Najprej o Urošu Slaku. Sinočnje soočenje z uspešnimi podjetniki ni pokazalo samo, kako pomembno je, da je voditelj pripravljen, ampak da tudi razume stvari, o katerih govori, da postavlja podvprašanja tako, kot gre smer debate in da ne seka z nepotrebnimi vprašanji, ki jih ima vnaprej napisana in jih nato želi za vsako ceno postaviti.
Marjan Šarec, ki je v prepiru s Karlom Erjavcem pokazal svojo kolerično in zelo nestrpno plat svoje osebnosti, je sicer dejal, da že dve uri govorijo, pa niso nikamor prišli, a to je bila slej ko prej zgolj opravičilo za pokazano svoje popolno nerazumevanje gospodarstva. Slak namreč ni dopustil floskul in tekmovanja v leporečnih retoričnih sposobnosti kandidatov, ampak je želel preveriti, ali kandidati sploh razumejo, zakaj so navzoči gospodarstveniki uspešni in kaj v resnici teži slovensko ekonomijo. Z izjemo Janeza Janše in Mateja Tonina, ki nista odgovarjala s socialistično retoriko v slogu Nicolasa Madure, so prav vsi pogoreli na celi črti.
Tudi zato lahko danes v mainstream medijih beremo, da je Slak vidno navijal za Janšo ali Tonina, da podjetniki niso predstavljali reprezentativnega vzorca slovenskega gospodarstva in podobno. Ali bi moral biti v studiu nek propadli podjetnik, ki bi potem tarnal, da mu država ne pomaga, nato bi pa vsi od Cerarja in Židana do Mesca in Šarca jokali nad njegovo usodo in mu obljubljali, kako mu bodo ne samo pomagali, ko bodo v vladi, ampak bodo poskrbeli tudi za njegove delavce, če mu mogoče še enkrat ne uspe. Tako so bili soočeni z ljudmi, ki so uspešni kljub socialističnemu razmišljanju zadnje (Cerarjeve) vlade, so pa jasno napovedali (Pečečnik), da še enega mandata leve vlade ne bodo zdržali in da utegnejo poslovanje preselili v davčno bolj ugodne države (Mesec je samo zavijal z očmi in po soočenju hitro odkorakal iz studia).
Oglejmo si vsaj dva primera. Dejan Židan je dejal, da imajo oni v svojem programu tudi zapisano, kaj naj politika naredi v primeru nove finančne krize, kakršna je bila leta 2008. Po njegovo bi lahko o tem imeli vsaj 5-urno oddajo. Tovrstno nakladanje s sindromom »reptile brain« je tipično za levico. Ne vem, ali je Židan sedel na ušesih, ampak Akrapovič, Pečečnik, Boscarol in Kodila so zelo jasno povedali, naj jih država pusti pri miru, saj bi radi delali, tako tudi zaposlovali in sami razpolagali s svojim dobičkom. Ampak to še ni vse. Če bi se Židan količkaj spoznal na ekonomijo, bi vedel, da je globalna finančna kriza prišla ravno zaradi vmešavanja (»pomoči«) države v zasebni sektor in prevelike regulacije. Zadnjo finančno krizo je povzročil intervencionizem vlad in centralnih bank. Izvirni greh je bila odločitev ameriške centralne banke (potem ko se je razpočil napihnjen balon s tehnološkimi podjetji oziroma podjetijdot.com) leta 2000, da umetno in krepko zniža obrestne mere. Guverner Alan Greespan je med letoma 2000 in 2004 znižal obrestno mero s šestih odstotkov na nekaj več kot en odstotek. V tistem času je bila obrestna mera celo nižja od inflacije, kar pomeni, da so bile obrestne mere negativne. Povedano še drugače: banke so plačevale dolžnikom, ker so si izposodili denar, ne pa obratno, namreč da dolžnik plačuje bankam.
Greenspan je kasneje pred ameriškim kongresom dejal: “Sodim, da so svobodni trgi najboljši način organizacije ekonomije. V preteklosti smo jih poskušali regulirati. A to ni delovalo.” Levičarji po vsem svetu so te besede napačno razumeli. Greenspan se ni opravičil ameriški in svetovni javnosti, češ da je kriza pokazala, da kapitalizem (neoliberalizem, če hočete) ne deluje, ampak zaradi obrestnih mer. Toda Greenspanu v zagovor je treba povedati, da je do njegovih napačnih odločitev prišlo tudi zaradi napačnega izračuna inflacije v ZDA. Tamkajšnji urad, ki je zadolžen za izračun, je za ceno nepremičnin – povedano povsem preprosto – jemal povprečno prodajno in najemno ceno. Nepremičninski bum, ki je takrat potekal v ZDA, torej v ceni inflacije ni bil realno zajet. Uradna inflacija je takrat znašala med 2 in 2,5 odstotka, čeprav je bila v resnici 6-odstotna. Greenspan je dejal, da obrestnih mer zagotovo ne bi tako znižal, če bi poznal pravo inflacijo. Skratka, ob nepoznavanju pravih številk so ljudje pri bankah začeli najemati posojila, s katerimi so začeli kupovati hiše. Kupovali so vsi – tako tisti, ki so si lahko privoščili, kot tisti, ki si jih pod nobenim pogojem ne bi mogli, če ne bi država silila banke, da dajejo hipotekarna posojila tudi ljudem, ki niso imeli nikakršnega realnega kritja. K temu pa so banke silile vlade, ki so tiskale denar brez kritja in tako umetno (s poceni denarjem skušale) doseči gospodarsko rast. In, ne boste verjeli, za svojo politiko so najemale celo aktiviste, ki so hodili okoli bankirjev. Med temi je znana Madeline Talbott, ki je bankam s svojim obiskom prinašala boljše bonitetne ocene. Ne, ni bila revizorka in ni izdelovala ocen, bila je (in je še) gospodinja in (večinoma od vlade plačana) aktivistka za človekove pravice združenja ACORN. Od šefov čikaških bank, pri katerih je za depozite jamčila zvezna vlada, je zahtevala podeljevanje visoko tveganih posojil revnim, etničnim manjšinam in deprivilegiranim, kajti ameriški sen je še vedno, da ima vsak državljan svojo hiško. Vse na podlagi zakona o ponovnem vlaganju v skupnosti, ki ga je do ludistične skrajnosti dopolnil Bill Clinton. Čim več posojil posameznikom z nizkimi dohodki so banke odobrile, boljšo vladno oceno (CRA) so dobile. In to po programih Fannieja Maeja in Freddieja Maca, dveh institucij, ki jih je ustanovil kongres. Epilog takšnega socialnega inženiringa je znan – zaradi poskusa vladnega urejanja trga je počil nepremičninski balon, svet je padel v globalno finančno krizo.
Do krize je torej prišlo, ker so se vlade vmešavale v gospodarstvo in trg.
Drugi primer je bila trditev, da se je Pahorjeva vlada na krizo odzvala dobro in da je morala popravljati napake Janeza Janše. Daleč od resnice. Če ne bi Janševa vlada v obdobju med 2004 in 2008 varčevala ter javnega dolga Pahorjevi vladi ne bi pustila nizkega, bi Slovenija bankrotirala, tako pa se je Pahorjeva vlada na krizo z zadolževanjem. To je bilo napačno, zato je kriza v Sloveniji trajala tako dolgo. Poglejmo primerjavo z Estonijo, ki je »čiščenje« prepustila trgu. Spodnji grafi (countryeconomy.com), ki kažejo razliko v reševanju krize, so dovolj zgovorni.
Rast javnega dolga:
Brezposelnost:
Izdatki države:
