Piše: Gašper Blažič
Peter Jančič je v slovenskem medijskem prostoru znano ime. Kot izkušenega urednika in novinarja smo ga vprašali, kaj meni o predlogu novega medijskega zakona. Do njega je zelo kritičen.
Mariborčan Peter Jančič (1966) je v Sloveniji znan kot urednik svojega spletnega portala Spletni časopis. Po diplomi iz novinarstva na FDV se je leta 1991 zaposlil v ljubljanskem dopisništvu Večera, kjer je kasneje vodil notranjepolitično redakcijo. Leta 2006 je za krajši čas postal odgovorni urednik časopisa Delo, po letu 2007 pa je bil še deset let novinar omenjenega časopisa. V začetku je bil dejaven tudi v Društvu novinarjev Slovenije ter v novinarskem sindikatu, leta 2007 pa je bil med soustanovitelji Združenja novinarjev in publicistov. Več mandatov je bil tudi član programskega sveta RTV Slovenija. Leta 2017 je ustanovil Spletni časopis, med letoma 2020 in 2022 je bil urednik spletnega portala Siol.net. Leta 2017 je izdal knjigo »Fake News« – Lažnive novice.
Pravkar ste se vrnili z ministrstva za kulturo (pogovarjali smo se v petek, 10. januarja, dopoldne). Kakšna so občutja, ko vstopite v to ustanovo?
Na ministrstvu sem oddal vlogo za sofinanciranje na razpisu za pluralizacijo, ki bo verjetno zadnjič po starem zakonu. V novem zakonu cilj ne bo več pluralnost medijev, ampak financiranje lastnih medijev, zatiranje konkurence ter omejevanje svobode govora in medijev.
Prav s tega ministrstva namreč prihajajo najbolj nenavadne domislice. Od nevidnega dela do zakona o medijih.
Če nadaljujem: ob lanskem razpisu za pluralizacijo se nanj nisem prijavil, ker je isto ministrstvo že povsem arbitrarno zavrnilo mojo vlogo za pridobitev statusa organizacije javnega pomena. Prosil sem za obrazložitev, ker so mi dejali, da je medij, ki ga izdajam, neprofesionalen, pristranski. Čeprav naj bi o tem odločali strokovnjaki in sem jih večkrat prosil, mi niso bili pripravljeni pokazati utemeljitve tega mnenja. Odločil sem se, da s tem ministrstvom ne bom več sodeloval, ker je to nesmisel.
Novi zakon ukinja sklad za pluralizacijo.
Ne samo da ga ukinja, celo onemogoča, da bi za javni denar sploh lahko kandidirali manjši mediji, ker je po novem pogoj, da morajo biti v uredništvu redno zaposleni najmanj trije novinarji. Že ko so zakon v vladi pripravljali, sem opozarjal, da so te določbe diskriminatorne do malih izdajateljev in novih projektov na trgu.
Vseeno pa ste se zdaj spet odločili za kandidaturo za medijski sklad.
Pravzaprav z namenom, da me zavrnejo, zaprosil sem za minimalno vsoto. Naj ljudje vidijo, kako živijo majhni in neodvisni mediji zadnja leta. Od ljudi, ne od države.
Domnevam, da novi predlog zakona že dobro poznate.
Poznam tudi prejšnjega, prejšnjega so delali bolj SD, Levice še ni bilo, pripravljal ga je, vsaj v delu določb o zagotavljanju konkurence, celo Božo Zorko, nekdanji direktor Večera, kjer sem bil nekdaj zaposlen, kasneje pa je postal državni sekretar. Je pa treba pogledati širše. Novi zakon bo še dodatno privilegiral medije, ki so plačani od države ter lahko že z državnim denarjem pokrijejo plače novinarjev in še kaj. Vlada ogromno plačuje tudi svojim nevladnim organizacijam, da bi vplivale na medije. Navsezadnje te celo same izdajajo medijske vsebine. Tja gre na desetine milijonov evrov davkoplačevalskega denarja za različne projekte medija Oštro Anuške Delić, Mirovni inštitut in podobno. Gre pravzaprav za vzporedni mehanizem, kjer se razdeli ogromno denarja v primerih, ko gre za državne medije (RTV Slovenija, STA), medije v lasti državnih podjetij in državno plačane nevladnike. To uničuje trg, ker so tisti, ki niso plačani od države, v konkurenčno slabšem položaju in bodo po novem v še težjem položaju.
Ko omenjate STA: slednja dobiva denar za svoje delovanje od države, hkrati pa trži svoje izdelke, saj do člankov in fotografij denimo ne morete dostopati brezplačno. Ali ni to nelogično?
Saj je tudi računsko sodišče v zvezi s tem jasno povedalo, da to, kar imajo na STA sedaj, ni dobro urejeno, da bi morali ta sistem popraviti. A so sedanje vladajoče stranke nekoč na vso moč napadle tistega, ki je poskušal urediti normalno financiranje STA, to pa je bil Uroš Urbanija. Kar spomnite se, kako velik kraval v državi je bil, ker je nekdo hotel nekaj pošteno urediti, doživel pa je pogrom. Kljub temu pa mu je celo uspelo doseči, da so nekatere vsebine na portalu STA postale brezplačno dostopne vsem, ki dajemo denar, da te vsebine nastajajo. To je dosegel v dogovoru z direktorjem Igorjem Kaduncem, potem ko je direktorski položaj zapustil Bojan Veselinovič. Slednji je dandanes član strokovne skupine, ki pomaga ministrici Asti Vrečko presojati, kdo si zasluži status organizacije v javnem interesu, da mu lahko državljani namenijo del svoje dohodnine in lahko tudi sicer kandidira za javni denar. Prav ta komisija je pomagala zavrniti vlogo za moj medij, češ da ni strokoven in to.
In to kljub temu, da je sedaj direktor občinske uprave v Kranju?
Gre za povsem očitno politično odločanje, komu bodo dali in komu ne. Sorodnikom dajejo. Poznamo primere, ko so ministri morali odstopiti, ker se je pokazalo, da so javni denar na razpisih za nevladnike nakazovali celo podjetjem sorodnikov. To se še v komunizmu ni dogajalo!
Sprva se je zdelo, da bo opozicija zelo hrupno napadla predlog za zdaj še nesprejetega zakona. A kakor vidim danes na portalu Spletni časopis, ki ga urejate, se je na zakon zelo negativno odzval tudi urednik Dnevnika Miran Lesjak.
V resnici sem bil presenečen, da se mnogi iz velikih medijev, ki so vendarle kolikor toliko pametni ljudje, niso odzvali, ker to, kar je predlagano, gre prek vseh meja zdravega razuma. Že v preteklosti se je sicer posegalo v svobodo tiska, ampak tako dramatično še ne. Lesjak opozarja na nekaj pomembnih točk. Medijski zakon po novem vlogo tožilcev in sodišč dodeljuje kar vladnim inšpektorjem, in to na področju besed. Da bodo neki inšpektorji z ministrstva za kulturo presojali in preganjali vsebine v medijih. Če boš kaj ostrega napisal na račun vlade, te bodo obtožili, da širiš sovraštvo, naložili ogromno kazen in preprečili, da bi sploh še lahko kdaj kandidiral na javnih razpisih, kjer delijo davkoplačevalski denar. V zakonu so celo določbe, da lahko vlada direktno doseže umik vsebin iz medijev in sankcionira celo izjave posameznikov z družabnih omrežij in ostro finančno kaznuje. To je nezaslišano! Gre za poseg v ustavno zagotovljeno svobodo govora.
Vlada nas torej vrača globoko v preteklost.
Kot je dejal Bojan Požar, je ta zakon nekje na meji med fašizmom in putinizmom. Toda niti to ni točno, Putinu takega zakona ni treba pisati, ker ima že tako ali tako vse pod nadzorom. Pri nas pa so šli takšen zakon pisat, da bi si to zagotovili. Za zdaj vlada medijev še ne nadzoruje dovolj, bi lahko rekli. Prav je, da se je gospod Lesjak oglasil, preseneča pa me, zakaj molči denimo odgovorni urednik Dela in Slovenskih novic Bojan Budja. Ta dva dnevnika imata na trgu monopolni položaj po veljavnem zakonu. Novi predlog omejitve odpravlja. Dejansko bo olajšal možnosti biznisiranja levih tajkunov, ki obvladujejo večino tiska. Tudi Delo in Dnevnik. In zanje čisto naravnost načrtujejo finančne spodbude.
Ena najbolj razvpitih določb, tista o medijskih inšpektorjih, pravzaprav niti ni tako nova zamisel. Že pred petimi leti, v času Šarčeve vlade, so skušali prav prek tega preganjati sovražni govor.
Te inšpektorje so na neki način uvedli na Facebooku. Facebook umika določene vsebine. Ko sem objavil v Spletnem časopisu, da so na Primorskem ukinili izpostavo Moskovske državne, torej Putinove univerze, za katero je Cerarjeva vlada dala javni denar, in sem vprašal, kaj bo sedaj s to investicijo, so me napotili, naj vprašam Univerzo na Primorskem, češ da vlada nima nič s tem. Reklamiranje tega teksta je izginilo s Facebooka.
Toda Mark Zuckerberg, šef Facebooka, je sedaj te inšpektorje kakor ukinil.
Vlada ni lastnik medija, se pa vede, kot da bi bila lastnik in urednik vseh medijev, in poskuša arbitrarno določati, kaj sme biti objavljeno v medijih in kaj ne. In izrekati velikanske kazni, če bo objavljeno kaj napačnega. S tem bodo manjše medije, kot je denimo moj, lahko tudi uničili. To je hujše od sodišč. Na sodiščih ne bi izrekali tako visokih glob majhnim medijem za nepomembnosti. Facebook je zasebno podjetje, ki ima pravico urejati svoje vsebine. Tako ali drugače. Tu pa se v vlogi nadurednika vseh medijev pojavi ministrica Asta Vrečko z državnimi inšpektorji. Pa ne gre samo za omejevanje svoboda tiska, tudi za omejevanje svobode govora. Tudi za komentarje pod članki velja, da so za oblast problematični, prepovedali in finančno kaznovali bi objave neprimernih.
Če sem prav razumel, se oblast boji tudi odziva bralcev in bi tudi to omejili?
Tako. To celo ni novost. Denimo portal državnega Siol.net je že ukinil komentiranje člankov, odkar tam nisem več odgovorni urednik. Posledica strahu pred razpravami in odzivi ljudi, politikov in urednikov je, da se debate z domačih medijskih portalov selijo na družbena omrežja, ki so v lasti tujcev: X, Facebook, tik tok … To je neumnost. Najprej so leve vlade podjetja in banke razprodale tujcem, zdaj pa bi še javne razprave preselile na tuja družbena omrežja. Sam nisem omejeval pravice do odzivov in razprav ljudi kot urednik. Seveda pa smo skrbeli, da stvari niso šle čez rob. Za to so uredniki.
Lahko bi torej rekli, da so nas morda prej kuhali kot žabe, sedaj pa gredo prek vseh meja?
Preprosto ne razumem, kako je to lahko prišlo v parlamentarni postopek. Že ko so v vladi o tem razpravljali, sem opozoril, da je nezaslišano, kako predpisujejo način podpisovanja avtorjev člankov. Zdaj je bilo to urejeno na preprost način: če avtor ni znan, je za članek avtomatsko odgovoren urednik, ki je tako ali tako odgovoren za vse. Zdaj so to zapletli in določajo neka svoja dodatna pravila in denarne kazni za kršitve. Če hočejo imeti svoja posebna pravila, naj ustanovijo svoj medij in jih tam preizkušajo, ne pa da to vsiljujejo drugim. To je nezaslišano, kako si sploh drznejo kaj takega? Nobene svoboda tiska ni, če država vsiljuje nesmiselne omejitve in pravila in globe brez razlogov.
Pa bi lahko ustavno sodišče ustavilo to norost?
Zdaj smo šele na začetku postopkov. Zakon bo obravnaval državni zbor in ga verjetno sprejel. Upam, da bodo poslanci toliko pametni, da vseh neumnosti ne bodo sprejeli. Ustavno sodišče lahko poseže, šele ko je zakon že sprejet, ko že ima posledice, ki bodo slabe. To pomeni manj svobode in več strahu. Ustavno sodišče lahko tudi razveljavi le neustavno, ne pa tega, kar je neumno. Večino ustavnih sodnikov so povrh imenovali z leve, ena od ustavnih sodnic je nekdanja direktorica Mirovnega inštituta, ki je del pogona, ki se zavzema za omejitve svobode govora in državno discipliniranje medijev. Dogajanje z medijskim zakonom je nadaljevanje brutalne čistke na RTV Slovenija, kjer so vladajoči zamenjali celoten vrh, tudi uredniškega. Metali so celo novinarje na cesto. Ustavno sodnico z Mirovnega inštituta so na ustavnem sodišču sčasoma izločili iz sojenja zaradi vpletenosti. Sedaj to podrejanje z RTVS širijo še na druge medije.
Bo medijski zakon tudi ostreje posegal v satirična sporočila? Denimo zaradi naslovnice Demokracije, kar se ni zgodilo prvič?
Imate srečo, da še ne velja novi zakon. Sicer bi zdajle že kasirali brutalne kazni. Vsaj deset tisoč evrov. In o tem bi odločala politika in ne sodišča. Sodišče šele, če bi se pritožili.
Zakon je torej simptomatičen. Kaže neko politično kulturo.
Za zdaj je predlog še v parlamentu in tam lahko stvari tudi še poslabšajo. Kar spomnite se, kako so državni proračun koalicijski poslanci zadnji hip popravili tako, da so računskemu sodišču pa tudi državnemu svetu drastično zmanjšali sredstva, in to zato, ker so tam javno opozorili, da je Asta Vrečko mimo zakona dajala denar Svetlani Makarovič, za stavbo na Litijski pa Klemen Boštjančič milijone mimo zakona. Državni svet pa je zahteval preiskavo, zakaj je Robert Golob v preteklosti dajal denar podjetju Vesne Vuković. Ker je računsko sodišče ravnalo pošteno, jih je koalicija kaznovala z odvzemom denarja. In takšna logika je tudi pri medijskem zakonu.
Kako lahko denimo premier Golob glede omrežnin obrne ploščo, ne da bi se sploh kdo spotaknil ob to?
Zame je tu lahko problem celo osebni interes, ker ima premier podjetje, ki se ukvarja s prodajo elektrike iz sončne energije, in ni pripravljen pojasniti, koliko ga spremenjeni ceniki osebno zadenejo. Ko govorimo o financiranju medijev, je prikrival financiranje novinarjev, ki so delali za državni Siol, pozneje pa za Necenzurirano prek podjetja Vesne Vuković. Tega tudi novi medijski zakon ne ureja. In bodo še naprej harali.
Predčasne volitve – so sploh mogoče?
Predčasne volitve bodo v kar nekaj državah. Denimo v Nemčiji. Pomembnemu odstopu smo bili priča tudi v Kanadi. Pri nas se jih vladajoči bojijo. Zelo verjetno bi jih izgubili. A če bodo čakali, bo morda še slabše. Če prevlada ta ocena, so lahko predčasne volitve hitro tudi pri nas. A ni delo novinarjev, da bi šlogali iz kart. Bomo videli.
