Piše: Radovan Cerjak, odvetnik in publicist
Antoine de Saint-Exupéry v noveli Mali princ med drugim zapiše, da je bistvo očem nevidno. Če za kaj, potem velja ta misel za slovensko politiko.
V slovenski politiki je dejansko bistvo skrito očem, in to v vsej novejši slovenski zgodovini. Še danes si sivolasi posamezniki iz Murgel, ki se že dolgo ne »iztehtajo« na volitvah, domišljajo, da so oni tisti, ki so poklicani zakulisno voditi Slovenijo, in to tako, da bo to ostalo čim bolj skrito večini. Le na ta način bo lahko ozka elita svoje privilegije, ki se vlečejo vse od revolucije dalje, obdržala čim dlje. To je osnovni moto teh ljudi, ki so od nekdaj navajeni delovati samo zakulisno, izogibajo pa se delovanja na odprti politični sceni.
Četrtkova Tarča na RTV je nehote odprla zanimivo vprašanje, kdo pravzaprav vlada pri nas. Ali vladajo res tisti, ki se jim na volitvah podeli mandat, ali so dejanski vladarji v zakulisju, neki nevidni centri moči? To vprašanje se mi je nehote odprlo, ko sem poslušal Vesno Vuk Godina, nekdanjo profesorico na FDV, sedaj pa je profesorica na Filozofski fakulteti v Mariboru. Očitno zelo nezadovoljna je nekajkrat pozvala centre moči, da začnejo razmišljati o zamenjavi aktualnega predsednika vlade Roberta Goloba. Gospa, ki je to izrekla, ima zelo bogato zgodovino. Meni ni znano, da bi se kdaj aktivneje formalno angažirala v politiki, je pa vedno pokazala, da je na strani tistih, ki jih pri nas imenujemo levičarji. Mnenjska voditeljica levice Vesna Vuk Godina, za katero smo izvedeli, da je sorodnica Mojce Šetinc Pašek (nekdanje novinarke in avtorice najbolj znanega reklamnega filma o Milanu Kučanu), nikoli ni skoparila s kritikami na račun nekdanjega premierja Janeza Janše. Tudi tokrat v zvezi s tem ni razočarala. Ravnala je zelo predvidljivo, tako kot se od nje pričakuje. Tudi ona je podobno kot Primož Cirman v Tarči naslikala nekdanjega premierja kot človeka, ki je ogrožal demokracijo in ga je bilo zato nujno treba zamenjati. Vsak, ki vendarle zna objektivno in dovolj kritično presoditi družbeno stvarnost, ve, da je taka presoja prejšnjega premierja napačna, predvsem pa zelo krivična.
Spopad z neznanim virusom je terjal odločne ukrepe za zaščito prebivalstva. Taki ukrepi, ki so bili so bili v drugih državah povsem normalno sprejeti, so se pri nas razglašali za avtoritarnost in diktatorstvo. Spomnite se npr. samo, kako je bila sprejeta aplikacija Ostani zdrav. Kaj hujšega, celo »neodvisne« predsednice neodvisnih institucij so se zgražale ob tej aplikaciji, izražale zaskrbljenost zaradi varstva osebnih podatkov itd. V uvedbi in propagiranju aplikacije, ki sploh ni bila slovenski izum, so te gospe videle celo avtoritarne in diktatorske težnje. Česa takega pa hvala bogu te dame niso izjavljale ob sedanjih katastrofalnih poplavah, ob podobni aplikaciji, ki se je v času poplav pojavila in je mimogrede vsebovala še več osebnih podatkov kot prej imenovana aplikacija. Dvojna merila neodvisnih, apolitičnih državnih uradnikov pač!
A vrnimo se k četrtkovi Tarči. Vesna Vuk Godina je s pozivom, naj centri moči poiščejo naslednika za Roberta Goloba, na glas priznala tisto, kar nekateri že dolgo vemo. Da obstaja politično zakulisje, ki ima veliko neformalno moč. Kdo pa vodi to zakulisje?
Tudi odgovor na to vprašanje se nam ponuja kot na dlani. V knjigi Padle maske, ki je v bistvu knjiga precej luknjavih spominov Humanista s črnimi očali (tak vzdevek je avtorju te knjige dal Igor Torkar v romanu Umiranje na obroke), nam Zdenko Roter, ki ni le nekdanji oznovec in zasliševalec na zloglasnih dachauskih procesih, pač pa je bil v najbolj pomembnem času slovenske tranzicije tudi osebni svetovalec nekdanjega šefa CK ZKS Milana Kučana, jasno izda, kako so na belokranjski turistični kmetiji določali, kdo bo župan Ljubljane (Zoran Janković), kdo bo bodoči predsednik republike (Danilo Türk). Ozek krog, ki je sprejemal te odločitve, pa je vodil Milan Kučan. Ta krog je določil, kdo po opravljal prej omenjeni funkciji, nato pa se je začelo medijsko poliranje obeh kandidatov in rezultat je znan. Če imaš tako medijsko moč, kot jo ima zakulisni center odločanja Milana Kučana, potem lahko poskrbiš, da je na katero koli funkcijo izvoljen tudi čistokrvni nemški ovčar. Če ima ta rodovnik, toliko bolje!
Branje prej omenjene knjige je pravzaprav zelo srhljivo razodetje, kako deluje naše slovensko politično podzemlje. In očitno naj ta center politične moči, kot poziva Vesna Vuk Godina v Tarči, najde zamenjavo za sedanjega predsednika vlade, ki očitno zaradi svoje nečimrnosti ne želi popolnoma plesati po taktih glasbe, ki jo igra že osiveli in rahlo naglušni glasbenik Milan Kučan. To je dovolj, da ga center moči odstavi. Da ne bo pomote, nikakor ne zagovarjam Roberta Goloba. Kot večina državljanov ter države tudi jaz menim, da je na mestu predsednika vlade popolnoma pogorel in da je obul več kot očitno prevelike čevlje, toda nikoli ne bom zagovarjal takih početij sivolasih stricev, da se na najvišje politične funkcije nastavljajo ljudje, ki svoje legitimnosti ne pridobijo na volitvah, pač pa jih določijo nevidni centri odločanja, ki obvladujejo ključne slovenske medije in si lahko privoščijo medijske umore prav vsakega, ki jim ni povšeči.
Temu nevidnemu centru politične moči, ki črpa moč iz tajnih udbovskih arhivov, v katerih so zapisi o početju danes »neodvisnih in visoko profesionalnih novinarjev«, ki jim je Udba pomagala celo do zaposlitev, se je treba upreti. In to z vso silo, če seveda hočemo, da Slovenija nekoč postane resnično delujoča demokracija. Čas za upor pa se nezadržno bliža. Slovenke in Slovenci, pripravimo se na ta čas!
