Piše: Gašper Blažič
Prav v dneh, ko se spominjamo tragičnih dogodkov pred 80 leti, smo se pogovarjali z duhovnikom Janezom Turinekom, ki je v zadnjih letih župnijski vikar v Velenju.
V času, ko je bil še župnik na Senovem, je tam uredil t. i. Paviljon sočutja v spomin na žrtve komunizma. Velja za pronicljivega in pozornega opazovalca družbenega dogajanja.
Kar pa zadeva nezgrajeno cerkev v Velenju, lahko povem samo to, kar sem spremljal kot zunanji opazovalec. Prvotno naj bi bila posvečena sv. Barbari, zavetnici Velenja, kar je edina logična izbira za Velenje, saj je to zadnje še živo slovensko rudarsko mesto. Vendar je sv. Barbaro iz meni neznanih razlogov leta 1999 prehitel bl. Anton Martin Slomšek, ki dejansko bolj spada v Šoštanj, kjer so se njegovi starši spoznali. Na lokaciji v Velenju, kjer bi naj stala nova cerkev, danes stoji kovinski križ. Vendar je zgodovina pokazala, da očitno ni božja volja, da prav tam stoji cerkev. Če kje, Velenje potrebuje novo cerkev v samem središču mesta. V vsakem evropskem mestu je cerkev v središču. Ko bo Velenje postalo evropsko mesto, se bo to zgodilo.
Janez Turinek (foto: Polona Avanzo)
Kakor vidim, so nekatere stvari podobne temu, kar ste doživljali na Senovem. Tam je bila Titova cesta, tu v »Titovem« Velenju je Titov trg z velikim kipom.
Janez Turinek (foto: Polona Avanzo)
Vseeno pa so jo zavrnili.
Stanje je zelo podobno kot takrat v Egiptu, ko je Gospod zakrknil faraonovo srce, preden se je zgodila prva velika noč oz. Pasha in izraelski prehod čez Rdeče morje (prim. 2 Mz 12−14).
Se mi zdi, da se tudi premierju Robertu Golobu in njegovim dogaja isto.
Nekaj takšnega. Glede na to, da duhovniki ne prejemamo plače za svoje delo, bi vladni trditvi še kdo nasedel, ker tisto, kar je zastonj, pač ni nič vredno. Vaš medij lahko pripomore k temu, da ljudem sporoči preprosto resnico, da slovenski duhovniki ne prejemamo plače. Razen morda tistih nekaj, ki so zaposleni kot profesorji na teološki fakulteti, ali pa peščica, ki so zaposleni kot kurati v vojski, policiji … Drugi pa smo odvisni od dobrote ljudi. Pa nam kljub temu mečejo naprej, da nam država ves čas nekaj daje. V resnici pa nam plačuje 38 odstotkov najnižje osnove pokojninskega zavarovanja, to kar sicer dobi plačano vsak brezdomec, to je približno 104 evre na mesec. Ne prejemamo pa plač. A ta neresnica o nekih plačah iz vesolja se ves čas ponavlja.
Tako kot tista, da Cerkev ne plačuje davkov?
Sediva na primer v lepo obnovljeni kuhinji. Tudi tu je bilo treba izvajalcu plačati storitev skupaj z obračunanim DDV.
Seveda. Je pa res, da je še bolj kot obnovljena kuhinja pomembna obnovljena veroučna učilnica in obnovljena cerkev. Misijonska Cerkev se lahko pohvali, da ima ogromno število prostovoljcev. Recimo tistih, ki poučujejo verouk. Zelo pa podpiram, da duhovniki tudi poučujemo verouk. Ko so me nazadnje vprašali veroučenci, koliko zaslužim, da se toliko z njimi ukvarjam, sem enemu odgovoril, da ravno toliko, kot zasluži njegova mama, ko ga je rodila, in zdaj, ko ga vzgaja. Otrok je samo debelo pogledal. Veroučenci me kličejo z razlogom »oče Janez«.
Sliši se podobno kot v Slovenski Istri.
Da, ampak mi je všeč. Družba, v kateri živimo, kriči po očetu. Bogu sem izjemno hvaležen za vse očetovske duhovniške like, ki so postali navdih za moje duhovništvo. Ko je na velikonočni ponedeljek umrl papež Frančišek, sem imel zelo podoben občutek kot takrat, ko mi je umrl oče. Oče namreč blagoslavlja. Imam blagodejen spomin na svojega očeta, ki me je skupaj z brati, še posebej v mojem otroštvu, kar naprej blagoslavljal z blagoslovljeno vodo. V svet sem smel stopiti z očetovim blagoslovom, to je velika milost. Danes hodi po ulicah tega sveta množica mladih in malo manj mladih ljudi brez očetovega blagoslova. Človek lahko podari naprej samo tisto, kar je sam prejel.
Prav v času, ko se pogovarjava, se odvijajo tudi spominske slovesnosti ob koncu druge svetovne vojne in komunističnih pobojih. V Ljubljani je potekala spominska slovesnost »Ker smo ljudje«. V času, ko ste bili na Senovem, pa ste v tamkajšnjem župnišču uredili Paviljon sočutja.
Zelo rad spremljam nevladno organizacijo »Varuhi spomina« in sem tudi sam član tega gibanja. V Sloveniji se je namreč med drugo svetovno vojno in po njej zgodil rodomor, ki je bil nekako napovedan že leta 1917 na Portugalskem, v Fatimi. Nobena kaplja krvi in nobena solza ni bila zaman prelita. Del očetovega blagoslova je tudi ta, da me je kot otroka oče odpeljal v Kočevski rog, kjer je knjiga grofa Tolstoja »The minister and the massacres« upravičila svoj naslov Pred dnevi smo 90-letnemu Nikolaju Tolstoju v Ljubljani smeli seči v roko. Srečanje s človekom, ki je razkrinkal največji zločin 20. stoletja po 2. svetovni vojni na evropskih tleh, ki so ga na Vetrinjskem polju v današnji Avstriji skupaj zakrivili peščica Britancev, Stalinovi Sovjeti in Titovi Jugoslovani, daje slutiti, da se približujemo kot narod točki Resnice, ki nas bo osvobodila. Paviljon sočutja predstavlja imena žena, ki jih štejemo med žrtve komunističnega nasilja. Nastaja virtualno spominjanje teh žrtev pokolov, otroci berejo imena, kmalu bodo na kanalu YouTube kot slovenski Jad Vašem. Že tam na Senovem sem tiste, ki so živeli na rdečih okopih, opozarjal z imeni žensk. Na ženske in otroke se pač ne moreš spraviti v nobenem primeru. Rojen sem na svetovni dan boja proti nasilju nad ženskami, zato pomilujem vsakega posameznika in tudi vsako vojsko, ki se brez sramu spravlja na ženske in otroke. Praktično nihče od zagovornikov splava ne pomisli na to dimenzijo zla, ki ga današnja družba izvaja nad ženskami in otroki.
Janez Turinek (foto: Polona Avanzo)
Zanimivo, kajti imamo 55. člen ustave, ki to dopušča, a vseeno se pojavi nevladna organizacija, ki se »fajta« za bojda varen splav.
Meni je blizu 25. marec. Osmi marec je po pričevanju starejše generacije spomin na to, kako so ženske na različnih sindikalnih izletih in veselicah na ta dan množično poceni izgubljale svojo žensko čast. Kultura psov in mačkov ne more premagati kulture dojenčkov in malčkov.
Bi torej lahko ustanovili Zavod 25. marec?
Zavod 25. marec obstaja že v Svetem pismu, v Lukovem evangeliju (Lk 1, 26−76). Na omrežju X ga lahko že občasno zasledimo.
Nekje sem zasledil tudi tragično zgodbo vašega starega očeta, kar ste povezali z gostovanjem ukrajinskih beguncev. Ta zgodba me je zelo nagovorila, ker me spominja na tisto, ki sem jo opisal v svojem prispevku nove različice za slovenski nacionalni program.
Bog nam vsak dan daje priložnost, da vsem tistim, ki v nas mečejo »kamne«, za to vrnemo Kruh. To priložnost sem izkoristil ob izbruhu vojne v Ukrajini, da sem ob spominu na svojega dedka Franca, ki so ga med 2. svetovno vojno umorili ukrajinski vojaki, pod streho vzel ukrajinske begunce iz Buče.
Ob tem sem se spomnil tudi na duhovnika Izidorja Završnika, ki je bil žrtev nacizma.
Pomembno je, da ne ločujemo žrtev. V naši domovini je bilo ogromno takih, ki so bili v času vojne deportirani v različna taborišča smrti. Zato me je tudi zelo nagovoril leta 2016 obisk papeža Frančiška v Auschwitzu, kjer je umrla tudi moja stara teta redovnica, šolska sestra Cecilija Kurmanšek. Po slovenskem Kolbeju, kot imenujemo svetniškega kandidata Završnika, smo imenovali prvi šahovski turnir, saj je mučenec rad šahiral.
Nedavno smo dobili tudi novega Petrovega naslednika. Nekako ste slovo papeža Frančiška in prihod Leona XIV. pospremili z blagoslovom, ki ga sv. Frančišek Asiški izreče bratu Leonu. Gre za Aronov blagoslov iz Svetega pisma.
Papeža Frančiška sem vseskozi spremljal in sem bil navdušen nad njegovimi potezami, ker si je upal biti drugačen med Jezusovimi učenci. Velikokrat je doživljal napetosti v svojem domačem krogu ljudi kot Jezus v Nazaretu. Zato je bilo kdaj čutiti, da ga neverni bolje razumejo kot pa kristjani, ko si je prizadeval za mir in sožitje. Ni imel zastonj imena po sv. Frančišku Asiškem, ravno tako je slišal klic: »Frančišek, popravi mojo C(c)erkev, ki se podira!« Rad prebiram knjige o papežu Frančišku. Hvaležno smo na veliko noč prejeli njegov poslednji očetovski blagoslov. V Velenju so birmanci prejeli sveto birmo ravno tisto uro, ko so pokopavali papeža.
Kakšna pričakovanja imate od papeža Leona? Zdi se, da je stopil v nekoliko bolj ustaljene okvirje kot Frančišek, z imenom pa namiguje na Leona XIII., močno poduhovljenega borca za socialno pravičnost, ki je odklanjal totalitarne ideologije.
Najbolj me nagovarja to, da je papež Leon XIV. misijonar.
Kakor vidim, so bile prve besede novega papeža posvečene miru. Toda ne gre za mir, kakor ga daje svet.
Že samo ime Leon nas, kristjane, zelo nagovarja. Papež Leon I. Veliki je ubranil Rim pred Atilo. Tudi danes imamo podobne atile, ki rušijo mesta, enega imamo npr. v Moskvi. Vemo, da so Huni do tal porušili mesto Oglej, tedaj tretje največje mesto v cesarstvu, Rimu pa so zaradi Leva v Cerkvi prizanesli. Novi papež je velika mešanica kultur zahodne civilizacije, prihaja iz ZDA in ima v sebi romanske korenine. Gotovo pozna tudi razmere v Cerkvi na Slovenskem, v kateri nam bo pomagal postajati misijonska Cerkev.
Pričakujete, da bo papež Leon XIV. poenotil Cerkev? Zdi se, da je v zadnjih letih kar precej centrifugalnih sil …
Novi papež Leon je ponovil besede sv. Avguština: »Za vas sem škof, z vami sem kristjan.« Cerkev povezuje sv. Duh, ki je sam izbral novega rimskega škofa, kardinali so ga samo poiskali. Leon predstavlja paradoksalno rodovitnost Cerkve, to rodovitnost rose, ki napaja brez hrupa. Kristusova nevesta se raduje svojega Leva na sedežu apostola Petra.
