Piše: Lucija Kavčič
Dve tretjini slovenskih paraplegikov in tetraplegikov nasprotuje kakršni koli obliki evtanazije, je za Demokracijo dejal predsednik Zveze paraplegikov Slovenije Dane Kastelic, ki je podrobno govoril tudi o najbolj spornih členih zakona, ki se olepšano imenuje Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.
Kakšno je stališče Zveze paraplegikov Slovenije do zakona o pomoči pri samomoru, ki ga je sprejela vlada in o katerem bomo odločali na referendumu 23. novembra?
Podano stališče ne more biti stališče Zveze paraplegikov Slovenije kot reprezentativne invalidske organizacije. Z gotovostjo pa lahko trdim, da po mojih osebnih informacijah dve tretjini slovenskih paraplegikov in tetraplegikov deli moje stališče, ki je proti kakršni koli obliki evtanazije. Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da gre pri evtanaziji za »umetno skrajšanje življenja«. Sporni zakon prav gotovo ustreza tej definiciji. Zagovorniki evtanazije skušajo zavesti državljane z zavijanjem besed v celofan. Tako npr. samomoru ne pravijo več samomor, ampak »prostovoljno končanje življenja«. Le zakaj to delajo, če imajo dobre namene?! Ta zakon − tudi če bi se imenoval zakon o evtanaziji (prvotno ime zakona) − ima na koncu vedno skupni imenovalec – SMRT državljana Slovenije!
Katere točke so najbolj sporne?
Zagovorniki zakona načrtno zavajajo javnost, da bo mogoča le zastrupitev bolnikov, ki trpijo neznosne bolečine, in so tik pred smrtjo. V skladu z 9. točko 2. člena in 6. členom bo dovolj, da gre za nedefinirano »izjemno težko psihološko stisko« in neko neozdravljivo bolezen ali okvaro zdravja! Tako se bo lahko evtanaziralo praktično vsakega kroničnega bolnika, poškodovanca ali osebo, rojeno z gensko ali drugo motnjo. Niti en člen ne omenja, da mora kandidat za zastrupitev imeti bolezen v terminalni fazi. Grozljivo je, da so vsi postopki definirani tako, da kar kličejo po zlorabah – na primer 2. in 6. točka 4. člena iz vseh postopkov izloča vse zdravnike, ki bolnika in okoliščine poznajo, če so podali ugovor vesti. Tako bolnik ne bo imel v postopku nikogar, ki bi predstavljal ravnotežje privržencem zastrupljanja bolnikov. V 7. členu piše, da ni obvezno o nameravani zastrupitvi obvestiti niti enega svojca ali prijatelja! Poleg tega 8. člen spornega zakona omogoča zastrupitev brez podpisa bolnika! Po 24. členu članov komisije, ki bo na koncu odločala, ne imenuje stroka, ampak politika! V 21. členu je mrliški oglednik dolžan lagati o vzroku smrti in v mrliški list vpisati eno od bolezni, ki jo je imel pokojni, in ne samomora z zastrupitvijo. V 8. točki 24. člena pa piše, da je treba po 5 letih uničiti čisto vso dokumentacijo, ki bi morebitnim preiskovalcem omogočila odkritje zlorabe, kot sta na primer zastrupitev pod pritiskom ali brez privolitve.
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
