Piše: Metod Berlec
S politologom, evropskim poslancem in vidnim članom Slovenske demokratske stranke dr. Milanom Zverom smo se pred bližajočimi se evropskimi volitvami pogovarjali o aktualnem dogajanju v Evropski uniji, Evropi in svetu. Dotaknili smo se tudi slovenskega notranjepolitičnega dogajanja in agonije vladajoče koalicije.
Gospod Zver, ob koncu lanskega leta smo ugotavljali, da ste prvi evropski poslanec iz Slovenije, ki je od Evropske komisije zahteval objavo internih dokumentov. V mislih imam seveda dokumente z obiska podpredsednice Evropske komisije Věre Jourove v Sloveniji. Je kaj novega v zvezi s tem?
Kot sem že pred časom obljubil, bom umazani zgodbi podpredsednice EK Věre Jourove prišel do dna. Stvari so pod nadzorom in se dobro razvijajo. Z evropsko ombudsmanko, ki je zelo kooperativna in korektna v tej zadevi, sem ves čas na zvezi. Tudi ona pritiska na EK. Mislim, da bo v prihodnjih tednih še zelo vroče, in prepričan sem, da se bo na koncu izkazalo, kaj je bil glavni razlog za obisk Jourove v Sloveniji, še posebej pa na Ustavnem sodišču RS. Jourová se na vse pretege trudi, da bi svoj delež za politični prevzem RTV pometla pod preprogo, zato že ves čas prikriva ključne dokumente − svoje opomnike za obisk v Sloveniji. Pridobitev dokumentov bo povzročila paniko ne le v njenem kabinetu, ampak pri vseh evrokratih, ki so mislili, da lahko prosto vladajo tudi v državah članicah.
Evropski parlament je prejšnji teden v Strasbourgu z veliko večino podprli akt o svobodi medijev, ki naj bi domnevno zavaroval novinarje znotraj EU, državljanom pa zagotovil dostop do raznolikih in neodvisnih medijskih vsebin. Kako gledate na ta akt?
Ja, res ne vem, zakaj so ga s takšno lahkoto podprli poslanke in poslanci, vključno s slovenskimi. Jaz sem svoj ne utemeljil s temeljito študijo, ki je objavljena. Menim, da akt pretirano regulira medijski prostor, ki mora biti sam po sebi svoboden. Pri tem pa zanemarja pravice končnih uporabnikov do objektivnega informiranja. Gre za zelo birokratski pristop, ki se vmešava v neko polje, ki bi moralo biti pristno svobodno.
Eden izmed redkih svetlih poudarkov akta je, da uvaja evropsko podatkovno zbirko o lastništvu medijev, ki naj bi zagotavljala transparentnost lastništva medijev v EU. Žal pa ščiti predvsem velike dominantne medije, ki pa so že tako levosučni. V Sloveniji je ta problem še posebej žgoč. Žal tega evropski zakon o svobodi medijev ne opredeljuje. Ne zagotavlja posamezniku, da bo lahko svobodno izbiral politično informativne vsebine, ker ustrezne ponudbe preprosto ni dovolj.
Ali mislite, da je kaj v ozadju te nove regulacije?
Bojim se, da ima sprejemanje evropske medijske regulative pri močnem delu evrokracije sublimiran, se pravi skrit interes: izvesti pritisk na države članice v primeru, če dominantni mediji ne producirajo ustrezne vsebine. Glede na razpravo na evropskem parketu je mišljena zlasti Madžarska, v preteklosti tudi Poljska in Slovenija. V ta namen se vzpostavlja tudi evropski medijski odbor, ki naj bi bedel nad izvajanjem akta v državah članicah. V tem odboru pa ne bodo sedeli izvoljeni predstavniki ljudstva, ampak vlad. Omejevanje svobode medijem se začne, ko si oblast pridrži pravico presojanja, kaj je to kakovostno novinarstvo, ali v primeru, ko želi zavarovati ljudi pred t. i. škodljivimi medijskimi praksami, kot so dezinformacije, propaganda in sovražni govor. Neodvisni gremiji, ki bi o tem odločali onkraj interesov oblasti, v praksi ne obstajajo. Še posebej ne v demokracijah, ki niso dovolj zrele in vitalne, ki postajajo vladavine neizvoljenih. Saj veste, v mislih imam te ali drugačne nevladne organizacije …
Vse to zbuja vtis, da novi akt ne bo pripomogel k večji politični avtonomnosti medijev, temveč nasprotno. O tej temi sem še ocenil, da je filozofija zakona obrnjena na glavo, da rep maha s psom, saj ne sledi potrebam ljudi, ki imajo pravico biti objektivno obveščeni, ampak podpira pravoverne medije, urednike in novinarje. Slovenska različica zakona zelo jasno grozi sedaj redkim samostojnim medijem.
Celoten intervju si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
