Poslovne baze ime Gregor Golobič ne zaznavajo med poslovno aktivnimi. Še status samostojnega podjetnika za poslovno svetovanje z naslovom v Seči pri Portorožu je bil z 31. julijem 2017 izbrisan iz poslovnega registra. Golobičeva podjetniška pot je bila kratka, v slabih treh letih je imel skoraj 167 tisoč evrov prihodkov, kar sploh ni slabo. Očitno mu je bilo dobrih 5000 evrov mesečno premalo za preživetje. Podjetniško pot je končal. S čim se danes preživlja, ni znano. Nekatere sicer skuša prepričati, da je kmet, vendar je to za tiste, ki ga poznajo, bolj prodajanje megle kot ne.
Gregor Golobič je v politiki že dolgo. Marsikaj je vmes propadlo, on ni. Bil je nekdanji generalni sekretar že zdavnaj propadle Liberalne demokracije Slovenije (LDS), nato ustanovitelj in predsednik stranke Zares. Tudi te že zdavnaj ni več. Bil je glavni kadrovik v državi. No, kot kaže, je to še vedno. Le da tokrat iz ozadja. Kako in koliko je plačan za to svoje delo, pa je že naloga za nekoga drugega, za druge strokovnjake. S finančnega področja na primer.
V dolgoletni vladavini LDS so se Golobič in njegovi počutili popolnoma nedotakljivi, tako je bilo vse do izvolitve prve vlade Janeza Janše v letu 2004. LDS si je pred tem v več kot desetletni vladavini uspela nakopati bogastvo, ki je še danes fundacija za vse nove instant stranke, ki so v zadnjih letih vzniknile in tudi hitro poniknile na slovenskem političnem prostoru.
Spomnimo na afere Smelt, Elan, Hit, NLB Sigma, Sklad za izgradnjo pediatrične klinike, Rdeči križ, operacijske mize, SIB banka, Nada Klemenčič in Zavarovalnica Triglav, Orion, Zbiljski gaj, Pompe, Dadas, Satex, podkupnine švedskega telekomunikacijskega podjetja Erikson v primeru gradnje tretjega mobilnega omrežja UMTS, Ultre in še veliko je tega.
Zlata vladavina globoke države, ki se je skrivala za svetovljansko podobo večletnega voditelja LDS, pokojnega dr. Janeza Drnovška, je trajala od leta 1992 do 2004. Drnovšek je javnosti dajal videz poštene osebe, strankin generalni sekretar Gregor Golobič pa je bil tisti, ki je izvajal naloge. Ali tudi brez soglasja predsednika stranke, na svojo roko, ne bomo nikoli izvedeli. Dejstvo pa je, da je Golobič tudi po Drnovškovem odhodu ostal pomembna kadrovska violina tranzicijske levice, nekateri bi rekli globoke države.
Slovenijo so po osamosvojitvi pretresale številne afere, povezane tudi z lastninjenjem nekdanjega družbenega premoženja, kar je bila zlata jama za nekatere. Ena prvih večji afer po osamosvojitvi je bila afera Smelt.
Smelt je bil v času pred osamosvojitvijo republiški center obveščevalno-varnostne službe. Ustanovili so ga slovenski udbovci iz podjetja GIO (Gradbeni inženiring pperativa), ki so opravljali številne vohunske posle tako v Jugoslaviji kot tudi v tujini, saj so zaposleni kot »gradbinci« imeli dostop do številnih uporabnih podatkov in oseb. Več kot 20 let je Smelt vodil Jože Žagar, tesen prijatelj Milana Kučana in njegove soproge Štefke, ki je po osamosvojitvi med letoma 1991 in 1999 vodil tudi podjetje Smelt Intag v Zürichu.
Smelt je bil tudi tisti, ki je financiral študij Kučanove hčerke v ZDA
Kriminalistična preiskava v Smeltu je odkrila vrsto kaznivih dejanj zlorabe položaja, ponarejanja listin, fiktivnih pogodb, pomoč pri storitvah kaznivih dejanj in finančnega oziroma materialne okoriščanja. Srčika problema je bila gradnja WTC centra v Ljubljani, kjer naj bi bilo veliko navideznih pogodb in ponarejenih dokumentov.
Znana afera je tudi begunjski Elan, nekdanje dolgoletno slovensko uspešno podjetje. Uničili so ga in kljub temu, da so kriminalisti vložili 29 kazenskih ovadb, se nikomur od glavnih akterjev ni zgodilo popolnoma nič. Kaznovan je bil le nesrečni Pavel Koder. Nobeden drug od odgovornih ni bil pravnomočno obsojen na zaporno kazen. Sodnik Anton Šubic pa je v osmih mesecih »pozabil« napisati sodbo. Elan je kupil konzorcij hrvaških upnikov Komel. Ker konzorcij ni poravnal kupnine, je 77-odstotna lastnica Elana postala Privredna banka Zagreb. Ta je, ko je Elan spet zabredel v težave, svoj delež marca 2000 prodala slovenski državi. Po ponovnem nakupu Elana od hrvaškega lastnika in sanaciji podjetja z državno pomočjo je Elan med drugimi vodil tudi Uroš Koržeta, nekdanji direktor v Skladu za razvoj, ki je bdel nad lastninjenjem nekdanjega družbenega premoženja. Tudi Korže se je znašel na sodišču, očitali so mu ponarejanje poslovnih rezultatov med leti 2000 in 2003. Računsko sodišče je opozorilo, da je vodstvo Elana ugotovilo, da je bilo prestrukturiranje skupine Elan v tem obdobju izvedeno negospodarno. Takrat vlada, delno pod Drnovškovim in delno pod Ropovim vodstvom, si je ob takšni zlorabi javnih sredstev zatiskala oči, vladne institucije pa so prelagale odgovornost ena na drugo.
Pri aferah ne moremo spregledati niti afere HIT. V tej naj bi poniknilo med 15 do 20 milijonov evrov. Afera Hit je izbruhnila leta 1991, ko so zaradi pogodbe med Hitom in posojilno pogodbo fiktivne panamske družbe CLS S.A., tedanjemu prvemu možu novogoriškega Hita Danilu Kovačiču očitali zlorabo položaja. Tesna Kovačičeva sodelavka in zaupnica je bila Nelida Nemec, mati današnjega poslanca Matjaža Nemca. Zgodba je bila dolga, Kovačiču so prisodili kratko zaporno kazen, zapora ga je rešil takratni predsednik države Janez Drnovšek, ki je dolgoletnega vplivnega direktorja Hita pomilostil.
Nova Ljubljanska banka (NLB) je bila kot največja državna banka prava meka za tranzicijsko levico. Bančništvo in denar je njihov fetiš. Ob tem spomnimo tudi na informacijski sistem Sigma. Revizijska družba Accenture je ocenila, da je NLB do konca leta 2002 porabila čez 18 milijard tolarjev (75 milijonov evrov), skupni stroški projekta pa so bili za vsaj 30 odstotkov oziroma približno 20 milijonov evrov manjši. Sledi so šle k dolgoletnemu tranzicijskemu finančniki in takratnemu predsedniku uprave NLB Marku Voljču. Afera je izbruhnila potem, ko so v NLB odločili, da bodo za prenovitev svojega informacijskega sistema nabavili avstralski sistem Sigma. Težava je bila tudi v tem, ker so skupaj s programom uvozili celo vrsto avstralskih programerjev, ki so za slabo opravljeno delo več mesecev živeli na račun NLB in posledično, ko je bilo treba banko dokapitalizirati, tudi slovenskih davkoplačevalcev.
V letu 2003 se je novi informacijski sistem popolnoma sesul. Marku Voljču ni bilo zaradi te afere nič hudega, bil je celo nagrajen, pozneje je zasedel še nekaj nadzornih mest v slovenskih državnih in tujih podjetij.
Izgradnja Pediatrične klinike: Biserka Marolt Meden in podjetje Konta
Izgradnja pediatrične klinike je trajala več kot deset let. Predsednica odbora za izgradnjo Pediatrične klinike je bila danes znana predsednica društva Srebrna nit Biserka Marolt Meden. V letu 2000 je odobrila iz sklada posojilo v vrednosti 10 milijonov takratnih tolarjev članu sveta Srečku Kirmu in njegovemu podjetju Konta. Epilog smo videli na sodišču, ko je Medenova leta 2006 dokazala nedolžnost s tem, da je Kirm (po dveh letih) z obrestmi vrnil denar.
Medicoengineering in operacijske mize Maquet za dvakratno ceno
Predhodnik razvpitega podjetja za nabavo medicinske opreme Medicoengineering, Aico-Med, je bilo leta 2002 izbrano brez javnega razpisa za dobavo operacijskih miz. Tako je UKC Ljubljana od podjetja Aico-Med kupil 38 operacijskih miz znamke Maquet ter zanje odštel sedanjih štiri milijone evrov. Pojavili so se podobni sumi kot ob preplačanih žilnih opornicah, ko se je hitro ugotovilo, da so bile operacijske mize vsaj dvakrat preplačane. Generalni direktor UKC Primož Rode je moral zaradi afere zapustiti mesto prvega moža največje slovenske bolnišnice.
Igor Jurij Pogačar in afera SIB banka
Igor Jurij Pogačar je imel eno pomembnejših vlog v razvpiti aferi SIB banka. V začetku novega tisočletja je bil prokurist javnega ljubljanskega podjetja Energetike. Takratna županja Vika Potočnik, tudi vodilna v LDS, je zaradi razkrite afere v javnosti odstopila z mesta predsednice ljubljanskega odbora LDS. Ljubljanski davkoplačevalci so namreč za dokapitalizacijo odšteli sedanjih 14,6 milijona evrov, dve leti kasneje pa jo je NLB prodala za 1,7 milijona evrov.
Afero je v svoji knjigi Sprenevedanje in bankrot – Kdo je s kom v aferi SIB podrobno opisal Ivan Vidic in razkril vsa omrežja, ki so sodelovala v eni izmed prvih spornih bančnih afer v samostojni Sloveniji. Poleg prokurista Pogačarja je bila v sporni posel vključena še borznoposredniška hiša Publikum. Preiskovalni organi so v času afere SIB sumili, da se je Energetika pod vodstvom Pogačarja odločila za kupovanje v več časovnih razmakih, da so umetno zvišali cene delnic. S tem pa naj bi Pogačar ustvaril protipravno korist. V primeru Energetike je slovenska javnost izvedela za 376 milijon tolarjev, v primeru borznoposredniške hiše Publikum pa za 93 milijonov tolarjev protipravne premoženjske koristi. Ta razlika v ceni naj ne bi šla na račun Energetike.
Leta 2017 je tožilstvo s zaključilo sporno afero in Pogačarja oprostilo, domnevno mu niso mogli dokazati zlorabe položaja. Kot so ustavitev pregona obrazložili na tožilstvu, je bila Pogačarju očitana premajhna skrbnost pri poslu in napačne poslovne odločitve, kar ni kaznivo dejanje. S tem pa je slovensko pravosodje pometlo pod preprogo še eno umazano zgodbo politične levice v Sloveniji.
Nada Klemenčič in Zavarovalnica Triglav
Nada Klemenčič je bila dolgoletna predsednica uprave največje slovenske zavarovalnice Triglav. Pomembno vlogo je odigrala v sporni aferi banke SIB. Njen mož Vlado Klemenčič pa je bil med drugim tudi predsednik uprave SIB banke. Člani vodstvene ekipe Zavarovalnice Triglav s Klemenčičevo na čelu so sami sebi prodali deleže največje slovenske zavarovalnice. Nato so leta 2002 te delno odprodali. Odkupil jih je DU Triglav. Cena naj bi dosegla 11-kratnik nominalne prvotne cene oz. po nekaterih informacijah kar 22-kratnik.
Po izbruhu afere so Klemenčičevo razrešili, za nagrado je dobila 54 milijonov tolarjev odpravnine. Takrat je ostala tudi lastnica deleža, ki je prinašal milijonske dividende. Kljub več sodnim postopkom je Nada Klemenčič vedno izšla kot zmagovalka. Še eden izmed dokazov, da so bili najvišji predstavniki gospodarske elite v rokah tranzicijske levice vedno zaščiteni za svoje poslovne rabote.
Afera Orion: LDS pri goljufivi družbi najemala avtomobile
Afera Orion je izbruhnila v letu 2004. Družba Orion je kršila slovenske predpise, obstajal je velik sum davčne utaje. Z njo je bila povezana LDS, ki je prek Oriona najemala avtomobile. Fizične osebe so za dano posojilo plačevale oderuške obresti. Še več. Stranke so Orionu nepremičnine poceni prodale, potem pa so jih odkupovale. Mnogi so vmes tudi propadli. Direktor družbe Orion je bil prek povezanih ostalih družb Branko Lužar. Leta 2012 je Višje sodišče v Ljubljani presodilo, da Lužar ni kriv, saj naj bi bilo po mnenju sodišča posojilojemalcem znano, kaj pomeni bruto znesek posojila – znesek, ki so ga zavezali vrniti.
Afera Pompe
LDS je bila močno vpeta tudi v aferi Pompe. Štirje mariborski stečajni upravitelji so zasebnemu podjetju Pompe iz Maribora posojali denar iz stečajne mase propadlih podjetij TAM, Aerodrom Maribor, Stavbenik Prevalje, Gradis GP Maribor, Štajerske pivovarne in Tekstilne tovarne Tabor. Skupaj so posodili več kot 1,3 milijarde tolarjev. Stečajniki so denar, namesto v bankah, plemenitili pri zasebniku, na koncu so upniki prijavili terjatve do podjetja Pompe v vrednosti 5,8 milijarde tolarjev.
Afera Satex, NKBM in 948 stanovanjskih ter potrošniških posojil
Afera Satex se je začela leta 1996. Mladen Kerin, Štefan Poštrak in nekdanji notar Tomislav Ajdič so po poročanju Dela pri NKBM najeli skupaj 948 stanovanjskih in potrošniških posojil v višini več kot 11 milijonov evrov. Ves denar pa bi naj bil namenjen za delovanje družbe, ki se je ukvarjala z proizvodnjo kopalniške opreme. V prvem procesu je četverica dobila štiri leta in osem mesecev zapora, vendar je vrhovno sodišče prvo- in drugostopenjsko sodbo razveljavilo ter primer vrnilo na začetek. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje izreklo oprostilno sodbo. Nekaj mesecev pozneje je višje sodišče ugotovilo, da je pregon zastaral, so poročali v Delu.
To je le nekaj afer, ki je spremljalo poosamosvojitveni čas. Daleč od tega, da so bile edine.
Gregor Golobič je bil tudi minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Na to mesto se je povzpel kot predsednik novoustanovljene stranke Zares, ki je po volilni prevari leta 2008, imenovani veliki pok s Finske oz. patria, vstopila v takratno koalicijo. Po poku iz Finske in pod pokroviteljstvom Milana Kučana ter Zorana Jankovića so jeseni 2008 vlado oblikovale stranke SD (Borut Pahor), LDS (Katarina Kresal), Zares (Gregor Golobič) in DeSUS (Karl Erjavec). Vlado je vodil Pahor.
Golobiču se je ministrsko mesto kmalu začelo izmikati, čeprav so vsi skupaj družno vzdržali do predčasnega neslavnega konca. Junija 2011 so bile namreč predčasne volitve.
Golobič je bil vedno tam, kjer sta bila moč in denar. Do aprila 2009, na primer, je bil celo član nadzornega sveta SID banke v državni lasti. Delno se je to pokrivalo tudi z ministrovanjem.
Ultra in »človek za milijon evrov«
Golobič je bil tesno povezan tudi z Ultro iz Zagorja, zato se ga je prijelo ime »Ultra prvak Zaresa«. Lahko bi ga poimenovali tudi kako drugače. Junija 2009 je namreč priznal, da je lagal, ko je novinarjem zanikal lastniški delež v podjetju Ultra. Povezave so šle na Nizozemsko. Kljub temu je ostal na položaju ministra, njegovo odločitev, da ne bo odstopil, je podprl tudi takratni predsednik države Danilo Türk. Ultra je bila deležna tudi nezavarovanih posojil Nove Ljubljanske banke (NLB), nič se jim ni zgodilo. Je pa Golobičeva Ultra zaradi poročanja o teh nezavarovanih posojil tožil takratne novinarje RTV, Rajka Geriča, Mateja Hlebša in Boruta Janca. Ultra je tožbo izgubila.
Golobič je bil tesno povezan tudi z NLB oziroma z njegovimi vodilnimi. To je vodil Marjan Kramar, iz Ultrinega Zasavja (Zagorja ali Izlak), ki je za čas od leta 2004 do 20007 je prejel škandalozno visoko nagrado za vodenje podjetja. Zaslovel je po kot »človek za milijon evrov«. Ob slovesu je namreč prejel nagrado v višini milijon evrov.
Po odhodu z vlade se naj bi Golobič zaposlil v Ultri. Vsaj tako so poročali nekateri mediji. Golobičeva Ultra pa je sodelovala tudi z Mobitelom in Telekomom. Švedski mobilni velikan Erikson si je namreč zelo prizadeval, da bi v Sloveniji imel nadzor nad gradnjo omrežja tretjega mobilnega omrežja UMTS. Afero so razkrili v tujini, kjer so zapisali, da naj bi podjetje Erikson nakazovalo podkupnine v švicarske banke. Sporni posel je sprožil zanimanje slovenskih poslancev, ki so hitro povezali takrat še samostojni Mobitel z državnim Telekomom, kjer je v upravi sedel Golobičev izbranec Peter Tevž. A tudi v tem primeru se kljub ovadbam ni zgodilo popolnoma nič.
So pa takrat poslanci Telekomu očitali razsipne sponzorstva in pogodbe z zunanjimi izvajalci. V letu 2003 je Telekom med drugim sklenil mesečno pogodbo v vrednosti 500 tisoč tolarjev z odvetnikom Miro Senico. Ta pa naj bi jim zaračunal še vsako dodatno storitev, so poročali na 24ur.
Poslanci so omenjali tudi koruptivno delovanje in izkoriščanje političnega vpliva, saj je podjetje Ultra v katerem je zaposlen Gregor Golobič, poslovno sodelovalo večinoma z državnimi ali javnimi podjetji in z državnimi ustanovami. Zahtevali so, da tožilstvo pregleda povezave Golobičeve Ultre v poslovanju z državnimi podjetji, a se to ni zgodilo. Spomnimo. Kasneje, v času Pahorjeve vlade, je Golobiča afera Ultra pokopala.
Veliko afer, a vse večinoma brez sodnih epilogov
Tako so brez sodnega razpleta ali celo brez preiskave ostali primeri črpanja ogromnih finančnih sredstev iz bančne skupine LB, primer Primex, brežiški Hypoco, oškodovanje več kot 400 ljudi v primeru Cardo, Metalka Commerce, Ona On, Optimizem, stečaji številnih hranilnic, Slovin, Tam, Stanovanjski sklad, Videm Krško, nakup policijskega čolna in še veliko je tega. Le redko kateri posameznik v naštetih primerih iz vladavine LDS je bil obsojen in poslan v zapor, prvorazredne državljane je namreč globoka država zavarovala. Poznavalci pa opozarjajo, da se s tako pridobljenim nezakonitim denarjem še danes ustanavljajo nove politične stranke in ustvarjajo njihove t. i. instant frontmane, ki morajo služiti globoki državi. Primera za to naj bi bila tudi Cerarjev SMC, pozneje še Šarčev LMŠ, ki sta v državna podjetja kadrovala številna znana in manj znana imena tranzicijske levice.
Če zaključimo. Hrvaški novinar Domagoj Margetić je zapisal, da je slovensko komunistično omrežje po Titovi smrti za delovanje svojega omrežja v Sloveniji odtujilo med 55 do 70 milijard evrov. V času samostojnosti pa smo v davčnih oazah izgubili 75 milijard evrov. Je treba še kaj dodati?
