Piše: C. R.
Skrajno leva večina (Gibanje svoboda, SD in Levica) v Državnem zboru Republike Slovenije je v sredo izglasovala tudi spremembo zakona o verski svobodi, s katerim je znižal višino državnega kritja prispevkov za socialno varnost verskim uslužbencem. Medtem ko so v koaliciji zatrdili, da zgolj odpravljajo nezakonito stanje na tem področju, pa opozicija spremembo ocenjuje kot nedopusten poseg v že pridobljene pravice. Kritični so tudi slovenski škofje ter številni duhovniki.
Duhovniki z zapisi na družbenih omrežjih
Na družbenih omrežjih so nekateri duhovniki po včerajšnjem izglasovanju zakona v znak protesta objavili zapis »Sem družbeno nekoristen«. Že pred glasovanjem so o spornosti sprememb opozarjali slovenski škofje.
(22) Branko Cestnik ﻦ on X: “Ulično krilo režima je oproščeno kovidnih glob. Oba arhetipska sovražnika, kmet in duhovnik, sta jih takorekoč v enem zamahu dobila po grbi. Tudi vse ostalo, zlasti mediji, je pod nadzorom. Nikoli slovenska vrhnja buržoazija ni imela take moči nad ostalimi deli družbe.” / X (twitter.com)
Vlada udarila po kmetih in Cerkvi
Da se vsak, ki se malo spozna na slovenskem politične razmere, tej potezi vlade ne more čuditi in ga ne preseneča, pa je za naš radio dejal moralni teolog dr. Ivan Štuhec. »Stranka Levica, naslednica najbolj radikalnega krila komunistične partije nekdanje Jugoslavije izvaja svojo agendo in ni slučajno, da je prav včeraj udarila po kmetih in po Cerkvi. Se pravi po tistih dveh razrednih sovražnikih, ki še vedno veljajo v njihovi ideologiji za dve področji civilnega življenja, ki jih je treba onemogočati pri njihovem delovanju in jim je treba predvsem skušati vzeti čim več avtonomije.«
Kako se religijo pozicionira v slovensko družbo?
Drugi kontekst je pravni kontekst, ki so ga uporabili in to lahko rečemo z določeno argumentacijo, da so spreminjali vladno uredbo, ne pa zakon. Po drugi strani si moramo po Štuhečevem mnenju postaviti vprašanje, kako se sploh pozicionira religijo v slovensko družbo. »Slovenija je tu, tako kot je bilo rekoč rečeno s strani kardinala Franca Rodeta, samotni otok. Na žalost se v Sloveniji po osamosvojitvi nadaljuje revolucija in stranke, ki zagovarjajo vrednote t.i. narodnoosvobodilne borbe, nadaljujejo z isto politiko, kot smo ji bili priče pod totalitarnim sistemom.«
Kritično tudi do odgovornih
Tisti, ki mislijo, da je z mehkim in dialoškim pristopom možno doseči več, kakor pa z jasnimi stališči in zahtevami, so dobili svoj rezultat, je dejal Štuhec. »Jaz tudi na žalost ugotavljam, da marsikdo v Vatikanu in kje drugod ne razume, da slovenski komunizem ni italijanski, hrvaški ali srbski, ampak je slovenski, ki je bil tako med vojno kot po vojni eden izmed najbolj radikalnih in bi ga lahko daleč najbolj približali temu, kakršen je bil v takratni Sovjetski zvezi.« Štuhec pravi, da bodo živeli tudi s tem, ni pa to v duhu demokratične družbe.
Vir: »Ni slučajno, da je vlada znova udarila po kmetih in Cerkvi.« | Radio Ognjišče (ognjisce.si)
Odziv dr. Ivana Štuheca objavljamo v celoti:
“Vsak, ki se malo spozna na slovenske politične razmere, se seveda tej potezi ne more čuditi in ga tudi nič ne preseneča. Stranka Levica, naslednica najbolj radikalnega krila komunistične partije nekdanje Jugoslavije, izvaja svojo agendo in ni slučajno, da je udarila po kmetih in po Cerkvi, se pravi po tistih dveh razrednih sovražnikih, ki še vedno veljajo v njihovi ideologiji za dve področji civilnega življenja, ki jih je treba onemogočati pri njihovem delovanju in jim predvsem seveda skušati vzeti čim več avtonomije. To je politični kontekst, znotraj katerega se to dogaja in me nič ne preseneča.
Drugi kontekst je pravni, ki so ga uporabili in to z argumentacijo, da so spreminjali vladno uredbo, ne pa zakon, tako da s tega zornega kota je seveda težko argumentirati proti taki potezi, vendar po drugi strani pa si seveda moramo ob tem postaviti vprašanje, kako se pozicionira religijo v slovensko družbo in s tem imamo problem tako rekoč od druge svetovne vojne, oziroma od revolucije do danes. Če postavimo primerjavo v sosednjih državah, tudi nenazadnje v bivših komunističnih državah, je pozicija religij tam popolnoma drugačna, drugače opredeljena, kakor pa v Sloveniji. Slovenija je tu, tako kot je bilo nekoč rečeno, tudi od kardinala Rodeta, samotni otok.
To se ne pozna samo na področju vzgoje in izobraževanja, kjer v javnem šolstvu nimamo praktično več nobene poštene informacije o religijah, ampak to velja tudi predvsem in jaz sem tudi na to ves čas opozarjal, da financiranje verskih skupnosti v Sloveniji ni urejeno in ker ni urejeno, je vedno težava in nevarnost v tem, da vsaka politična garnitura, ki pride na oblast, stvari spreminja, kar je pa seveda slabo, ker se s tem tudi religijo, v našem primeru katoliško cerkev kot največjo versko skupnost v državi, politično manipulira in zlorablja.
Problem sporazuma med Svetim sedežem in pa Republiko Slovenijo je, da tega področja financiranja takrat ni bilo mogoče urediti na mednarodni ravni, to pa zaradi tega, ker je takratna naslednica komunistične partije in pa liberalna, radikalna liberalna linija v Sloveniji politično temu ostro nasprotovala, saj veste, da je moral ta sporazum iti čez ustavnopravne mline, preden je potem bil končno sprejet, tako da na žalost se v Sloveniji po osamosvojitvi nadaljuje revolucija in vse stranke, ki zagovarjajo vrednote tako imenovane Narodnoosvobodilne borbe, ki to ni bila, ampak je bila revolucija, nadaljujejo z isto politiko, kot smo ji bili priče pod totalitarnim sistemom.
Na žalost se Bučarjeva napoved, da je revolucija konec, ni izpolnila in se revolucija preprosto nadaljuje. Tisti, ki mislijo, da je z nekakšnim mehkim, odprtim in dialoškim pristopom morda možno več doseči, kakor pa z jasnimi stališči in zahtevami, so dobili svoj rezultat. Na žalost marsikdo tako v Vatikanu, kakor tudi kje drugod, ne razume, da slovenski komunizem ni italijanski, pa tudi ni hrvaški, pa tudi ni srbski, ampak je slovenski, ki je bil tako med vojno kot po vojni v bistvu eden izmed najbolj radikalnih in bi ga lahko daleč najbolj približali temu, kakršen je bil v takratni Sovjetski zvezi.
Mi pač moramo s tem živeti in bomo seveda tudi naprej živeli. Če nas ni uničil teror komunistični med vojno in pa povojni vse do leta 1990, nas tudi to ne bo. Ampak ni pa to v duhu neke demokratične družbe in ni v skladu s pravim dialogom, ker pravi dialog pomeni, da se da na mizo argumente in da vlada, če je pametna, vsakokrat posluša tudi tiste deležnike, o katerih skuša spreminjati zakonodajo.
Zanimivo pri tej celi zgodbi je tudi to, da vsi predsedniki vlad in tudi predsedniki države, ki sicer bodo v domačih logih zelo zadržani do katoliške cerkve in do vere, če se le da, že v prvih treh mesecih odletijo v Vatikan in se klanjajo papežu, hodijo tja na obiske, govorijo z rimskimi diplomati o tem, kako so stvari pri nas urejene in kako smo v dialogu…
Resničnost in realnost pa je popolnoma drugačna. Tisti, ki so v Cerkvi za marsikaj odgovorni, bi morali to veliko bolj upoštevati, kakor pa upoštevajo.«
