Piše: Uroš Gabrijelčič
Težko bi bilo reči, da imamo v Sloveniji premalo političnih strank, čeprav jih je v parlament prišlo (samo?) devet, tem pa jim družbo delata še obe poslanski skupini narodnih skupnosti. Ali je prag za prestop iz čakalnice v parlament postavljen previsoko ali prenizko, si strokovnjaki niso edini in s to problematiko se v tem prispevku ne bom ukvarjal.
Na kratko bom komentiral novico, da se zunaj žarometov, uprtih v domači politični oder, dogaja dokaj živahno dogovarjanje nekaterih že znanih političnih strank, ki jim doslej ni uspelo priti v parlament, in nekaj »strank« v nastajanju, da v politiko stopijo družno. Tem so se pridružila tudi različna društva, civilna gibanja, župani posameznih občin in nekaj posameznikov, z eno besedo, precej pisana in raznorodna druščina. Kljub tej očitni raznolikosti pa so se vsi sodelujoči poenotili o imenu gibanja in o okvirni vsebini programa.
Povežimo Slovenijo, ali na kratko PoS, se imenuje gibanje, ki je že z naslovom pokazalo, o čem so si vsi podpisniki edini, namreč o tem, da želijo preseči razklanost, ki po njihovem mnenju preveč bremeni slovensko politično resničnost. To je seveda precej splošno izražena želja, vendar pa so v gibanju tudi vsebinsko nakazali, za kaj si bodo prizadevali. Na kratko rečeno je vse zapisano spodbudno, a zelo splošno in že slišano, resnici na ljubo pa ne vselej uresničeno. Tudi pozornost do malo vidnih ali prezrtih gibanj je hvalevredna in še marsikaj pozitivnega bi se našlo. Recimo prezrto podeželje ali pa napor, da bi nizko oziroma vedno nižjo udeležbo na državnozborskih volitvah spodbudili. In vendar … Ja, vedno se najde kakšen vendar, in sicer v obliki pomislekov, o čemer nekaj v nadaljevanju.
Somišljeniki torej ugotavljajo, da je slovenska politika razklana, da ne zna stopiti skupaj, ko je to potrebno, da ni zmožna sodelovanja, pa četudi gre za tako resne razmere, kot je epidemija. Ali je to res in komu je namenjen ta očitek?
Poglejmo! Najprej se moramo ozreti na deset zadnjih mesecev in na kratko povzeti dogajanje. Po lanskem odstopu nekdanjega premierja Šarca je takratna vlada razpadla, med seboj močno sprte stranke, ki so tisto koalicijo sestavljale, pa so se razšle kot dva vsega naveličana stara zakonca. Sestavila se je nova koalicija, ki jo je kot mandatar sestavil Janez Janša. Poleg stranke NSi so se ji pridružile SMC in DeSUS, ki ga je že vodila nova predsednica stranke, Jeličničeva SNS pa se je povabilu stranke k sodelovanju odzvala kot nevladna stranka. Z novo vlado sta sodelovala tudi oba predstavnika manjšin.V bistvu se je torej izpolnila večinska želja na volitvah opredeljenih volivcev, saj je SDS leta 2018 premočno zmagala.
Nova vlada je z delom začela že dan po sestavi, sredi marca lani. Prva naloga je bila boj proti epidemiji, ki je takrat že prehajala v pandemijo. Razmere v svetu so bile kaotične, nepredvidljive, vlade vsega sveta na smrtonosni virus pa nepripravljene, kar se je vse odražalo v boju za zaščitno in medicinsko opremo. Tem objektivnim težavam vlade so se pridružile še subjektivne (če na slovenski politični prostor gledamo kot na skupek političnih ideološko raznorodnih strank), in sicer v obliki nekooperativnosti (milo rečeno) levega bloka strank, ki vladi ni ponudil roke sodelovanja kljub povabilu premierja.
Nasprotno, vladnim ukrepom so nasprotovali, nenehno dokazovali (brez argumentov) njeno neučinkovitost in politiziranje nepolitčnih tem. Vladi so podtikali ideološkost in celo poskuse podrejanja medijev, s čimer naj bi ogrozili njihovo neodvisnost. Pri tem so se odzivali nekateri največji mediji v državi, pri ne samo nekateri zasebni, pač pa tudi nacionalni. Najbolj sramotno vlogo je pri tem imela in jo še ima RTV SLO, ki jo (za zdaj še) mora plačevati vsak državljan, priklopljen na električni sistem. To je v Evropi nezaslišan primer, s katerim bi bilo treba seznaniti vse ustrezne institucije v EU.
Komu je torej namenjen očitek zgoraj omenjenega PoS? Glede na dogajanje očitno levemu polu politike, in če je tako, naslovite svoje očitke, da bo jasno, komu so namenjene! To storite tudi, če se s takšnim sklepanjem motim, ali pa naj si mislim, da je krivda z razklanost politike v tem težkem času enakomerno porazdeljena med vse stranke v parlamentu? Če je tako, po mojem dejstva pač govorijo drugače.
Slovenska politika je razklana, pravijo v PoS. Kaj naj bi to sploh pomenilo? Vlada je koalicijska, sestavljajo jo tri (v začetku so bile štiri) stranke, podpira pa jo tudi SNS. In ima opozicijo, kakor se za demokracijo spodobi. Kaj je torej s to razklanostjo? Če si levi blok ne želi državotvornega sodelovanja, je to pač njegova izkaznica, ki jo bodo volilci na prihodnjih volitvah ustrezno »nagradili«. Njihova drža ni etična, vendar to za levico ni nič novega. Njihove standarde poznamo 30 tranzicijskih let, a to je njihova izbira.
Razklanost je precej dramatična beseda, sam razmere vidim manj tragično. Res je, da čas ni primeren za razprtije, a kot rečeno, krivec za to ima skupno ime KUL, ki se mu je pridružila tudi stranka DeSUS, ne pa tudi njeni poslanci v DZ. In to je vse, kar je treba o tem reči.
V preteklih desetih mesecih je bilo sprejetih kar 7 protikoronskih ukrepov, ki pa se niso nanašali samo na epidemijo, ampak na vse vitalne sisteme in podsisteme družbe in tu se je pokazala neenotnost sedanje koalicije oziroma strank, ki jo sestavljajo. Življenje se je zaradi virusa sicer močno spremenilo, vendar pa to ne pomeni, da so povsem zastale pobude, kako urediti družbo, pa ne le v zdravstvenem pogledu za čas epidemije, pač pa tudi za življenje po njej. V tem pogledu imajo stranke zelo različne ideje, še najbolj dodelane in jasno izražene v najmočnejši slovenski stranki SDS.
Kriza je več kot očitno pokazala, da RS potrebuje korenite spremembe v družbi, kajti prevlada levih tranzicijskih strank, ki so največ časa vladale v zadnjih 30 letih, je povzročila inertnost, negativna selekcija, navzoča v vseh družbenih sistemih, pa je močno znižala intelektualno raven družbe kot celote. To nadvse ustreza levi tranziciji, ki obvladuje večino institucij in tudi gospodarstva v državi. Ta neenaka porazdelitev družbene moči je nadvse škodljiva za razvoj družbe (vsake), za ustvarjanje razmer, ki omogočajo kreativnost vseh v enaki meri, za pretirano in togo regulacijo, ki odbija tuje investitorje in je kriva tudi za slabo prepoznavnost države v širšem okolju, ki mu pripadamo (Evropa). To je treba spremeniti, a sprememb ne iščejo vsi v isti smeri.
In tu smo pri jedru problema, kajti če hočeš nekaj spremeniti, moraš tudi videti in povedati, kaj doslej ni bilo dobro urejeno. Ozreti se moraš torej v zgodovino, čeprav (v tem primeru) bližnjo. Dokaj neumno, a žal tudi zelo razširjeno mnenje, ki mu dajejo »odmev« mediji, je, da se v zgodovino ni treba ozirati in da je bolje gledati v prihodnost. Nekaterim je pač težko dopovedati, da ni sedanjosti brez preteklosti in da je ta nenehno podvržena revidiranju. Iz zelo različnih razlogov, a to še zdaleč ne pomeni ponarejanja zgodovine. Zgodovino (vseh vrst) je treba nenehno na novo pisati, je pa odvisno od vsebine, ali se bodo novi pogledi izkazali za verodostojne (dokazi) ali pa gre za ideološke konstrukte.
Kaj nam bo v tem pogledu prineslo gibanje PoS? To bomo seveda videli, ko bomo o njihovem programu vedeli kaj več, kot nam kaže osnutek. Ne glede na vsebino, ki si jo bom z veseljem ogledal, pa menim, da to gibanje, tako kot je zastavljeno, ne more prerasti v stranko. Ali gre torej za novi DEMOS, ki je bil tudi skupek raznorodnih strank? Očitno. In vendar, ali je takšen DEMOS sploh mogoč in predvsem potreben?
Razmere po razpadu prejšnje države so bile specifične, odločenost državljanov za samostojno državo skoraj stoodstotna, toda dobro še pomnimo, kaj se je dogajalo zatem. DEMOS je razpadel, stranke so šle vsaka svoj pot, nekaterih tudi ni več. Spomnimo se, kaj je botrovalo razpadu. Sam se tega dobro spominjam (ne da bi sam pri tem poznal ozadja) in prav zato ne verjamem v takšna združenja. Pri tem si pomagam s hipotetčno situacijo, ki jo vidim v svoji »stekleni krogli«.
Če se uresničijo želje in predvidevanja gibanja PoS, bi lahko tako združeno gibanje na naslednjih državnozborskih volitvah prepričalo tudi do 20 odstotkov volivcev. Ker je zelo realno pričakovati, da bo SDS zaradi konstruktivne vloge v sedanji koaliciji obdržala oziroma celo povečala svoj odstotek in da bo dokaj trdno mesto obdržala tudi NSi, se nova sredinska/desnosredinska koalicija zarisuje sama od sebe.
Novi mandatar (?), po vsej verjetnosti Janša, tako ne bi smel imeti težkega dela, da sestavi vlado, s katero bi laže osnoval ekipo, ki bi pripeljala do tako potrebnih sprememb. Toda ko bi bila ministrska mesta razdeljena in bi vlada začela delati, si zlahka zamislim prve težave.
Predpostavimo, da se infrastrukturni minister (denimo, da ni iz PoS) odloči, da se Slovenija v srednjeročnem obdobju močno poveže s cestnimi križi, čemur bi nedvomno pritegnil mandatar in seveda gospodarski minister (recimo, da ni iz kvote PoS), predstavnik zelenih (in še kdo iz PoS) pa temu odločno nasprotuje. Pat položaj, kakršnih poznamo v slovenski politični praksi veliko. Tudi zaradi tega smo bili v preteklosti in smo tudi še danes (čeprav manj) neučinkoviti.
In mandatar se znajde v težavah, nato pa v nemoči učinkovitega odločanja minevajo leta, menjavajo pa se mandati, ne nujno štiriletni, lahko tudi samo letni ali polletni. Državljani ostanemo dolgih nosov, levica slavi in zatrjuje, da trdne vlade lahko zagotovijo samo oni. Slovenija se počasi sama od sebe ograjuje od »jedrne« (priljubljena nesmiselna oznaka neke levičarke) Evrope in celo od t i. višegrajske skupine z nekakšnim nevidnim železnim zidom, ki je včasih ločeval Zahodno od Vzhodne Evrope.
Morda je moj pogled v prihodnost preveč pesimističen in vesel (vesel z majhnim v) bom, če sem se motil. Da ne bi bil narobe razumljen; nisem proti novim strankam, še zlasti ne na desni, kjer bi potrebovali zelo desno stranko, takšno, ob kateri bi tudi slepim postalo jasno, da SDS nikoli ni bila in ni skrajno desna stranka.
Je pa stranka, ki razvoj družbe vidi povsem drugače, kot ga vidijo levi s pogledom, uprtim nazaj v rdečo zvezdo. Simboli niso slaba stvar, a na nekatere se lepi umazanija, ki se je ne da očistiti, zato bi bilo bolje, da se jim v našem prostoru v imenu etike in zaradi pietetnih razlogov do vseh, ki so bili preganjani ali usmrčeni v »imenu rdeće zvezde«, izogibamo. Pri tem so pojasnila, češ da je rdeča zvezda danes lahko simbol športnih copat ali piva, kakor to res je, bolj zatiskanje oči pred resničnimi nameni nekaterih levih strank pri nas.
Sam sicer menim, da bi v Sloveniji potrebovali levo razumno (to ni oksimoron) stranko in v soočenjih argumentov ene in druge strani bi lahko potekali demokratični procesi. Danes je nimamo (SD, LMŠ sta nekakšna surogata levice). Levica, ki jo imamo, pa je ekstremna in v skladu s svojo ideologijo militantna. Menda obstajajo sredinske stranke, vendar sam to sintagmo zavračam. Politična sredina je po mojem videnju samo prostor, kjer se lahko in morajo srečevati ideološko različno profilirane stranke. Vsaj dokler imamo takšen volilni sistem, kot ga imamo, ta pa, kot dobro vemo, ne omogoča bolj homogenih strank.
Ali od političnih dejavnikov pričakujem preveč in so moje želje utopične? Morda, a v tem pogledu se zelo strinjam z Oscarjem Wildom, ki je v svojem eseju Človeška duša v socializmu zapisal: »Zemljevida, na katerem ni dežele Utopija, ni vredno niti pogledati.« Lepa misel pisatelja, ki je nekaj časa v socialistični ureditvi videl dobro alternativo kapitalizmu, a le toliko časa, dokler ga žalostna usoda ni vrnila nazaj v naročje kulturnega izročila, iz katerega je izhajal.
O tem, da Slovenci principov parlamentarne demokracije (to še najbolj velja za levi del politke, o čemer se lahko vsakodnevno prepričamo) še nismo v celoti osvojili, ni nobenega dvoma. Za to slabo politično ozaveščenost je po mojem mnenju kriva nizka raven duha v naši deželi, to pa je posledica slabe vzgoje otrok že v rani mladosti (problem starševstva) in seveda zgrešen ter ideološko bolj ali manj prikrito levo naravnan izobraževalni sistem. Dokazov za to trditev je na pretek, zgovorna je že splošna raven diplomskih nalog (vsa čast izjemam), ki so pogosto bolj prosti spisi ali v najboljšem primeru seminarske naloge. Nizki kriteriji porajajo pravo množico magistrov in doktorjev z zelo vprašljivimi dosežki.
Druga rakrana naše družbe so mediji, ki niti po osamosvojitvi niso nehali s svojo postkomunistično levo agendo. K sreči imamo tudi nekaj alternativnih medijev, ti pa so v zadnjih letih vse prepoznavnejši, kar se močno pozna pri ozaveščenosti državljanov. Ne nazadnje se je v t. i. covidni krizi pokazalo, kako učinkovita je lahko drugačnost, če ji pustiš do besede in do dejanja. Tudi na politični ravni seveda, kjer bi bila izmenjava desnih in levih vlad edini pravi princip delovanja sistema.
Koalicija, ki danes vodi državo, je precej uspešna pri obvladovanju krize, kar ji priznavajo tudi v tujini, kjer naša sveža zunanja politika po dolgih letih postaja spet prepoznavna. Ne le to, s somišljeniki nekaterih držav nekdanjega vzhodnoevropskega bloka predstavlja pomemben generator, za katerega se zdi, da jedrna Evropa včasih nima več prave moči ali pa ne najde pravih odgovorov.
V vseh teh procesih Slovenci torej enakopravno sodelujemo in smo tudi slišani, kar pred tem vsaj 10 let nismo bili. Težav, ki jih je na škodo državljanov naši državi v preteklih desetletjih nakopala tranzicijska levica, se še dolgo ne bomo otresli. O tem zgovorno pričajo okostnjaki v obliki kazni, ki nam jih radodarno deli EU in so posledica nekompetentnosti prejšnjih dveh vlad.
Kaj lahko v takšnih razmerah stori PoS v nastajanju? Kot gibanje bi lahko naredil veliko, a žal v sestavi, kot se mi trenutno kaže, ne verjamem v neki intelektualni preboj. To se seveda lahko spremeni in se bo moralo spremeniti, če bodo hoteli prepričati volivce. Za zdaj od njih slišimo le hop, skočil pa čez potok ni še nihče.
Pa veliko sreče!
