Piše: C. R.
Včeraj je bila v Kočevski Reki vsakoletna komemoracija v spomin na postroj TO leta 1990. Organizira jo Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve.
Ob tej priložnosti objavljamo slavnostni govor dr. Vojka Obrulja, ki je bil poveljnik policijsko-vojaške enote za varovanje brigade MORiS v času osamosvajanja:
Spoštovani, danes smo se zbrali v Spominskem parku Manevrske strukture narodne zaščite v Kočevski Reki, ki je kulturni spomenik državnega pomena. 17. december 1990 je dan, ko se je postrojila Manevrska struktura narodne zaščite, kar velja za prvi postroj Slovenske vojske v samostojni Sloveniji. In večina govorcev je v preteklih letih na proslavah v počastitev tega dne v govorih omenila, da je ta prostor sveti. Zakaj?
Zato, ker smo že takrat stali tukaj?
Stali smo zato, da smo sporočili, da smo Slovenci pripravljeni iti na pot v prihodnost za samostojno demokratično državo in da bomo svojo odločitev zavarovali ter branili. Če bo treba, tudi z orožjem.
Na plebiscitu čez nekaj dni je bila potrjena volja ljudstva. Osnovno sporočilo plebiscita je bilo, da nočemo biti več hlapci, temveč hočemo postati gospodarji na svoji zemlji.
Čez slabega pol leta se je v Sloveniji začela vojna. Ampak kakšna vojna? To ni bila konvencionalna vojna, ni bila totalna niti jedrska vojna. Ni bila vojna proti terorizmu ali verska vojna, niti ne bliskovita in ne hladna vojna.
Spoštovani,
bila je slovenska osamosvojitvena vojna.
Takrat sem bil 23 letni oficir Jugoslovanske armade. Služboval sem v Varaždinu. Od dne, ko je Jugoslovanska armada napadla Slovenijo, sem bil v vojni. Odločiti sem se moral le, na kateri strani se bom bojeval.
Ker sem » Slovenc«, sem se pravočasno odzval klicu domovine, in ker je bil vonj po Slovenski vojski izjemno močan, moja odločitev ni bila težka.
Prestopil sem na slovensko stran in prišel v Kočevsko Reko, kjer sem z morisovci sodeloval pri izgonu Jugoslovanske armade iz Slovenije. V Kočevski Reki sem ostal do leta 1997 in soustvarjal zametke poklicne Slovenske vojske.
Naša osamosvojitvena vojna je bila zmagoslavna. Zakaj?
Zato, ker smo tukaj stali že skoraj leto dni pred začetkom vojne, pri čemer se je spet izkazalo staro vojaško načelo, da se je za zmago v vojni potrebno pripravljati v miru.
Slovenci v osamosvojitveni vojni nismo bežali v tujino in zapustili domov ter postali begunci, temveč smo se uprli in borili.
Takrat nismo imeli vojaških zaveznikov.
Nismo se bojevali zunaj meja Slovenije. V vojni nismo izgubili niti koščka ozemlja.
In osamosvojitvena vojna je združila slovenski narod.
Zavedati se moramo, da smo uresničili stoletne sanje, za katere so naši predniki dali tudi svoja dragocena življenja. Na našem prostoru so se v zadnjih 100 letih bíle tri vojne.
V tretji osamosvojitveni vojni je šlo za nas, za Slovenijo.
In takrat smo tukaj, na tem mestu, stali in obstali.
Lojze Peterle, niste se motili, takrat je zares dišalo po Slovenski vojski. Zato imamo danes svojo državo in svojo vojsko – Slovensko vojsko.
Spoštovani,
imamo svojo državo, kulturo, jezik in ozemlje.
Slovenija je danes članica Združenih narodov, Evropske unije, Nata in drugih pomembnih mednarodnih organizacij.
Za Evropsko unijo sta izjemno pomembni povezanost evropskih držav zaradi trajnega miru in spodbujanje nacionalne identitete vsakega naroda, saj jo prav to bogati. Zato moramo več pozornosti nameniti ohranjanju nacionalne identitete.
Danes je Svet, EU in Slovenija pred novimi izzivi, ki so kompleksni in medsebojno pogojeni.
Spoznati moramo, da izzivi in njihovo upravljanje problemov niso zunaj nas, temveč so v resnici mnogokrat odvisni od nas samih.
Soočenje za novimi izzivi moramo izkoristiti kot priložnost za izboljšanje stanja, pri čemer pa moramo skrbeti za ohranjanje tistega, kar je dobro.
Slovenski narod se je izoblikoval skozi stoletja pod vplivom krščanskih vrednot (kot je rekel že Primož Trubar – ljubi Slovenci, brati in pisati je treba slovensko) in tega ne smemo zanemariti.
Z veliko žrtvovanja in željo po svobodi in miru smo si leta 1991 izborili svojo državo.
Spoštujmo človekove pravice, pri tem pa ne pozabimo na naše državljanske pravice in dolžnosti.
Tukaj je naša domovina, naša dežela, naša država in naš način življenja.
Biti slovenski državljan je vrednota, ki jo je potrebno spoštovati in aktivno živeti ter jo z vzgledom privzgojiti mlajšim generacijam.
Vedno znova nas navdihujejo športniki in drugi uspešni posamezniki ter organizacije, naše zastave pa vihrajo po svetu. Le poglejte v Planico, kjer tisoči pojejo slovensko himno in se vijejo naše zastave. Tako je prav in nato smo ponosni.
Res je, da v zadnjih letih zaznavamo pomanjkanje narodne in državljanske zavesti. Naloga te generacije je in mora biti ohranjanje slovenskega naroda.
Če smo izvedli osamosvojitev, smo dolžni vztrajati in omogočiti, da naslednja generacija obstane in raste na podlagi naših vrednot.
Moramo se spoštovati, sodelovati in si pomagati.
Spoštovani,
ob tem prazniku si želim, da bi državljani Slovenije v sebi vedno zmogli najti moč za sodelovanje in vztrajno prizadevanje za skupno dobro, da bi bili dobri in odgovorni državljani Slovenije, saj bomo tako tudi dobri Evropejci in Svetovljani.
Da bi spoštovali državo, zgodovino, se zavedali dobrih in slabih strani naše preteklosti, spoštovali jezik in kulturo.
Naroda in države se ne brani le z orožjem, so tudi drugi načini. Pri tem ne smemo pozabiti bistvenih vrednot, kot so dom, družina, domovina, vera, mir, dobrota, spoštovanje, pravičnost, poštenost, sočutje, iskrenost solidarnost in sodelovanje.
Zakaj?
Zato, ker smo takrat tukaj stali, zato moramo ostati in tudi bomo ostali.
Želim vam vesele božične praznike, ponosno praznovanje dneva samostojnosti in enotnosti ter Srečno in zdravja polno leto 2024.
Naj živi Slovenija.
