imenuje po predsednici. To ustvarja delitve znotraj koalicije. Dolgoročno od tega konflikta, v smislu povečanja ali krepitve volilne podpore, srednjeročno pridobiva samo Levica. Oni so to izračunali. Če bo vlada razpadla v bližnji prihodnosti, potem bodo ekstremni levi volivci tudi njih krivili za to. Ta izkupiček ne bo tako velik. Potrebno je upoštevati, da je v slovenskem volilnem telesu, žal na podlagi tega, kar je naredil Slavko Gaber, v slovenskem šolstvu s svojimi nasledniki, kakšnih deset odstotkov volilnega telesa, tako med profesorji kot med mladimi, ki verjamejo pot v boljšo prihodnost vodi preko ukrepov, ki jih spremljamo v Venezueli.
Pa poglejmo malo te ukrepe. Eno leto naokoli, malce več. Razen kadrovanja v velikih državnih podjetij, zaposlovanje ljubic in stopnjevanje represije nismo videli. Med tem je vaša stranka skušala reševati razmere. Vložili ste kopico zakonov, ki jih je koalicija zavrnila, ker baje parcialno urejajo področja. Dvig minimalnih invalidskih pokojnin, to je parcialno. Zagotovitev enakopravnega financiranja javnega programa v zasebnih šolah. To je spet parcialno, bomo spet cel zakon urejali. Bomo videli še v tem mandatu ali bo sistemsko, kot Milojkina reforma zakona o zdravniški službi in pacientovih pravicah v prejšnjem mandatu. Prvo bi naj bilo decembra, potem maja, potem pa ni bilo več vlade.
Če pogledamo iz statistike njenih ukrepov Šarčeve vlade, bi ugotovili, da je večina zakonov, ki so nekaj reševali, kot so ratifikacije mednarodnih pogodb, predlagala opozicija, Slovenska demokratska stranka, nekatere Nova Slovenija. Nekaterih sploh ne bi bilo, če ne bi nič predlagali. To se je zgodilo prvič v zgodovini, da imamo tako porazno, nesposobno vladno sestavo, da niti nekih temeljnih stvari ni sposobna speljati. Imajo pa tega napisanega v koalicijski pogodbi na stotine. Ne znajo pripravit. Hkrati nikoli nismo imeli tako glomaznega restriktivnega aparata, ki je vseeno take stvari sposoben napisat. Poleg tega plačujejo na stotine svetovalcev. Delajo isto, za kar plačujemo številne javne uslužbence. Od resnih stvari, ki jih je ta vlada vseeno prepoznala, za njih koristne v tem zakonodajnem postopku, smo nazadnje videli v zakonu o brezplačnem javnem prevozu za upokojence in nekatere druge kategorije. To smo predlagali večkrat doslej, vedno so zavrnili. Potem so sami predlagali isto. Sedaj se gospa Bratušek hvali s tem zakonom.
Mi smo zakon udejanjili v obliki zakona, ki jo je deloma Zvone Černač, ko je bil minister za infrastrukturo. Uvedli smo za dijake in druge kategorije. Zadnja dva tedna spremljamo igro absurdov, ko potem ukrepu Banke Slovenije, ki je omejila potrošniške in stanovanjske kredite. Predsednik vlade je izjavil, da naj banka za eno leto zamrzne ta ukrep in bodo v enem letu pripravili neki členov spremembe stanovanjskega zakona. Na podlagi katerega bo država uvedla jamstvo. Eno leto so hoteli zato ob 160 tisočih zaposlenih v javni upravi. Mi smo to pripravili čez noč. Ne gre za veliko znanost. Številne druge države imajo takšne sheme. To smo predstavili ob novinarski konferenci z daleč največjim obiskom v zadnjem letu. Ampak pomislite, v teh osrednjih medijih te teme ni bilo. Nacionalna televizija je tam imela številno ekipo. Ob tem ni bilo niti besede niti slike. Samo neka omemba v Odmevih. Zato, ker so pač to zadeve tudi tistim, ki bolj površno spremljajo dogajanje odpirajo oči. Zelo jasno se vidi, kaj je ta vlada pri takšnih korakih sposobna.
Pred oglasi sva se pogovarjala o politični stvarnosti, sedaj pa še o politični čarovniji. V Velenju so postkomunisti krvavo rdečo zvezdo čudežno spremenili v zeleno. To je pred njimi že spremenila Levica. Ekosocializem pravijo temu in nameravajo v zeleno vreči 30 milijard v naslednjih 10 letih. Danes vemo, da 30 milijard ne bo rešilo okolja, onesnaževanja, sploh pa ne na globalni ravni. Lahko pa vzdržuje levico na oblasti. Je to nek novi ekosocializem. Se pravi, še ena kraja ljudstva, da jih iskreno skrbi za okolje.
Bom zelo konkreten. Priljubljenost zelenih v nekaterih zahodnoevropskih državah je seveda premamila marsikoga na vzhodu, ki misli, da se bo dalo kar preslikat te vzorce in ponovit, kar so poskušali te isti v isti stranki, a z drugim imenom, delati pred prvimi večstrankarskimi volitvami že pred tridesetimi leti. Takrat se je partija nenadoma preimenovala v stranko demokratične prenove. Gre za isto stranko. Spremenila svojo barvo iz rdeče v evropsko. V naše barve. Se pravi v modro rumeno. Naenkrat so imeli plakate v modro rumeni barvi z geslom Evropa zdaj! Njihovi ključni ljudje so govorili, da je njihov program še vedno socializem s človeškim obrazom sicer Jugoslavije, hkrati pa so že na plakate dajali Evropo. To je bilo nekaj popolnoma iluzornega v tistem času. Kdo bo jemal resno Jugoslavijo z Miloševičem, JLA. S situacijo, ki je naravnost vodila v vojno v Evropo.
Ampak oni so to dajal na plakate., saj so se potem vrnili nazaj na rdečo. Neki podobnega je zdaj s to t.i. zeleno. Tukaj je potrebno povedati, da je na zahodu, v razvitem svetu, osveščenost ljudi v zvezi s tem, kaj pomeni čisto okolje, čist zrak, čista pitna voda, normalne življenjske razmere daleč največja v zgodovini. Vpliva na to, da ljudje nekoliko drugače gledajo na vse to. Na investicije. Ni važno samo to, da bodo nova delovna mesta, ampak da ne bo poslabšalo življenjskega okolja. Pozitivni premik. To velja posnemat. Se pravi, tudi na drugi strani Evrope, ki ponekod nima takšne razvojne izkušnje. Imamo pa drastične izkušnje s svinjanjem okolja. Spomnimo se, tisti starejši, kakšen zrak je bil v Ljubljani včasih ali pa kakšna Sava je tekla. Zdaj je rjava, včasih je bila črna, da ne govorim o Ljubljanici in številnih drugih slovenskih rekah ter o zraku. Kako se je goljufalo pri meritvah, ko smo konec 80- ih let ustanavljali prva ekološka društva, ki so se pričela s tem ukvarjat, pa jih je Udba spremljala kot kontra revolucijo. Zdaj je čas drugačen, generacije rastejo s tem zavedanjem, da je okolje vrednota. Seveda, nekateri na levi sceni prežeti s kulturnim marksizmom so temu hitro dodali še katastrofične napovedi, ki bi jih naj povzročile podnebne spremembe. Pridiga o tem, kako podnebne spremembe izključno povzroča človek, kar je popolnoma nedokazano. Podnebne spremembe se dogajajo v zgodovini tega planeta in se bodo tudi kasneje.
Koliko mi vplivamo na to, je veliko vprašanje. Dejstvo je, da vplivamo. Dejstvo je, da onesnaževanje okolja seveda vpliva delno tudi na podnebje. Mislim pa, da to vpliva bistveno manj kot so spremembe na Soncu oziroma stvari na katere človek ne more vplivati. Treba je to razumet in ne iz tega delati ideologije in fame in novih malikov, kot je Greta. Ampak socialisti so vedno znali to izkoriščat, vedno so znali pridigati o nečemu, kar je tako veliko, da se ne razume. Kar je daleč, kar ni možno normalnemu človeku takoj preveriti. To se skuša kombinirat. Nekod na zahodu to deluje, ampak ne v tej smeri, kot si želijo naši ekosocialisti. Na vzhodu pa tega praktično ni. Malo je še spomin, kar je rdeča barva pomenila v zvezi z okoljem. Več je bilo rdečih zastav na nekem objektu, bolj je tisti objekt svinjal okolje. V materialnem in v duhovnem ali pa kulturnem smislu. Tako, da iz te moke ne bo veliko kruha. Mogoče neka postranska korist v tem, da se tudi druge stranke sili v to, da bolj resno jemljejo okoljevarstvene teme, varovanja okolja. Samo to se običajno ne prične na velikih pompoznih kongresih, ampak v občinskih svetih, kjer konkretno odločajo o nekaterih zadevah vezanih na okolju.
Tudi Levica je imela tri leta zeleno zvezdo. Danes so spet pri rdeči. Ampak kongres SD, še nekaj trenutkov temu nameniva. Nekaj izven časa. Vse je bilo narobe. Začeli so s pesmijo 14. divizije, ki so dokazano uporabljali otroke za živi ščit pred Nemci. Nadaljevali so s poudarjanjem Titovega Velenja in govorili o ekologiji v mestu, kjer se je zaradi onesnaževanja med socializmom še danes rakava obolenja pojavljajo bistveno bolj pogosto.Sami ste omenili Zasavje, Mežico. Ob vsem tem pa so grmeli, “prihodnost bo progresivna ali pa je ne bo.” Nas more biti strah. Si res želimo progresivne prihodnosti?
To geslo je meni nekam znano iz totalitarnega režima. Prihodnost bo komunizem ali pa prihodnosti ne bo. V raznih variantah smo to slišali pa brali na raznih prospektih. Sicer pa se s to stranko preveč resno nima smisla ukvarjati. Vse na čemer gradijo, je zlagano. Od zgodovinske podlage do nove barve, kar so sami priznali. Tudi za rdečo pravijo, da ni rdeča, ker je zelena. Nekdo, ki tako laže o očitnih dejstvih ne zasluži resne obravnave. Zasluži pa takrat, ko ima oblast dvignjene obrvi, ker s takšnih zgrešenih ideologij so se rodili genocidi Hude jame in Srebrenice in podobna grozodejstva.
Poglejva še druge absurde, ki so povezani s to stranko, s katero, kot pravite, se nima smisla ukvarjati. Predsednik Državnega zbora Dejan Židan je sprejel levega hujskača in nestrpneža Domna Saviča in njegovih ubogih 200 podpisov proti sovraštvu, ki jih je zbiral cele mesece. Savič sicer lobira, da državna podjetja ne bi oglaševali v medijih, ki jih ne nadzoruje vlada. Ampak kakšen signal daje s tem Židan, ko sprejme tako radikalnega posameznika, brez vsake politične teže in se z njim pogovarja, kot da gre za nekega resnega aktivista, ki ga skrbi za stvari. Kakšen signal daje ostalim, praktično dvema milijonoma ljudi, ki živimo v državi, ki te peticije niso podpisali.
Še eno dejanje v tej plejadi sprevračanja in zlaganosti. Izhaja iz iste paradigme. Recimo, najbolj znan je ta Kidričev stavek : “Komunist ni nikoli krut. On je human tudi takrat, ko da streljat ljudi ali pa ko jih pobija.” Se pravi, če to prenesemo na Židanovo dejanje, bi lahko rekli “nekdo, ki je levičar, socialist, ki se ima za progresivca, je vedno strpen tudi če zmerja.“
Zelo zanimivo. Vsa pri financiranju medijev in ostalih medijskih imperijev v Sloveniji je zadnje leto Šarčeve vlade že od tistega, da nimajo kaj oglaševati. Zanimivo, če mogoče veste, ali pa se ljudje pogovarjajo o tem, kakšno je pa bistveno stanje v vodstvih teh firm. So državna podjetja ena večjih v Sloveniji in vseskozi so pod kontrolo politike. Videli smo odstop uprave Petrola, tudi drugje se dogajajo zamenjave. Je ta tema medijev res tako pomembna, da je dovoljen pritisk na upravo podjetja v državni lasti.
Dovoljeno je samo njim. Če bi to jaz izjavil, ko sem bil predsednik vlade, ali Andrej Bajuk ali Lojze Peterle. Križali bi ga, dokler se ne bi pokesal in šel v Canoso in rekel, da ta podjetja še bolj financirajo medije. Evropa bi se zganila, evropsko društvo novinarjev bi reagiralo. Ker pa gre za njih, je pa to dovoljeno. Stanje, kakršnega imamo v Sloveniji, ne bi obstajalo, če ne bi bilo dvojnih meril. Zlagana oblast je vedno samo možna na temelju dvojnih meril.
Čez tri dni od te oddaje se bo pričel sojenje v primeru Patria. A tokrat za sodnike in tožilce, ki so ta konstrukt pripeljali čez tri sodne instance vse do Ustavnega sodišča, ki je nato vse obsodbe razveljavilo. Danes ni več pravnikov, vsaj resnih ne, ki bi zastavili svojo ime in branit ta proces. Menite, da bo sodišče sposobno notranje refleksije in da tokrat bo vrana vrani izkljuvala oči. Menite, da bodo Barbara Klajnšek, Branko Masleša, Branka Zobec Hrastar, Ferlinc in ostali odgovarjali za svoje kršenje prava v vseh od vložitve obtožnega predloga naprej, k bi mora po dikciji Ustavnega sodišča zavržen, ne zavrnjen, zavržen.
Trdno sem prepričan, da bodo odgovarjali. Sem pa skoraj enako trdno prepričan, da se to ne bo zgodilo zdaj na prvi stopnji. Sodi sodnica, ki je že sodila pri odškodninski tožbi, ki jo je stranka vložila zaradi kraje volitev oz. oškodovanja, kjer je bilo vse dokazano. Pravzaprav pa ni sprejela nobenega dokaznega predloga. Gospa Metka Turk, nekoč Metka Turk Dejak je po naših informacijah tudi članica istega sodniškega društva kot sodniki, ki jim sodi. Se pravi, skupaj sedijo nekje, jaz dvomim, da bo vrana vrani izkljuvala oči. Vendar obstajajo tudi višje instance, predvsem Evropsko sodišče, kjer so že padale klofute slovenskemu sodstvu v podobnih zadevah.
Poleg tega v sodni praksi obstaja na desetine, na stotine primerov dosojanja odškodnin. Na primer gospodu Mišiču, zato ker so ga razrešili iz uprave Luke. Gospe, bivši informacijski pooblaščenki Musarjevi, ker ni bila imenovana za direktorico televizije. Ne vem, deset tisoč evrov, sto tisoč evrov. Nekemu kranjskemu podjetniku milijoni odškodnine, da je potem Krvavec kupil. Lahko na podlagi precej neke čudne situacije. Polno tega je, pa nobenega hrupa nikjer.
Če bo sodišče sledilo dokazom, ki so že na mizi. Omenili ste gospoda Maslešo, potem Branka Zobec Hrastar so tudi izgubili. Mislim, da je takrat sodil sodnik Radonjić. Tukaj je kar nekaj stvari, ki so se že zgodile na nižji stopnji, ki kažejo na to smer. Me pa zanima ena stvar. Omenili ste evropsko sodišče. Ponavadi v Sloveniji praksa za vse te svinjarije mislijo gospodje nikoli izvoljeni. Pride do Ustavnega sodišča. Potem pa le tam sedi, ki imajo nek renome v svetu, v Evropi. Žal opažamo, da danes na Ustavnem sodišču tudi sedijo ljudje, ki jim je popolnoma vseeno, če gre zadeva naprej do evropskega sodišča. Menite, da bo prišlo tako daleč v trenutni konstelaciji, da bo res morala na koncu odločati evropsko sodišče. To je lahko novih 10 let.
Toliko verjetno ne, ker tukaj gre za vprašanje poštenega sojenja. Na Evropsko sodišče se ne moreš niti pritožiti zaradi odškodnine same. Lahko pa se pritožiš zaradi nepoštenega sojenja in ta zadeva, tako kot je zastavljena, kaže na to, da gre natančno zato in te imajo določeno prednost. Posebej, ko gre za odmevne primere in še posebej zato, ker je tukaj neka, ki so obrodi vikende, ker to ni prvič, da takšen primer prihaja iz Slovenije v zvezi z nepoštenim sojenjem. Tega je polno pri nas. Na Evropskem sodišču je znano dejstvo, da v Sloveniji sodniki, kljub temu, da obstaja zakonska regulativa o krivičnem sojenju, ne odgovarjajo. V Sloveniji ni nobenega primera, kjer bi nekdo odgovarjal za krivično sojenje v nekih resnih zadevah. Dočim imajo vse ostale evropske države vrsto takšnih primerov. Slovenija ni moč postavljenega sistema, notranjega nadzora v sodstvu, kjer bi sodna veja oblasti bila sposobna sankcionirat tiste v svojih vrstah, ki krivično sodijo. Tukaj dejansko vrana vrani ne izkljuje oči. To je očitno dejstvo. Zaradi tega tovariši in tovarišice v tem primeru bodo odnesli tako kot mislijo.
Zanimivo, kot ste govorili sistemski problem. Tukaj pa dejansko obstaja sistemski problem. Osredotočiti se na primer Kangler in parlamentarne preiskovalke v tem primeru. Ustavno sodišče je že zaščitilo sodnike. Baje ne nosijo politični odgovornosti, samo kazensko in tako naprej. Tega ne more odločati Državni zbor. Zanimivo pa je, da je na drugi strani te premice sodnik Žirovnik, nekdanji agent UDBE, tudi uslužbenec Sove v času mandata Franca Kanglerja, ko je bil član KNOVS-a. S tem, da vemo, da dokumenti, ki so na voljo, tudi že med policijskim postopkom dogajale napake. Namerne oziroma nenamerne. Kako komentirate to odločitev Ustavnega sodišča, da zdaj zaščiti tukaj sodno vejo oblasti. In ali ste presenečeni, da niso zaščitili tožilcev. V bistvu so rekli, oni pa lahko odgovarjajo.
Za enkrat gre za začasno odredbo. Zdaj če bo to nek judikat, ki bo veljal, potem se bo prej ali slej postavilo vprašanje. Tista veja oblasti, ki je neposredno izvoljena od ljudstva, se pravi zakonodajna veja oblasti nima pravice nadzirati po nekih predpisanih poteh in tako naprej tudi drugih vej oblasti. Potem se tudi postavlja vprašanje, da sodna veja oblasti nima pravice nadzirati ali soditi zakonodajni veji oblasti. Delitev oblasti obstajajo po slovenski ustavi. Zelo težko si jo tolmačim na tako absurden način kot jo nekateri sedaj poizkušajo. Preiskovalna parlamentarna komisija ne sodi. Samo ugotavlja dejstva in na podlagi teh dejstev, če hoče, da je kdo procesiran, kaznovan, mora itak predat drugim organom. Tukaj gre enostavno zato, da poizkušajo preprečit, da bi se ugotavljala dejstva, da bi resnica prišla na dan. Ne gre za to, da bi parlament prevzemal funkcije sodne veje oblasti. Oni preprečujejo parlamentarno preiskavo tega primera. Zdaj, če bi imeli čisto vest, ne bi bilo niti ene besede o tem.
Podobne težave so bile pri žilnih opornicah, pri bančni luknji. Gospod Janša, zadnje in najtežje vprašanje. Policija je prepredena z nekdanjimi VISOV-ci, ki napredujejo na visoke pozicije. S poslušnimi kadri je prepredeno tožilstvo in sodstvo. Niti ne omenjamo medijev, nekateri napajajo z našim denarjem, drugi pa imajo sedeže v davčnih oazah. Koliko časa bo potrebno oziroma koliko zaporednih mandatov. Kako močna vlada, da bomo razgradili sisteme mafijskega režima in dokončno živeli demokracijo. Ker danes se ne ukvarjamo s politično komunistično levico v smislu njihovih izvoljenih voditeljev, ampak se ukvarjamo z imperijem, ki je ostal v ozadju.
Imperij uporablja enkrat levo paradigmo, enkrat liberalno, enkrat desno, enkrat kapitalistično, enkrat socialistično. Vse, kar je treba, samo zato, da je treba. Enkrat preko zbornice, enkrat preko stranke, enkrat preko sodstva, enkrat preko medijev, samo zato, da se obdrži na oblasti. To je globoka država. To ni politična tvorba. To je mafija. Zato, da se jo razgradi, je potrebno vrsto ukrepov. Lani sem napisal eno študijo na to temo prvorazredni. Ukrepi so razdelani in tisti, ki to prebere, vidi, da to ni takšna znanost. Vzpostaviti je treba neko normalno stanje in tudi za najtežje probleme.
Recimo o sodstvu. Obstajajo zelo enostavne rešitve zaradi katere ne potrebuješ velike spremembe zakonodaje, ker ta že obstaja. Zakon o sodniški službi je od leta 1994, t.i. Pučnikov amandma, kjer piše, da sodniki, ki so kršili človekove pravice, ko še ni bilo trajnega mandata, sploh ne smejo biti imenovani v trajni mandat. Na podlagi uveljavitve tega člena bo moral slovenski parlament na novo izvoliti 90 odstotkov vrhovnega sodišča, pa še v številnih drugih upravnih sferah ter slovenskem sodstvu. To dejstvo bi samo po sebi rešilo 70 procentov tega problema. Rešitve obstajajo, zato je potrebna trdna večina v Državnem zboru, ta pa je odvisna od volivcev in več volivcev kot bo spregledalo to stanje, bolj trdna bo ta večina na prihodnjih volitvah.
Luka Perš
