4.1 C
Ljubljana
petek, 26 februarja, 2021

(INTERVJU) Dr. Ivan Štuhec: “Imamo situacijo, ko se rezultati na volitvah ne spoštujejo kot nekaj svetega”

Ob izidu pomembnega zbornika Zbora za republiko (in Celjske Mohorjeve družbe) Z lepilom na podplatih – Trideset let slovenske države smo se pogovarjali z njenim urednikom, teologom in publicistom dr. Ivanom Štuhecem.

 

Ivan Janez Štuhec se je rodil leta 1953 v Celju. Maturiral je na Gimnaziji Frana Miklošiča v Ljutomeru leta 1973. Na Teološki fakulteti v Ljubljani je diplomiral leta 1981, leto kasneje pa je bil posvečen v duhovnika. Podiplomski študij je nadaljeval na Univerzi »Gregoriana« v Rimu, kjer je leta 1985 magistriral iz moralne teologije, leta 1988 pa doktoriral. Izobraževal se je tudi drugje v tujini. Do upokojitve leta 2019 je bil profesor za področje moralne teologije in družbenega nauka Cerkve na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in na enoti v Mariboru. Leta 1997 je soustanovil Vzgojno-izobraževalni zavod Antona Martina Slomška v Mariboru. Od leta 2009 do 2019 je bil strokovni direktor Zavoda. Od leta 2019 pa rektor Vikariata Antona Martina Slomška. Med drugim je bil predsednik Mohorjeve družbe Celje, član pogajalske skupine za urejanje odnosov med državo in Cerkvijo in tajnik sinode Cerkve na Slovenskem. Je član komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci, drugič član programskega sveta RTV Slovenija, član Zbora za republiko, član Evropskega združenja katoliških teologov – sekcija za Slovenijo ter član več različnih mednarodnih združenj in uredništev.

DEMOKRACIJA: Gospod Štuhec, ste član Zbora za republiko. Kaj vas je pri Zboru za republiko motiviralo za izdajo zbornika z naslovom Z lepilom na podplatih – Trideset let slovenske države? Vaš zbornik me na neki način spominja na 57. številko Nove revije – Prispevki za slovenski nacionalni program iz leta 1987 pa 95. številko Nove revije – Samostojna Slovenija iz leta 1990 ali posebno številko Nove revije iz leta 2003 Evropski izziv …

ŠTUHEC: V nasprotju s 57. številke Nove revije, ki je postavljala zahteve za samostojno državo, je naš sedanji prispevek v zborniku predvsem analitično-kritične narave, kaj vse smo in česa nismo dosegli v tridesetih letih lastne države. Seveda pa vsaka kritična analiza že sama po sebi pokaže vse tisto, kar je pred nami in kar je treba postoriti v prihodnje. Samo stvarno soočenje s situacijo, v kateri smo, lahko pripomore k razvoju in napredku. Upam, da bo ta zbornik del tega. V tem smislu je tudi odraz naših razmišljanj in javnih pobud, ki jih člani Zbora za republiko izražamo posamično ali v skupnih izjavah in stališčih.

DEMOKRACIJA: Kdo vse je sodeloval pri pripravi tega zbornika? Kot urednik ste podpisani vi.

ŠTUHEC: Zbornik smo izdali skupaj z Mohorjevo družbo v Celju. Na njihovi strani je bila urednica gospa Saška Ocvirk. Meni so pomagali člani Zbora za republiko Jurij Pavel Emeršič in Lenart Rihar ter seveda predsednik France Cukjati. Sicer pa so sodelovali člani Zbora za republiko in drugi povabljeni avtorji. Žal pa nekateri predvideni niso mogli napisati svojih esejev, ker so prevzeli odgovorne funkcije v Vladi RS in seveda niso imeli več časa za pisanje.

DEMOKRACIJA: No, zanimiv je naslov kmjige. Kaj ste želeli z njim povedati?

ŠTUHEC: Naslov je nastal pri Mohorjevi družbi, predvidevam, da so tam staknile glave dame, ki so si izmislile zelo dober in poveden naslov. Beseda »zbornik« je že preveč zdrgnjena. Tudi ne pove nič o vsebini. Čeprav je res, da gre za zbor prispevkov. Ta naslov pa pove bistvo te knjige, ki je posvečena predvsem obletnici samostojne slovenske države. Z lepilom na podplatih je povedano točno to, kar večina avtorjev sporoča. Naredili smo pomembne korake v smeri samostojne in lastne države, a na naših čevljih je še veliko lepila iz prejšnjega totalitarnega komunističnega obdobja, ki nas ovira pri hoji naprej. Kdaj celo korak tako prilepi, da stopicamo ali gremo nazaj.

DEMOKRACIJA: No, naj se dotakneva posameznih področij, s katerimi se ukvarjate avtorji te knjige. Dr. Janko Kos in dr. Stane Granda opozarjata, da je ideja o samostojni Sloveniji med slovenskimi intelektualci tako v matični Sloveniji kot zamejstvu in po svetu že desetletja zorela …

ŠTUHEC: Da, to je eno od pomembnih sporočil njunih uvodnih prispevkov. Ideja o lastni in samostojni državi Sloveniji je stara več kot trideset ali štirideset let. Ključna figura na tej poti je teolog Lambert Ehrlich, ki so ga komunisti likvidirali na začetku druge svetovne vojne, akademik in zgodovinar Jože Pirjevec pa je pred nedavnim dejal, da bi ga tudi on likvidiral. V levo-libertarnem kulturnem prostoru so danes besni, če si kdo pripenja zasluge za samostojno Slovenijo, češ da smo zaslužni vsi. Ti kritiki so nam od druge svetovne vojne naprej dopovedovali in pripovedovali pravljice o njihovih zaslugah. To je bilo dovoljeno. Podoba naše narodne zgodovine je tako popolnoma popačena. Zgodovinska dejstva, ki jih danes na novo odkrivamo in ki so nesporna, govorijo popolnoma drugače. Idejo in prizadevanje ter osebne žrtve za lastno državo je treba videti v njeni celotni genezi, od konca osemnajstega stoletja do danes. Grandov prispevek je v tem smislu ključen.

DEMOKRACIJA: Kaj pa Kosov?

ŠTUHEC: Akademik Kos je svoj prispevek napisal prvi, tako da nam je vsem predstavljal referenčno točko. Kot uredniku se mi je zdelo pomembno, da imamo rdečo nit. Njegova izhodiščna teza je, da smo v osemdesetih letih bili priče dvema odporoma: odporu do beograjskega centralizma z elementi protislovenstva in odporu zoper jugoslovansko komunistično oblast. Ta dvojni odpor, ki pa ga nismo poosebljali vsi, ampak eni obojega, drugi samo enega od obeh, je terjal zgodovinski kompromis med Demosom in Komunistično partijo Slovenije. Ta kompromis je bil nujen za plebiscit, brez njega bi verjetno zamudili zgodovinsko priložnost za lastno državo. Hkrati pa je posledica tega kompromisa zavora za vzpostavljanje družbene uravnoteženosti na vseh ravneh naše družbe. Gospod Kos pa opozori še na dve, verjetno za prihodnost ključni stvari. Sodobno Evropo je preplavil metafizični nihilizem, ki jo potiska v globoko vrednotno krizo. In drugič, citiram: »demokracija, ki je utemeljevana na človekovih pravicah, za katere se več ne ve, koliko so zares naravne, koliko pa samo umetne«, se na globalni ravni oddaljuje od svojih korenin, ki so nesporno judovsko-krščanskega in razsvetljenskega izvora. V teh dveh tezah se skriva razmislek o naši prihodnosti.

DEMOKRACIJA: Brigadir Tone Krkovič se v zborniku ukvarja z nastankom Slovenske vojske, vojno za Slovenijo in njenim položajem po treh desetletjih. Kako gledate na sramotenje Slovenske vojske, ki smo mu priča v zadnjem času? In prizadevanjem, da bi bila naša vojska »gola in bosa« …

ŠTUHEC: Kot kristjan in katoličan sem definitivno proti vsakemu nasilju. Mi vojske in policije ne potrebujemo za to, da bi želeli koga napadati ali mu groziti in podobno. Tega tudi ni mogoče zaslediti v samem nastanku Slovenske vojske, o katerem piše brigadir Krkovič. Slovenska vojska je nastala izključno zaradi samoobrambe pred agresorsko jugoslovansko armado, ki so jo vodili generali vseh narodnosti, a vse bolj pod vplivom velikosrbske ideologije pod vodstvom Slobodana Miloševića. Če je kdo bil narodni izdajalec, so bili slovenski generali, ki niso pravočasno in zavestno zapustili JLA, ko so videli, da se ta uporablja za discipliniranje narodov v komunistični Jugoslaviji. Napadi na Slovensko vojsko prihajajo iz miselnega obzorja jugonostalgikov ali pa iz tistega metafizičnega nihilizma, o katerem govori akademik Kos.

Mi kot dvomilijonski narod nismo in ne bomo predstavljali nikoli ključne obrambne sile v sodobnem globalnem svetu. Prav pa je, da sodelujemo vsepovsod tam, kje lahko civilno prebivalstvo branimo pred agresorji vseh vrst. To je naša dolžnost in tudi naša dragocena izkušnja. Kritiki Slovenske vojske naj povedo, kje in kdaj je kakšna vojska po nekaj dneh brez zaslišanj in sodnih postopkov vojake spustila, da so odšli domov, kakor je to naredila naša vojska pred tridesetimi leti. In ljudem, ki so takrat vodili to vojsko, se danes očita, da so avtokrati in ne vem kaj. Da ne govorim o tem, da je pojem mirovništva popolnoma zlorabljen in da se za njim skrivajo anarhisti in totalitarci.

DEMOKRACIJA: Ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič v zborniku analizira ustavni razvoj Republike Slovenije. Očitno je, da imamo sodobno demokratično ustavo, a je nekateri še danes niso povsem ponotranjili, sprejeli za svojo!?

ŠTUHEC: Ustavni sodnik Jaklič v svojem prispevku zelo jasno definira svoje razumevanje človekovih pravic, ki ga vidi v »samovladavini človeka« kot ontološki temelj. Preprosto povedano, zanj je pravni red v službi človeka in ne obratno, kot je bil v preteklem sistemu, v službi tega sistema. To pa pomeni temeljni preobrat v pravni miselnosti in praksi. Prvi pogoj za takšno razumevanje pravnega reda pa je temu primerno oblikovanje volje, ali če hočete, kulture posameznika in skupnosti. Pogoj za to pa je pluralnost medijev in vzgojno-izobraževalnih ustanov ter drugačni kriteriji, kot veljajo sedaj, za imenovanje ustavnih sodnikov in doseganje najvišjih mogočih standardov Ustavnega sodišča. Verjetno mi ni treba našteti vseh v nebo vpijočih primerov slovenske sodne prakse, ki več kot očitno kažejo na lepilo na čevljih številnih, preštevilnih sodnikov v našem sodnem sistemu.

DEMOKRACIJA: V zborniku se ukvarjate tudi z vprašanjem, ali se je slovenska strankarska politika v prvih 30 letih izkazala za doraslo državniškim potrebam. No, v preteklih letih, ko smo bili priča poplavi t. i. novih obrazov, je bilo očitno da ne!?

ŠTUHEC: Aleš Maver, avtor prispevka na to temo, izhaja iz predpostavke, da brez večstrankarskega sistema ni demokracije. Naš slovenski položaj pa se od drugih nam sorodnih postkomunističnih demokracij razlikuje s treh vidikov. Najprej je naša zgodovina specifična, kar je treba upoštevati, drugič obstaja izrazito politično neravnovesje in tretjič je politično prevladujoča opcija, nekdanja partija s svojimi sateliti, izdelala posebno strategijo, kako ostati stalno na oblasti. Novi obrazi so del te strategije. Očitno se sedaj vračajo na stare obraze in na ljudi, ki so uspešni v globalnih organizacijah. Ena ključnih Mavrovih tez je, da se prizadevanja za suverenost niso nujno pokrivala z razgradnjo socialistične Slovenije. Smo pri izhodiščnem problemu, na katerega je opozoril akademik Kos.

DEMOKRACIJA: Dr. Dimitrij Rupel se v zborniku ukvarja z mednarodno uveljavitvijo Republike Slovenije in njeno zunanjo politiko danes s posebnim ozirom na Evropsko unijo. Kako vidite vi položaj Slovenije znotraj EU danes? In tudi ravnanje aktualne Janševe vlade v zvezi z njo, ki je predmet orkestriranih kritik slovenskih dominantnih medijev …

ŠTUHEC: Pri slovenskih dominantnih medijih dobim večkrat potrditev tega, da nimajo pojma o zunanji politiki. Zadnji primer tega so ponudili Odmevi na RTV Slovenija ob obisku Logarja v ZDA in Janše v Izraelu. To je bil šolski primer, kako se zunanja politika interpretira v luči notranje slovenske opozicijske drže. Večje neumnosti si težko predstavljam. Zunanja politika naše države bi morala biti vedno navzven v temeljih podobna. Ker pa je EU vedno bolj ideološko polarizirana, podobno kot ZDA, se seveda postavlja resno strateško vprašanje, s kom gremo tesno skupaj naprej, s kom ohlapno in s kom na kritični distanci. A žal takega razmisleka v Sloveniji ni in ga od nekaterih strankarskih veljakov, ki ne zanjo drugega kot mahati z rdečim prtom, na katerem je glava Janeza Janše, ne pričakujem. Tiste, ki pa se na zunanjo politiko po slovenski in ne ideološki plati kaj spoznajo, javnost v glavnem ignorira. Pismo predsednika vlade evropskim voditeljem je poteza suverenega politika, ki nima kompleksa manjvrednosti in ki ne klečeplazi pred dnevnopolitičnimi agendami evropske nove levice.

DEMOKRACIJA: No, ko sva pri medijih. Dr. Matevž Tomšič v zborniku analizira medijsko politiko in »avtonomno« odvisnost medijev. Vi ste programski svetnik RTV Slovenija. Kako komentirate dejstvo, da nacionalna televizija tako politično pristransko poroča, čeprav jo plačujemo vsi slovenski davkoplačevalci?

ŠTUHEC: Gospod Tomšič analizira medijsko krajino z dejstvi in s številkami. Zato ga tudi vedno manj vidimo, slišimo ali beremo v osrednjih medijih. Uzurpacija osemdeset odstotkov celotnega slovenskega medijskega prostora je ena od katastrof našega demokratičnega sistema, ki ne more biti demokratičen, če ni uravnotežene pluralnosti na medijskem področju. Te situacije Zahodna Evropa ne razume, za to nam levičarski komisarji kar naprej solijo pamet. Podobno kot nekatere druge medijske združbe po Evropi. Seveda pa je logično, da ima nekdanja novinarka Fajonova veliko poznanstev v Bruslju in lahko hitro zlobira svoje nekdanje novinarske in aktualne politične kolege. Te reakcije tujih novinarskih in drugih organizacij na našo medijsko sceno so tako prozorno izvožene iz Slovenije, da očitneje biti ne more. Doma pa ljudje padejo na finto, ja, v tujini ali v Bruslju tudi tako mislijo in vidijo. Te pravljice lahko prodajaš ljudem, ki nikoli niso bili in živeli v tujini in res ne vedo, kako se tem stvarem streže. Če bi starim demokratičnim državam v Evropi bilo to jasno pred tridesetimi leti, bi v nekdanjih komunističnih državah kapitalsko, kadrovsko in konceptualno pomagale vzpostaviti pluralno medijsko krajino, ne pa da se sedaj vsajajo nad Poljaki in Madžari, ki so zadevo vzeli v svoje roke in počistili z »lepilom«, zaradi česar so zdaj populisti in ne vem kakšni črni rački.

DEMOKRACIJA: Več prispevkov v zborniku je vezanih tudi na področje šolstva, znanosti in na številna druga področja. Očitno je, da želi postkomunistična nomenklatura ohraniti svoje monopole na številnih področjih …

ŠTUHEC: Absolutno, tako kot je na medijskem področju, je tudi na šolskem. Z enim samim ciljem − onemogočiti ljudem, da stvari pogledajo še s kakšne druge strani. Ohranjanje monopolov na podsistemih ali celo njihova krepitev v zadnjih dvajsetih letih je ena največjih cokel v naši državi.

DEMOKRACIJA: Kako pa gledate na aktualno politično situacijo, ko smo priča orkestriranim poskusom rušenja desnosredinske vlade s strani t. i. globoke države in njenih podizvajalcev?

ŠTUHEC: Tako, kot sem gledal pri vseh podobnih poskusih te vrste do sedaj. Mi imamo situacijo, ko se rezultati na volitvah ne spoštujejo kot nekaj svetega. Ne glede na vse medijske, sodne in druge pogrome, ki jih je že trideset let deležen zdajšnji predsednik vlade, on in njegova stranka ostajata najmočnejša v parlamentu. Zaradi tega dejstva si ozadje ali globoka država prizadeva, kako pri stranskih vratih priti na oblast. Ta stranska vrata so enkrat novi, enkrat stari obrazi. Spet kakšna korifeja, ki prihaja iz pomembne tuje institucije, ali pa domači lepotec ali lepotica, ob katerih omedli del volilnega telesa. Nesporno dejstvo je, da pri nas vlade ne postavlja parlament, ampak mediji. Po nekajtedenski neuspešni kandidaturi Damijana ga je Šarec poslal kot vegetarijanca na koline. Zakaj? Zato, ker je padla nova komanda; DeSUS z Erjavcem iz vlade pa imamo staro, že videno, nesposobno koalicijo. Tokrat ponujajo Erjavca kot predsednika vlade. In prav zaradi tega postajajo volitve vse bolj farsa, kar se odraža na volilni udeležbi. Te manipulacije so izključno zgodba stricev in tete iz ozadja ter njihovih medijskih trobil.

DEMOKRACIJA: Naj se proti koncu vrneva k zborniku. V njem ste poleg uvodne Spremne besede napisali še prispevek Verska svoboda in Katoliška cerkev v Sloveniji. V njem ste med drugim zapisali: »Krščanstvo je v družbenem smislu uspelo uveljaviti človekovo dostojanstvo in posledično človekove pravice. Brez krščanstva se ne da razumeti ne Evrope in ne Slovenije. Kdor to zanika in izpodkopava, ruši temelje civilizacije, na katerih stojimo in pademo.« Smo morda tudi zaradi tega priča sistematičnemu rušenju moralnega ugleda Katoliške cerkve?

ŠTUHEC: Gotovo, saj medijem in politiki ni glavna skrb svetost Cerkve, da bi jo zaradi tega radi očistili. Pri čiščenju cerkvenega templja mediji sodelujejo s popolnoma politične perspektive. Samo vzemimo primere spolnih deliktov. Ali je katera druga pomemba sfera tako na udaru kot Katoliška cerkev? Recimo področje kulture ali izobraževanja, kjer je spolnih zlorab na klaftre. Zakaj pa se tam ne lotijo zadev s podobno ihto? Ker to ni v politični agendi! Seveda slišim ugovor, ja, Cerkev želi biti moralna avtoriteta, zato jo je treba strože presojati. S tem nima težav, res je, a moralne avtoritete so tudi učitelji, profesorji, zdravniki, novinarji itd. Danes celo bistveno večje kot mi, duhovniki. A njihovih imen in priimkov ne boste videli nabitih na medijskih vratih tolikokrat kot duhovniških. In to tudi ljudi, ki so bili po krivem obtoženi in pravnomočno oproščeni. Lahko je ljudi umazati, težko pa jih je oprati.

DEMOKRACIJA: Seveda v tem časovno omejenem pogovoru v podrobnosti vašega prispevka ne moreva iti, niti se ne utegneva dotakniti številnih drugih odličnih prispevkov v zborniku. Vprašal bi vas samo še to, komu vse je zbornik Z lepilom na podplatih – Trideset let slovenske države namenjen?

ŠTUHEC: Vsem, ki želijo videti slovensko državo in njena tri desetletja z druge strani meseca.

DEMOKRACIJA: In za konec. Kaj bi kot duhovnik našim bralkam in bralcem zaželeli, sporočili v adventnem času, ki je zaznamovan z epidemijo koronavirusa? Ali lahko kljub vsem tem turbulencam, ki smo jim priča, z optimizmom gledajo v prihodnost?

ŠTUHEC: Zame nima nič od tega, kar sva večinoma do sedaj govorila, zadnje teže in besede v življenju. Tudi koronakriza ne. Ljudje so v preteklosti preživeli bistveno hujše stvari, pa še vedno obstajamo in živimo naprej. Koliko ljudi nima kaj jesti in piti. Koliko ljudi živi v popolni revščini. Koliko ljudi je izpostavljenih nasilju različnih vrst. Mi vendarle živimo v dokaj urejeni družbi in politika, čez katero se zna pljuvati, igra izjemno pomembno vlogo. Brez države, brez lastne države, kdo bi odločal o nas? In ta država celo dovoli, da nezadovoljneži protestirajo. Stvari niso tako črne in tragične, kot se kdaj skuša predstaviti. Tudi pojav smrti se nam je približal. Leta smo ga odrivali stran od sebe. Zdaj imamo število mrtvih na dnevnem redu poročil. Življenje človeka je minljivo in krhko. Neki nevidni virus te lahko spravi na drugo stran. To je resno opozorilo narave, ki ni popolna, in tudi njene zlorabe s strani človeka, ki je stalno na delu.

Ta čas neprostovoljne karantene naj bo čas osebnih duhovnih vaj. Ko nismo aktivni, se oglasi naš speči notranji jaz, ki nam postavlja drugačna vprašanja kot vsakdanji ritem biznisa. Izkoristimo ga za duhovno razsežnost svojega življenja, ki ne potrebuje ne veselega decembra, ne božičnega sejma, ne odpiranja šampanjca na mestnih trgih in ulicah. V zavetju svojega doma si spočijmo od vsega balasta, tudi od TV-zaslonov, prižgimo si kakšno svečko in recimo sebi, drugim in Bogu, če verujemo: »Hvala, ker živim, in to na tako lepem koncu sveta, hvala, ker imamo svojo državo, in hvala, ker je okrog mene več dobrih kot slabih ljudi.« Naj bo to čas duhovnih sadov!

Zadnje novice

Sorodne vsebine