17.7 C
Ljubljana
nedelja, 19 septembra, 2021

Evropski demokratični centralizem: zakaj ima Madžarska prav, ko brani suverenost svojega šolskega sistema

Piše: blagovest.si

Za demokratični centralizem ste verjetno že kdaj slišali. Gre za izraz, ki je v politično rabo prišel iz leninizma, torej iz totalitarnega okolja. Torej je jasno, da nima kaj dosti opraviti z demokracijo, čeprav bi ta pojav lahko opazili marsikje v družbenih podsistemih.

Gre pa nekako tako: če centralni organ v nekem sistemu sprejme neko odločitev, le-ta postane zavezujoča za vse analogne organe. V času komunistične Jugoslavije to pomenilo, da je Centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije sprejel nek sklep, ki ga nobeden od republiških centralnih komitejev ni mogel spodbiti, ker je postal obvezujoč in zavezujoč za vse ostale organe. Ta primer navajamo, ker smo ravno v jubilejnem letu 2021 in ko smo ob 30-letnici samostojne Slovenije veliko brali in poslušali o tem, zakaj je Slovenija sploh portala samostojna in neodvisna država.

Marsikoga bo prešinilo, češ ali se v sedanji Evropski uniji ne dogaja nekaj zelo podobnega. Težave na relaciji Bruselj-Budimpešta trajajo že nekaj časa. Začelo se je že pred leti zaradi madžarskega upora nameram EU po sprejemu ilegalnih migrantov. Že takrat se je pokazalo, da lahko prisilna enotnost EU deluje le po sistemu korenčka in palice. Če kdo ne sprejme plana, ki ga načrtuje center, ga je treba pač disciplinirati in z diktatom prisiliti, da se začne drugače obnašati. In tu se vidi, da v boju med načelom konsenza, kjer so članice EU enakopravne in skupaj odločajo o zahtevah, ter načelom »en človek, en glas« (torej močnejše države zmagajo) zmaguje tisto drugo. Kar v praksi pomeni, da država članica EU na svojem ozemlju ne more več uveljaviti svoje suverenosti in ima celo precej manj pravic kot katera od zveznih držav ZDA (ki imajo razvito visoko stopnjo avtonomije).

V našem primeru gre tokrat za namero madžarske vlade, da prepreči evropski centralistični načrt po enotni uvedbi spolne vzgoje (po meri LGBT) v šolstvo vseh evropskih držav. Vas to na kaj spominja? No, leta 1983 smo v Sloveniji, tedaj še socialistični republiki, imeli razpravo o t. i. »skupnih jedrih« v šolstvu. Dejansko je to pomenilo težnjo po poenotenju šolskih programov po celotni Jugoslaviji glede na proporcionalnega deleža vsakega naroda v sestavi tedanje države. Za Srbijo je bila takšna ureditev zelo ugodna, medtem ko smo jo Slovenci smatrali kot napad na našo kulturo. Nič čudnega, da je nanjo civilna družba burno reagirala in tudi slovenskemu partijskemu vrhu ni bilo vseeno. Če bi se to uveljavilo, bi postali podobni Sovjetski zvezi, ki je rusificirala vse ostale sovjetske republike. Nevarnost takšnega prisilnega poenotenja šolstva je bila sicer odbita, vendar se je kmalu zatem pojavil predlog ustavnih sprememb, ki bi federalizirano SFRJ spet močno centraliziral. Vrh slovenske partije se je temu uprl šele septembra 1989 s sprejemom ustavnih amandmajev, pred tem pa se je obnašal zelo pasivno. Šele takrat so se namreč zavedli, da bi lahko beograjska uvedba izrednega stanja v Sloveniji (brez njihove privolitve) pomenila tudi sekanje njihovih glav. Mar ni sovjetski voditelj Leonid Brežnjev načelo demokratičnega centralizma nadgradil s svojo doktrino, da lahko sovjetske čete v državah, kjer imajo »težave«, ukrepajo s »pomočjo« t. i. »zdravim silam« v tej državi? Spomnimo se Češkoslovaške leta 1968.

Več si lahko preberete TUKAJ.

Zadnje novice

Sorodne vsebine