Z zgodovinarjem dr. Jurijem Perovškom smo se pogovarjali o njegovi knjigi Slovenski prevrat 1918 – Položaj Slovencev v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Osrednje mesto v pogovoru pa smo namenili prvi slovenski Narodni vladi, ki je bila oblikovana 31. oktobra 1918 in jo je vodil Josip vitez Pogačnik.
DEMOKRACIJA: Gospod Perovšek, ob stoti obletnici ustanovitve prve slovenske Narodne vlade in Države Slovencev, Hrvatov in Srbov ste izdali knjigo Slovenski prevrat 1918 – Položaj Slovencev v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. No, preden pa greva h konkretnemu dogajanju ob koncu prve svetovne vojne pred dobrimi sto leti, pa bi vas prosil za oceno položaja slovenskega naroda znotraj habsburške monarhije pred prvo svetovno vojno. Je mogoče reči, da smo Slovenci takrat kot narod politično že dozoreli?
Perovšek: Seveda, leta 1918 smo bili Slovenci politično dozorel narod. Na Slovenskem so se skladno z uveljavljeno evropsko idejnopolitično razdelitvijo na katoliški, liberalni in marksistični (socialnodemokratski) del konec 19. stoletja izoblikovale tri moderne politične stranke – Katoliška narodna stranka, liberalna Narodna stranka in Jugoslovanska socialnodemokratska stranka. To je bil začetek modernega slovenskega političnega življenja. Slovenski poslanci so že od leta 1848 sodelovali v avstrijskem parlamentarnem življenju tako na državni ravni kot na ravni dežel, na katere je bilo do leta 1918 razdeljeno slovensko ozemlje. Stranke so oblikovale svoje idejne, socialne in gospodarske politike ter na njihovi podlagi opredelile razvoj in značaj tedanje slovenske družbe.
DEMOKRACIJA: Svojo knjigo Slovenski prevrat 1918 – Položaj Slovencev v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov vsebinsko začenjate z Majniško deklaracijo 1917. Za kaj je bila ta deklaracija pomembna in za kaj se je zavzemala?
Perovšek: Majniška deklaracija je eden najpomembnejših slovenskih narodnopolitičnih programov. Izrazila je narodnoemancipacijsko voljo po izstopu Slovencev iz Avstrije in Ogrske in njihovi vključitvi v habsburško jugoslovansko državo, to je tretjo državnopravno enoto, ki bi tvorila preurejeno habsburško skupnost. Slovenci bi tako (v habsburškem okviru) skupaj zaživeli v enotni državi, saj so bili razdeljeni na njen avstrijski in ogrski (Prekmurje) del. Vezanosti na nemštvo in madžarstvo ter njuni državi bi bilo konec, narodnozgodovinska razbremenitev in nadaljnji slovenski razvoj in njegove perspektive pa bi bili zaobjeti v novi jugoslovanski skupnosti. Majniška deklaracija je doživela silovito podporo v znamenitem deklaracijskem gibanju, ki se je izteklo junija 1918. Ker Dunaj ni bil pripravljen privoliti v državnopravno odcepitev slovenskih dežel, je v slovenski politiki prišlo do preklica t. i. habsburške klavzule. Poleti 1918 se je uveljavila odločitev, da slovensko vprašanje rešijo zunaj meja monarhije.
DEMOKRACIJA: Ob tem pišete tudi o uveljavitvi imena Slovenija, ki jo je drugega avgusta 1917 izrekla katoliška Vseslovenska ljudska stranka v svojem glasilu Slovenec. Ali ni o tem, o Sloveniji, pisal že Matija Majar Ziljski v svojem znamenitem narodnem programu leta 1848 Kaj Slovenci terjamo? In številni drugi… Kaj je bilo takrat glede tega novega?
Perovšek: Seveda so o Sloveniji pisali in govorili že mnogo pred tem. A v zadnjih desetletjih monarhije so pojem Slovenija v politiki redko uporabljali, zato je bila tedanja navedba Slovenije pomembna. Do široke politične uveljavitve imena Slovenija je prišlo 16. in 17. avgusta 1918, ko so v Ljubljani ustanovili Narodni svet za Slovenijo in Istro.
Več si lahko preberete v novi Demokraciji.
