Piše: Bogdan Sajovic
Z nekdanjim predsednikom Državnega zbora Republike Slovenije in prejšnjim predsednikom Zbora za republiko, pisateljem in publicistom Francetom Cukjatijem smo se med drugim pogovarjali o delovanju Golobove vlade in državnega zbora, stanju v sodstvu, o slovenski medijski sceni, privilegiranih pokojninah in norostih prebujenske ideologije.
France Cukjati se je rodil leta 1943 v Šentgotardu pri Trojanah. Po končanem študiju gradbeništva je vstopil med jezuite. Študiral je filozofijo v Zagrebu in teologijo v Frankfurtu, kasneje pa, ko je zapustil jezuitsko skupnost, je doštudiral medicino v Ljubljani.
Sprva je kot splošni zdravnik deloval v obratnih ambulantah Litostroj in Iskra, nato pa v splošni ambulanti na Vrhniki, kjer je postal direktor Zdravstvenega doma, kasneje pa zasebni zdravnik koncesionar. Bil je tudi prvi generalni sekretar Slovenske zdravniške zbornice.
Leta 2000 je v času Bajukove vlade opravljal funkcijo državnega sekretarja za osnovno zdravstvo na Ministrstvu RS za zdravstvo.
Za poslanca je bil na listi Slovenske demokratske stranke prvič izvoljen leta 2000, nato pa še 2004 in 2008. V obdobju med letoma 2004 in 2008 je bil predsednik Državnega zbora Republike Slovenije, med 2008 in 2011 pa njegov podpredsednik. Bil je tudi predsednik sveta Slovenske demokratske stranke in predsednik Zbora za republiko.
Leta 2018 je izdal knjigo Slovenske podobe zla, v katerih je z različnih vidikov pojasnil izvor zla, njegove značilnosti in posledice ter nakazal pot osvoboditve človeka in družbe izpod ujetosti v zlo.
Gospod Cukjati, kako komentirate dosedanje delovanje in vse večje afere Golobove vlade?
Oh, pod Golobovo vlado smo pa deležni toliko načrtov, časovnic in obljub, pa tako malo uresničitev, da je vse to postalo ena sama komedija, če ne celo tragedija. Smo pa ob tem bombardirani z nepričakovanimi, nerazumljivimi, nelogičnimi udarci v smislu »šokterapije«, kot so bili »čiščenje janšistov«, »depolitizacija« RTV, »totalna vojna« z zdravniki, da ne govorim o množičnem preusmerjanju finančnih tokov od davkoplačevalske državne malhe k vrsti »prvorazrednih« uslužnih podpornikov aktualne oblasti. Zakulisno provladno omrežje se vse bolj spreminja v klasično koruptivno omrežje. Od razbohotenega števila ministrstev, ki razkošno zaposlujejo sorodnike, znance in pripadnike »novega« razreda, do prirejenih javnih razpisov in bogatega finančnega zasipavanja nevladnih organizacij oziroma »vladnih kolesarjev«.
Kako kot dolgoletni poslanec in predsednik državnega zbora ocenjujete vodenje sej v zdajšnjem sklicu in še posebej odnos vladajoče koalicije do opozicijskih poslancev?
Ozračje in razpravo v parlamentu ali na delovnem telesu vedno najbolj moti, če predsedujoči pozabi, da je predsednik vseh članov skupnosti in »enak med enakimi«. Ni naloga predsedujočega, da podrobno ali celo pristransko in žaljivo komentira nastope poslancev ter jih na dolgo in široko poučuje, kaj smejo in česa ne smejo govoriti, predvsem če so ti poduki namenjeni le kritiki opozicijskih poslancev. Tako pogostega, lahkotnega, prostaško nesramnega jemanja besede in izrekanja opominov nisem videl še v nobenem od prejšnjih mandatov.
Bi se strinjali, da predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič s svojim splošnim vedenjem in z izpadi škodi ugledu parlamenta?
No, mene nič ne moti, če kakšna priletna ženska poplesava v moški družbi in kaže svoja stegna in hlačke – tudi če so malo polulane, saj s tem morda kompenzira svoje podzavestne frustracije. Ne sodi pa to v parlament, ki naj bi bil od prvega dne prostor resnih razprav in razmislekov. To so funkcije, ki niso namenjene učenju, zorenju in uvajanju resnosti, ampak odgovornemu delu. Vedenje sedanje predsednice utemeljuje že staro pobudo za spremembo poslovnika državnega zbora, da bi za predsednika lahko kandidiral le poslanec, ki je že vsaj en mandat prej okusil parlamentarno življenje.
Kako bi ocenili slovensko medijsko sceno?
Trideset let po uradnem koncu komunističnega enoumja je slovenska informacijska scena še vedno zelo pristranska. Spomnim se, kako so mi jeseni 2007 kot predsedniku parlamenta novinarji prinesli peticijo proti cenzuri in političnim pritiskom na novinarje, ki jo je podpisalo 571 novinarjev oziroma uslužbencev osrednjih medijskih hiš v pričakovanju, da v parlamentu opravimo razpravo o omejevanju svobode govora. A ko sem jih vprašal, da če Janez Janša cenzurira vse te medijske hiše, kako to, da ga prav te hiše in ti »preganjani« novinarji tako usklajeno, vztrajno in »svobodno« blatijo, niso zahteve po razpravi nič več ponovili.
Kakšno je vaše mnenje o nedavno umaknjenem medijskem zakonu?
Oblast, ki ne zna vladati v demokratičnem okolju in ni zmožna voditi demokratičnih sistemov, hitro zapade v usodno zablodo, da bo uspešna šele takrat, ko bo obvladala vse podsisteme in s tem postala avtokratska, totalitarna. To pa ne more postati, če ne vzpostavi popolnega nadzora nad informacijo. Zato neprestano sanja, kako obvladovati ne le RTV in osrednje medijske hiše, ampak tudi vse digitalne vire informacij. Zato svoboda govora v Sloveniji še nikoli po osamosvojitvi ni bila tako ogrožena, kot je pod sedanjo vlado. A če ji bo uspelo ta pregon in cenzuro uzakoniti, bomo tudi naslednji vladi dali v roke zelo nevarno orožje. In če bo naslednja vlada prav tako »pogumna« v čiščenju »protijanšistov«, se sedanjemu vladajočemu razredu ne piše dobro. Sedanji snovalci medijske cenzure verjetno slutijo to nevarnost in so tudi temu primerno postali previdnejši.
Zakaj je po vaše nujen referendum o privilegiranih pokojninah?
Ker je ta zakon še en poskus trajne preusmeritve finančnega toka od državnih davkoplačevalskih sredstev k privilegirani eliti, ki jo v veliki meri samovoljno določa politika oziroma aktualni politiki. Vrednotni kriteriji, ki bi jih uporabila sedanja kulturna ministrica pri dodeljevanju privilegijev, pa res ne zbujajo zaupanja. Da smo si na jasnem. Nihče ne nasprotuje, da človeku, ki je kot življenjsko delo veliko storil za slovenski narod, zagotovimo primerno izredno pokojnino. Vendar naj takega nagrajenca potrdi državni zbor po javni razpravi. Da bomo davkoplačevalci vedeli, komu in zakaj plačujemo. Tudi pokojnino za predsednika države je državni zbor določil z zakonom. Nobena privilegirana pokojnina ne bi smela biti tajno dodeljena. Sistem dodeljevanja privilegiranih pokojnin, kot ga je uveljavil komunistični režim, sodi v krog politične korupcije.
Kako ocenjujete izrojeno umetnost, ki jo podpira vladajoča koalicija?
Eden osnovnih in v demokratičnem svetu postavljenih kriterijev umetnosti je doživeti in podati skrivnost človeka, življenja, sveta … tako, da prejemnik umetniškega sporočila to začuti, ne da bi potreboval posebno razlago. Dojenje otroka je bil vedno klasičen motiv najgloblje človeške lepote, predanosti in ljubezni, ki jo je umetnik prebujal v gledalcu, bralcu ali poslušalcu. Ali Pietà, trpljenje matere, ki ima svojega mrtvega sina v naročju, tako pogost motiv klasičnih umetnikov. V dojenju psa pa namesto umetnosti začutimo skrajno in ogabno degradacijo najbolj subtilne in lepe človečnosti. Tudi razkrečena naga telesa v izložbi Fotopuba niso umetnost. Gledalca le pretresejo in šokirajo, a če bi bilo to dovolj za umetniško stvaritev, potem bi tudi likvidatorjem, ki so po koncu vojne mučili in mesarili žrtve na Teharjah in v Hudi jami, morali priznati visoko umetniško stvaritev.
Pa še to. Če dojenje psa pomeni tako kulturno obogatitev slovenskega naroda, da si dojilja zasluži maksimalno dosmrtno pokojnino, potem se vprašam, ali kmečka mati, ki je rodila, vzgojila in narodu dala pet otrok, pet pokončnih državljanov, pet sposobnih delovnih ljudi … ali si ne zasluži vsaj minimalne pokojnine?! Ja! To je žalostna podoba slovenske realnosti.
Kako ocenjujete stanje v slovenskem sodstvu, še posebno sojenje v primeru »Trenta«?
Patria in Trenta. Neverjetno, kakšna mašinerija sodnega pregona se že ves čas ukvarja z Janezom Janšo. Koliko delovnih ur, dni, mesecev, let se tožilci, sodniki in sodni izvedenci ukvarjajo z neko fikcijo o ponudbi podkupnine in prodaji neke parcele. Naj nekdo izračuna, koliko je to doslej stalo državo oziroma nas, davkoplačevalce. Kako je vse to prizadelo Janšo in njegovo družino, si lahko le mislim. In kaj vse to pomeni za Slovenijo kot pravno državo?! Trenta je tako banalen in otročje očiten primer pohabljenega sodstva, da se še polpismeni ljudje držijo za glavo. Kot kapljica črnila umaže cel kozarec čiste vode, tako tudi takšni sodniki in takšni sodni postopki oblatijo celotno slovensko sodstvo. Niso vsi sodniki taki, a je takih dovolj tudi na odgovornih mestih, da zakulisna politika lahko nemoteno izvaja kriv sodni pregon političnega tekmeca. Nismo torej pravna država! Nismo! Naše sodstvo je še vedno pohabljeno. Še vedno v službi »avantgarde«, v službi oblasti, le da tokrat v službi zakulisne oblasti, tako imenovane globoke države. V prvih mandatih po osamosvojitvi smo imeli vsaj ustavno sodišče s hrbtenico in z odločnostjo graditi pravno državo, danes pa je celo ustavno sodišče izvor nezaupanja v slovensko sodstvo.
Kako ocenjujete izjavo dela vladne koalicije, da bi Slovenija obveznosti iz obrambnega sporazuma preprosto izigrala?
To je pričakovana reakcija levičarskih politikov, saj svoj politični uspeh gradijo predvsem na tem, kako z vse mogočimi obljubami, izmišljijami in lažmi nahecati, prevarati in izigrati svoje sogovorce. Pa ne le Bruselj in domačo opozicijo, ampak predvsem svoje državljane in davkoplačevalce. Mnogi smo se že navadili, da se ob vsakem novem zakonu, ki ga v parlament pošlje sedanja vlada, najprej vprašamo, kaj je v ozadju. Kakšni so pravzaprav nameni, ki v gradivu niso nikjer navedeni, jih pa slutimo ter prej ali slej tudi črno na belem odkrijemo. Prav zakoni, o katerih se pogovarjava, o cenzuri medijev, privilegiranih pokojninah in prepovedi zdravniškega dela so take vrste.
Evropa se v zadnjem času vse bolj obrača v desno, edino v Sloveniji se zdi, da se vse bolj vračamo k titoizmu. Kaj je po vaše vzrok za to?
V Sloveniji je antihumanistična ideologija predolgo obvladovala javno šolstvo in javne medije. Hkrati je tudi Slovenija zaplavala v civilizacijo, kjer imajo starši vse manj časa za otroke ali pa nam celo pred očmi razpadajo družine. In končno še digitalna ponudba preplavlja otrokove možgane z neskončno množico informacij, tako da je otrokov možganski razvoj vse bolj moten. Ni več časa za selekcijo in obdelavo informacij, za graditev in utrjevanje možganskih spominskih in asociacijskih poti … Ni pogojev in ni časa za razumsko in čustveno zorenje, ki zahteva čas in postopnost za razvoj »zdrave kmečke pameti«. V otrokovem plitvem možgansko-čustvenem okolju pa imajo snovalci javnega mnenja lahko delo. Čut za vrednote, ki jih je zgodovina že tisočkrat potrdila, izginja. Kot da je razvoj že prehitel sposobnost »Gaje«, starogrške boginje zemlje, ki naj bi postopoma vedno kompenzirala in popravljala napake, ki jih človek povzroča naravi. Tudi človeški naravi.
Morda pa nas »Gaja« ni povsem zapustila. V tem zmešanem svetu razogljičevanja in proste izbire spola se res vse pogosteje rojeva odpor do človekove bolestne samovolje in vse večje spoštovanje do zakonitosti narave, človeške narave in planeta »Zemlja«. Kljub vsem levičarskim prizadevanjem tudi med mladimi srečujemo vse več »zdrave kmečke pameti«. Tudi v Sloveniji. Od tod tudi levičarski strah prebujencev pred resnično svobodo govora, ob kateri lahko tudi drugi nagovorijo javnost.
Kako ocenjujete odnose med opozicijskimi strankami v Sloveniji?
Ob monolitni levičarski vladi, ki zajema vse leve in samo leve stranke, je vsa opozicija seveda desničarsko označena. A kot vse politične stranke se tudi desnosredinske trudijo za svoj obstoj in navzočnost v javnosti. In če pride med njimi do kakšnih spodrsljajev ali nesoglasij, jih vladni medijski stroj takoj pograbi, razgali, napihne in veselo razpihuje. To seveda pri nekaterih desnih nezrelih politikih pade na plodna tla. A tudi če se med vodstvi teh strank kaj zaiskri, pa opažamo med njihovimi volivci vse več pripravljenosti in želja po sodelovanju.
Je pa dinamika spora med desnimi strankami drugačna kot med levimi. Če leve stranke v primeru medsebojnih sporov povezuje in umirja skupna avtoriteta globoke države, pa je sodelovanje desnih strank vezano le na zrelost strankinih vodstev in njihovih volivcev. To je seveda težje, a dolgoročno edino perspektivno. Metoda prostovoljnega in zrelega sodelovanja je tudi edina pot do normalne vključevalne politike, ki jo Slovenija tako zelo potrebuje.
In za konec, kako bi po vaše lahko desnica dosegla zmago na prihodnjih državnozborskih volitvah?
Nisem volilni strateg ali informacijski strokovnjak. Vem pa, da je predvolilna propaganda, ki temelji na laži, prevari in sovraštvu lahko trenutno uspešna, dolgoročno pa nikakor. Razen če ima volilno telo spomin zlate ribice. In prepričan sem, da če bi katerakoli desnosredinska stranka gradila svoj uspeh na laži, prevari in sovraštvu do političnih tekmecev, bi izgubila še lastno članstvo in ostala praznih rok. Različne stranke izbirajo različne taktike, pač v skladu s kulturnim nivojem svojega članstva. Agenda, kot je »samo da ne bo Janša«, lahko deluje le v nazorsko primitivni publiki. Resna in nazorsko zrela desnica pa lahko pričakuje uspeh le v okolju, ki in ko preraste norosti sodobnih protinaravnih ideologij. In to se že dogaja. In zato se tudi evropska desnica krepi. Prej ali slej se bo tudi v Sloveniji. »Gaja« je še vedno živa!
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)
