V 93. letu starosti je konec junija umrl Dušan S. Lajovic, veliki Slovenec, domoljub, demokrat, ambasador samostojne Slovenije v vseh pogledih in avtor knjige Med svobodo in rdečo zvezdo ter spletne strani udba.net, ki je mnogim Slovencem odprla oči, kako velikanska in zločinska hobotnica je bila slovenska in jugoslovanska Udba.
Lajovic je bil upornik zoper komunizem in nacizem, človek, ki je bil zapisan demokraciji in predan samostojni Sloveniji. Kljub temu, da je velik del svojega življenja preživel v tujini, v Avstraliji, pa nikoli ni opustil svoje pripadnosti slovenskemu narodnemu telesu. Na njegovi zadnji poti ga je simbolično pospremil tudi predsednik SDS Janez Janša, ki je letošnjemu prejemniku Pučnikove plakete namenil ganljive besede: “Medtem ko je domovina pozabila nanj in ga je njena totalitarna komunistična oblast preganjala ter mu stregla po življenju, Dušan domovine ni pozabil. Pomagal je, ko je stopala na pot samostojnega življenja, in pomagal je v dolgem boju proti ostalinam enoumja.”
Kako velik Slovenec je bil Dušan S. Lajovic, nam pomagajo razumeti besede predsednika SDS Janeza Janše, ki je v svojem nagovoru ob slovesu zapisal: “Dušan Lajovic je ime, ki ne potrebuje pridevnikov.” Spomnil je, da je ta veliki slovenski diplomat vse velike reči, ki se jih je pogumno lotil, dokončal. “Ne le to, kar je moral, storil je vse, kar je mogel,” je poudaril Janša v svojem nagovoru, ki ga je na pogrebu v Sydneyju v njegovem imenu prebral Fredi Brežnik, častni generalni konzul naše države v Avstraliji.
Nagovor predsednika SDS Janeza Janše, ki je nadvse primeren ne samo za sedanji čas v domovini, temveč še za mnogo let naprej, kot je strnil Brežnik, v naslednjih vrsticah objavljamo v celoti:
“Dušan Lajovic je ime, ki ne potrebuje pridevnikov.
Pomnjeno bo tudi v peti in deseti generaciji naših potomcev, kajti veter časa bo s slovenskih poljan odstranil večino tega, kar je plehko in spomina nevredno. Ostala pa bodo dejanja, ki se pomnijo, ker so ustvarjala razliko, pomembno za narod in domovino. Dejanja, ki so pomagala resnici in pravici, ter dejanja, ki so odraz ravnanja po vesti pokončnega človeka. Ostajajo njegovi poslovni uspehi, ki jih nadaljuje njegova družina, in ostajajo knjige, ki jih je napisal.
O pestri življenjski poti Dušana Lajovica in njegovem prispevku za slovensko skupnost v Avstraliji, njegovi drugi domovini, bodo na tem mestu slovesa podrobneje govorili drugi. Dimitriju in Alenki ter vsemu sorodstvu in prijateljem izrekam najgloblje sožalje. Hvala vsem, ki ste skrbeli zanj v zadnjem obdobju njegovega življenja, še posebej po smrti njegove žene Saše. Hvala Aleksu, ki je pred meseci v njegovem imenu prevzel častno priznanje Inštituta dr. Jožeta Pučnika za Dušanov življenjski prispevek k demokraciji.
Zame je bil Dušan Lajovic prijatelj in učitelj in vsaka ura, preživeta z njim, je bila šola življenja. Nekoč, v ranih devetdesetih letih prejšnjega stoletja je naneslo, da smo na vrtu ljubljanske kavarne za isto mizo skupaj sedeli on, dr. Jože Pučnik in jaz. Sredi pogovora me je kot strela preblisnilo spoznanje, kje bi danes v svojem razvoju bila Slovenija, če zločinska oblast ne bi uničevala in preganjala v tujino najboljših umov, najsposobnejših sinov in hčera našega naroda. Švica bi bila nedvomno daleč za nami, tako pa še vedno capljamo za narodi, ki so nas še slabo stoletje nazaj gledali v hrbet.
Medtem ko je domovina pozabila nanj in ga je njena totalitarna komunistična oblast preganjala ter mu stregla po življenju, Dušan domovine ni pozabil. Pomagal je, ko je stopala na pot samostojnega življenja, in pomagal je v dolgem boju proti ostalinam enoumja.
Ob najinem srečanju pred desetletjem in pol mi je podaril oljno sliko slovenskega kozolca s kamniškimi vršaci v ozadju, ki jo je naslikala njegova mama pred drugo svetovno vojno. Obračal jo je v rokah in v očeh se mu je prikazal moten lesk, ki ga sicer pri možu izklesanega poguma ni bilo mogoče opaziti. Za nekaj trenutkov je podoživljal mladostno srečo v domovini, ko je v tišini sedel na odeji sredi poletnega travnika in opazoval mamo, ki je na platno prenašala bogato opojnost slovenske krajine.
“Spominjam se tistega vonja po lipovem cvetju, kot bi bilo včeraj,” je dejal z nekoliko odsotnim glasom. “Vidim spokojnost in srečo na obrazu mame …”
Mala slika kozolca pod vršaci sedaj visi nad mojo pisalno mizo in vedno, ko se oči ustavijo na njej, vidim prizor, ki mi ga je opisal Dušan. In vidim velikansko trpljenje generacije Slovenk in Slovencev, cveta našega naroda, ki mu je bila sredi prejšnjega stoletja ta sreča kruto iztrgana iz naročja, zgodovinski spomin nanj pa za dolga desetletja brisan in potlačen.
Dokler je bil Dušan še pri močeh, je redno vsako poletje prihajal v Slovenijo in v Mozelj pri Kočevju, kjer so leta 1943 komunisti pobili veliko njegovih sošolcev in vrstnikov iz vrst slovenske nacionalne ilegale. Leto za letom je pomagal luščiti in varovati spomin pred pozabo. Narod, ki nima celostnega zgodovinskega spomina, je oropan svoje pristne identitete. Je kot drevo s slabimi koreninami, neodporno na viharje časa. A ravno rojaki, kot je bil Dušan, so pomagali, da je po dolgi zimi slovenska lipa spet začela korenine poganjati globlje.
Dušan je svoje življenje na tem svetu dopolnil. Vse velike reči, ki se jih je pogumno lotil, je dokončal. Ne le to, kar je moral, storil je vse, kar je mogel. Mirno lahko počiva v Bogu. Naj mu bo zemlja druge domovine lahka. Slovenija se bo morala seveda spominu svojega sina še dostojno oddolžiti, a to bo storila kmalu. Zbogom, dragi prijatelj.
Janez Janša”
M. S./Nova24
