18.6 C
Ljubljana
sreda, 24 februarja, 2021

Dr. Vinko Vidmar za Demokracijo: Vesel bi bil, če bi kdaj dočakal potrebne reforme v zdravstvu, s katerimi bi se skrajšale čakalne dobe na zdravniški ali zobozdravniški poseg

»Vesel pa bi seveda bil, če bi kdaj dočakal (morda bo Morana milostna) potrebne reforme v zdravstvu, s katerimi bi se skrajšale čakalne dobe na zdravniški ali zobozdravniški poseg. Menim, da bi k temu lahko veliko pripomogla organizacija zdravstva po zgledu Nemčije ali Švice,« je v pogovoru med drugim dejal prof. dr. Vinko Vidmar, dr. dent. med.

DEMOKRACIJA: Vzrok za najin pogovor je nedavna objava članka v Demokraciji, kjer kolega opisuje zamolčan zločin, ki se je zgodil leta 1944 na Jesenicah. Tega ste sami opisali tudi v svoji knjigi spominov, naslovili pa ste ga Tragičen dogodek iz vojnih let.

VIDMAR: Ko se je dogodek, o katerem govoriva, zgodil, sem bil še otrok, star komaj 11 let, in o tem takrat seveda nisem vedel ničesar. Po naključju sem zanj izvedel šele mnogo let kasneje od svoje žene Maje, ki je bila učenka tega razreda. Takrat je bila stara 9 let in je sedela v učilnici, ob katere zadnji steni je bila nastavljena tempirana bomba. Eksplozijo je žena − lahko rečem − po čudežnem naključju preživela skoraj nepoškodovana. Tudi ona je sedela prav v zadnji vrsti klopi, vendar ji je le nekaj trenutkov pred detonacijo učiteljica naročila, naj nese neke papirčke v koš za smeti, ki je bil v sprednjem delu razreda. To je Maji rešilo življenje. Nemška učiteljica, ki je bila naslonjena na zadnjo steno, je bila takoj mrtva. Ubitih je bilo še 7 Majinih sošolk. Menim, da je to ponesrečeno akcijo vaš novinar g. Gašper Blažič opisal zelo dobro in natančno tako, kot se je tragični dogodek res pripetil. Le vzrok zanj je moja pokojna tašča opisovala malo drugače. Dejala je, da so v tisti šoli ponoči spali nemški vojaki, podnevi pa je bil pouk. Zato je bila mnenja, da je bil peklenski stroj časovno napačno naravnan. Kakšna je bila prava resnica, lahko danes le ugibamo.

DEMOKRACIJA: Mi smo razkrili tudi obraz Zdravka Slamnika oziroma kasneje Pavleta Zidarja. Vi ste njegovo ime omenili le z inicialkami, ob tem pa dodali, da »med vsemi tedanjimi prebivalci ni bilo človeka, ki bi ga izdal, niti med globoko prizadetimi starši umrlih deklic ne, kar kaže, da so tedaj prave moralne vrednote nekaj veljale. Danes je izdajstvo na žalost skoraj vrlina«. Mar ne gre tu bolj za zaroto molka, ki jo uporablja vsak totalitarizem, med mafijo pa se to imenuje omertà?

VIDMAR: Pavleta Zidarja sem v knjigi imenoval le z inicialkami, ker je bil takrat tudi on še otrok, pravi krivci za to tragedijo so bili naročniki ponesrečene akcije, ki pa še do danes niso bili nikjer omenjeni. Verjetno so zdaj tudi ti že vsi pokojni. Stavek v narekovajih, ki sem ga zapisal, je samo moje razmišljanje z velike časovne distance od dogodka. Da je danes izdajstvo skoraj vrlina, sem dodal z nekoliko sarkazma, ker opažam, s kakšno lahkoto nekateri politiki zapustijo svoje še včerajšnje somišljenike in se obrnejo proti njim. Morda je izdajstvo malo prehuda beseda. Lahko pa, da je vaša teza o zaroti molka seveda bliže resnici.

(…)

DEMOKRACIJA: Upokojili ste se v samostojni Sloveniji. Kako gledate današnji čas, najprej kot državljan, potem upokojenec in tudi kot dr. dentalne medicine?

VIDMAR: Na osamosvojitev gledam kot na največji dosežek Slovencev v vsej naši zgodovini. Vesel sem, da smo končno dočakali demokracijo. Sam nikoli nisem bil član nobene stranke in tudi danes nisem, vendar dnevno z zanimanjem spremljam vse politično in gospodarsko dogajanje doma in v svetu. S sedanjo vlado, ki je prisegla 13. marca, sem zelo zadovoljen. V njej za zdaj dovolj dobro in uspešno sodelujejo sposobni ljudje desne in leve sredine. Menim, da je prava pot v povezovanju in sodelovanju in ne v sovraštvu in razdvajanju. Kot upokojenec sem razmeroma zadovoljen. Vesel pa bi seveda bil, če bi kdaj dočakal (morda bo Morana milostna) potrebne reforme v zdravstvu, s katerimi bi se skrajšale čakalne dobe na zdravniški ali zobozdravniški poseg. Menim, da bi k temu lahko veliko pripomogla organizacija zdravstva po zgledu Nemčije ali Švice. Pri nas, govoril bom le o zobozdravstvu, ki ga najbolje poznam, imamo tri vrste ambulant. Zdravstvene domove, zasebne ordinacije s koncesijo in zasebne ordinacije brez koncesij. V neenakem položaju so tako zobozdravniki sami kot tudi njihovi pacienti. Pacient pravzaprav nima nobene izbire. Ko sem pred mnogimi leti štiri mesece delal v takratni Zahodni Nemčiji, sem imel priložnost spoznati njihov zdravstveni sistem. Tam so vse ambulante v zasebnih rokah, le klinike in učne ustanove so večinoma državne. Pacient si lahko izbere katerokoli ambulanto. Denar, ki ga plačuje zavarovalnici, gre z njim. Če hoče na kliniko, gre lahko na kliniko. Jasno pa je, da ni zavarovalnice na svetu, ki bi pacientu lahko plačala prav vse storitve. Plača mu toliko, kolikor mu po pogodbi, ki jo ima sklenjeno z zavarovalnico, pripada. Druge stroške pa mora nositi sam. O tem, o čemer pripovedujem, sem se imel priložnost na lastne oči prepričati pred približno 35 leti. Sistem je takrat deloval dobro. Čakalne dobe so bile mnogo krajše kot pri nas. Kako je tam danes, žal ne vem.

(Celoten intervju si preberite v novi številki revije Demorkacija.)

 

Zadnje novice

Sorodne vsebine