12.2 C
Ljubljana
sreda, 12 maja, 2021

Dr. Andrej Rahten za Demokracijo: Izhodišče je ugotovitev, da je bil plebiscit za slovensko stran v veliki meri izgubljen že v desetletjih pred prvo svetovno vojno

Pred stoto obletnico koroškega plebiscita (10. oktober 1920) smo se pogovarjali z zgodovinarjem in nekdanjim diplomatom dr. Andrejem Rahtenom. Z njim smo govorili o njegovi knjigi Po razpadu skupne države. Slovensko-avstrijska razhajanja od mariborskega prevrata do koroškega plebiscita.

DEMOKRACIJA: Gospod Rahten, pred stoto obletnico koroškega plebiscita ste izdali knjigo Po razpadu skupne države. Slovensko-avstrijska razhajanja od mariborskega prevrata do koroškega plebiscita. V kolikšni meri je o tej temi mogoče napisati kaj novega glede na to, da je bila ta tema, mislim predvsem koroški plebiscit, v slovenskem zgodovinopisju ena najbolj obdelanih?

RAHTEN: Strinjam se, da je tema v preteklosti pritegnila pozornost številnih zgodovinarjev, lahko rečemo, celo v njihovem času najvplivnejših. Naj omenim samo imena Bogo Grafenauer, Lojze Ude, Tone Zorn pa pravnik Ivan Tomšič. Tudi na avstrijski strani so o tem že od Martina Wutteja pisali številni zgodovinarji. Toda vseeno je precej gradiva še vedno ostalo neraziskanega, kar velja tako za avstrijske kot slovenske arhive. Prav te dokumente sem vključil v svoje raziskave, pri čemer se nisem ukvarjal samo s koroškim plebiscitom, ampak sem zajel dogajanja vse od znamenite Maistrove akcije v Mariboru pa do razmejitvenih problemov na Koroškem. V ospredju mojega zanimanja so bili zlasti diplomatski vidiki slovensko-avstrijskih odnosov po razpadu habsburške monarhije, zato lahko rečemo, da gre za prvo slovensko znanstveno monografijo, ki je posvečena postimperialni tranzicijski dobi v luči diplomatskih virov.

DEMOKRACIJA: V knjigi torej v ospredje postavljate slovensko-avstrijske odnose po razpadu habsburške monarhije jeseni leta 1918, ki ste jih umestili v širšo mednarodno perspektivo preurejanja Evrope na pariški mirovni konferenci, še posebej dogajanje, povezano s senžermensko pogodbo, ki je bila podpisana leta 1919.

RAHTEN: Res je, pot do senžermenske pogodbe na pariški mirovni konferenci je opisana podrobno, pri čemer me ni zanimalo samo delovanje slovenskih predstavnikov v jugoslovanski delegaciji, ampak tudi njihovih avstrijskih kolegov, ki jih je vodil kancler Karl Renner. Slovensko sekcijo znotraj jugoslovanske je vodil Ivan Žolger, vrhunski pravnik in edini Slovenec, ki je postal minister avstrijske vlade v habsburški dobi. V knjigi opisujem, kako so se slovenski predstavniki v Parizu soočali z vprašanji razmejitve na Koroškem in Štajerskem. Lahko ugotovimo, da so glede koroške problematike naleteli na precejšnje nerazumevanje večine predstavnikov velesil.  

DEMOKRACIJA: No, pojdiva še približno dve desetletji nazaj. Kakšno je bilo narodnostno stanje v »zibelki slovenstva« pred prvo svetovno vojno? Vemo, da je bil na Koroškem boj med Nemci in Slovenci zelo trd. Kot pišete, so recimo med majsko volilno kampanjo leta 1907 zapele tudi pesti …

RAHTEN: Na Koroškem še danes velja rek: Kärnten ist anders – Koroška je nekaj posebnega. To velja tudi za razmere pred prvo svetovno vojno, ko smo priča posebej agresivnim agitacijskim metodam. Volilni boji so bili zato takrat zelo dinamični.

(Celoten intervju si preberite v novi številki revije Demokracija.)

Zadnje novice

Sorodne vsebine