Piše: Dr. Metod Berlec
Podpora Golobovi vladi pada že tretji mesec zapored, kaže raziskava, ki jo je za POP TV naredila Mediana. Vladi po tej raziskavi prvič nasprotuje več kot polovica vprašanih. Med strankami je na prvem mestu Janševa SDS, podpora Golobovemu Gibanju Svoboda še naprej upada. SDS bi izbralo 22 odstotkov vprašanih (oktobra 23,7 odstotka), največjo vladno stranko pa 13,4 odstotka (oktobra 18,6 odstotka). Na tretjem mestu ostaja SD, ki bi jo volilo 8,4 odstotka vprašanih (oktobra 7,4 odstotka). Na četrto mesto se je povzpela Levica, ki bi na volitvah dobila 3,9 odstotka (oktobra 3,4 odstotka), na petem mestu sledi NSi s 3,8 odstotka (oktobra 5,3 odstotka).
Med zunajparlamentarnimi strankami anketa zaznava še stranke Resni.ca in SLS z dvema odstotkoma podpore ter SNS z 1,8 odstotka. Anketa Mediane je zaznala veliko povečanje števila neopredeljenih volivcev in tistih, ki ne bi volilo nobene stranke. Očitno je, da je vlada zapravila velik del verodostojnosti, ki so ji jo dali volivci na zadnjih volitvah. Še posebej je to vidno pri predsedniku vlade Robertu Golobu, ki je po novem samo še »politično truplo«, kot temu rečejo, a se še vedno oklepa oblasti, čeprav »neizvoljeni centri moči« iz ozadja pod vodstvom zadnjega šefa partije Milana Kučana intenzivno iščejo njegovo zamenjavo …
Zaradi aktualnega političnega dogajanja se politične stranke že intenzivno pripravljajo na volitve v evropski parlament, ki bodo v začetku junija 2024. Pri tem obstaja (minimalna) možnost, da bodo hkrati z evropskimi volitvami tudi predčasne državnozborske volitve. Med političnimi strankami je z napovedjo nosilca liste za evropske volitve pohitela Slovenska ljudska stranka pod vodstvom Marka Balažica. Slednji je potegnil politično modro potezo, saj je z nekdanjim predsednikom programskega sveta Radiotelevizije Slovenija Petrom Gregorčičem kot nosilcem liste SLS stopila iz politične pozabe. S tem obstaja tudi možnosti, da se ta zunajparlamentarna stranka na prihodnjih državnozborskih volitvah (ob nadaljnji konsistentni desnosredinski politiki) vrne v parlament. Vse bolj pa ogroža samo sebe Nova Slovenija s svojo nenačelno, vazelinsko, mešetarsko politiko. Če je bila v času tretje Janševe vlade korekten, kredibilen koalicijski partner, se ji paktiranje z vladajočo levo koalicijo ne obrestuje več. To je pokazal prisilni odstop njenega nekdanjega podpredsednika Valentina Hajdinjaka z mesta predsednika uprave DARS. Z nespametno podporo ustavnim spremembam, ki bodo še utrdile prevlado tranzicijske levice v sodstvu, in s stalnimi napadi na prvaka SDS Janeza Janšo igrajo žal le vlogo koristnih idiotov za tranzicijsko levico. Res, politično zelo nespametno.
Že sedaj desnosredinsko strankarsko politično sceno vznemirja napoved vstopa dveh novih igralcev v (sredinski, desnosredinski) politični prostor. To je Anžeta Logarja s Platformo sodelovanja in Pavla Ruparja z Glasom upokojencev. Prvi je prejšnji teden z odstopom z mesta predsednika Sveta SDS (na njegovo mesto je Svet SDS soglasno izvolil Zvoneta Černača) naredil nov korak k samostojni politični poti, čeprav še naprej ostaja v poslanski skupini SDS. Kdaj bo stopil na povsem samostojno pot, še ni jasno. To bodo pokazali prihodnji meseci. Bolj jasno je v primeru Pavla Ruparja, ki je v intervjuju za prejšnjo številko naše revije odločno napovedal ustanovitev stranke. Pri tem bosta tako Logar kot Rupar (prej ali slej) v precejšnji meri nagovarjala volivce obstoječih treh desnosredinskih strank; SDS, NSi in SLS. Se pravi, da se bo za glasove desnosredinskih volivcev potegovalo pet političnih strank, kar pomeni veliko tveganje, saj obstaja le malo možnosti, da bi vseh pet strank prestopilo parlamentarni prag. Zato je na mestu razmislek o predvolilnem političnem povezovanju, združevanju desnosredinskih sil, strank, da ne bodo šli glasovi v nič, saj ti lahko prevesijo politično tehtnico. Janševa SDS je v preteklih mesecih že naredila nekaj korakov v to smer z vključitvijo Kanglerjeve in Šrotove liste v svoje vrste. S krepitvijo svojega članstva torej. Ponudila je roko sodelovanja tudi SLS. A za to, da bi bila nova politična subjekta res dodana vrednost, bi morala nagovoriti čim več sredinskih neopredeljenih volivcev. Svoje politične mreže bi torej morala vreči čim bolj na sredino. To posebej velja za Logarja. Za Ruparja pa bo ključno prizadevanje za višje pokojnine.
